Cestnik o sinodi: »Svoje iskreno mnenje povejte za mizo, ne potiho na parkiriščih, hodnikih ali na kavi«

Cerkev na Slovenskem | 02.11.2021, 10:55 Rok Mihevc

V Cerkvi v Sloveniji se premalo zavedamo, da smo potrebni terapevtskega trenutka. In priložnost zato je tudi sinoda, ki je se začela pred kratkim. O tem je v zadnji oktobrski oddaji Spoznanje več, predsodek manj, spregovoril p. Branko Cestnik. Pogovo je vodil Alen Salihović.

Sinodalnost v preteklosti

Sinoda je način biti Cerkev in ta način smo pozabili. Ob pisanju romanov o antičnem krščanstvu sem presenečen, koliko sinodalnih trenutkov so imeli že takrat. Že škof sv. Ciprijan v Severni Afriki nobene odločitve ne sprejme, če se prej ne posvetujr s širokim krogom ljudi, četudi postane veliki oče odločevalec, podoben malemu kralju. Zelo gojijo posvetovanje, soodločanje in sodelovanje. Ta sinodalni vidik se je nato skozi srednji vek izgubil, bolj so ga začeli spodbujati šele z 2. vatikanskim koncilom. V dokumentih te sinodalnosti ni zapisano, je pa poudarjena kolegialnost škofov in Cerkve. Konkretno so začeli nastajati župnijski pastoralni sveti na mikroravni, na svetovni ravni pa škofovske sinode, s katerimi papež razpravlja o tehtnih vprašanjih, oz. si pomaga pri odločanju. Ne odloča več sam, ampak s pomočjo zbora škofov, ni več čisti monarh.

Marsikdo težko iskreno spregovori pred domačim duhovnikom

Če ti ljudem poveš, da lahko odločajo, razmišljajo in soodločajo, jim povečaš suverenost. Nisi samo nekdo, ki posluša, ampak nekdo, ki govori. Papež Frančišek nas spodbuja, da k ponižnemu poslušanju spada tudi pogumno govorjenje. To pa smo zanemarjali, tudi zaradi katoliško tradicionalne vzgoje, »tiho bodi in dol glej«, kar je sicer v komunizmu prav prišlo. »Ne izpostavljaj se, dol gled, da ti iz oči ne preberejo čustev oz. kaj si res misliš«. V Slovenski cerkvi se premalo zavedamo, da smo potrebni terapevtskega trenutka. Ljudje ne spregovorijo kar tako popolnoma iskreno in svobodno, tudi pred domačim duhovnikom ne. Saj ne, da bi vsi potrebovali iti na oblazinjen naslanjač in se iti terapije, ampak neki trenutek, da se ljudje sprostijo, da jih ni strah govoriti. Strahu pred duhovnikom je v ljudeh še veliko in to škodi sinodalnemu projektu, ki ga začenjamo.

Cerkvena komunikacija je posebna. Nismo firma, medij, smo verska skupnost. Med nami so vsebine, ki so izrazito duhovne, moralne, intimne, ne moremo biti neki trobentači, ki bomo vse, kar vemo ali čudjemo, naplozali okoli sebe. To ni v našem stilu in naši kulturi. Ker bi škodili takim duhovnim procesom, ki so resnica v nas.

Kako torej iskanje skupnega jezika razumeti od spodaj navzgor?

To je smisel sinode. Če hodimo skupaj, hodimo skupaj vsi. Ljudstvo brez posebnih zadolžitev, ljudje z več zadolžitvami, predstavniki, odločevalci in voditelji. Tudi tisti spodaj sodelujejo, niso pasivna masa in niso plastelin, ki ga oni zgoraj oblikujejo po svoje. V Slovenski cerkvi sicer nismo bosi glede tega, takšno sinodo že imeli. Od leta 1998 do 2001 je bilo sinodalno dogajanje po župnijah, takrat sem bil študentski duhovnik v Mariboru in izkušnje so dobre. Pri sinodalnih trenutkih pa potem izgubimo pri realizaciji. Izgubi se ta naboj in potem gremo po starem naprej. Ali smo bili preveč utopični ali premalo ostri v analizah stanja, da smo v trenutku realizacije upešali? To se je dogajalo kar naprej v naši Cerkvi v zadnjih desetletjih.

Kako lahko sinoda na eni strani prečisti, na drugi pa okrepi Cerkev?

Prečisti že to, da govorimo. O sinodi sem nedavno predaval duhovnikom naše dekanije. Govoril sem konkretno, tudi zgodbo o mariborski nadškofiji. V Mariboru sem bil konec 90. let in spomnim se, da je marsikateri zaposleni na škofiji, ki je poznal zadeve, zmanjeval z glavo, češ, kam bo ta ekonomija pripeljala. Da je to čudno in nenavadno, ampak, ker se je zaupalo škofu in ekonomu, se je to prepuščalo. A ta zmajevanja za glavo so bila pomembna, morala pa bi se dogajati na bolj jasen in odprt način. Ne samo na hodniku, za vogalom ali na kavi ... ljudje, ki so poznali stvari, so opažali, da ta stvar lahko pade, ampak njihov glas ni šel naprej. Zmanjkal je sinodalni trenutek. Cerkev pa mora imeti kanale, forume, kjer gre ta glas lahko naprej. So trenutki, ko je treba spregovoriti. Če ne, je lahko prepozno. Zdrava sinodalnost to omogoča. Saj imamo ŽPS, škofijski pastoralni svet, duhovniške svete, ampak velikokrat je na teh svetih in forumih preveč tabujev, nekaterih stvari se ne dotikamo in to se nam lahko vrne kot bumerang ...

V Sloveniji je te miselnosti veliko, da se prave stvari povedo na parkirišču, na hodniku za vogalom ali na kavi. To moramo preseči in biti vajeni bolj direktne komunikacije. Tudi sprejeti ljudi, ki imajo takšno komunikacijo.

Kako lahko kot posameznik prispevam k uspehu sinode?

K ponižnemu poslušanju spada tudi pogumno govorjenje. To ne pomeni, da gremo na ulice trobentat in ovirati promet, ampak, da tam, kjer si, pogumno govoriš. Da se vključiš v kakšno skupino, ki bo zdaj glede sinode delala. Po župnijah in dekanijah bodo dogodki, kjer se bodo ta sinodalna vprašanja odpirala. Tam bodi in povej, poslušaj, malo se informiraj in se vključi. Potem pa delaj na tej trajni drži sinodalnosti, torej pripadnosti in soodgovornosti za Cerkev. To ne pomeni samo poslušanja, ampak tudi odločanja in sodelovanja pri nekaterih odločitvah. Ko sem prebiral mednarodne odzive na sinodo, so bili nekateri zelo ostri, ker pravijo, da sinodalnost ne more uspeti, dokler bo cerkveno pravo na koncu vse stvari puščalo v rokah klerikov. Če so vse stvari svetovalne, je na koncu klerik sam, ki odloča o župnijah ali škof v škofiji. Da bo prava sinodalnost prišla šele takrat, ko bodo ljudje dejansko lahko vplivali na odločitve, ko bo ta magična meja svetovalnega šla v izvršno. Da bodo vplivali, ne samo, da se pri svetovanju ustavijo. To je kritika, opomin, kam lahko ta razprava o sinodi pripelje, oz. kaj lahko vse pred nas postavlja.

Pogumnemu govorjenju smo bili priča tudi ob posvetitvi novega škofa s strani apostolskega nuncija. Kako gledate na pogumno govorjenje in odpiranje tem znotraj Katoliške cerkve na ta način?

Imamo kulture, ki so bolj frontalne, naša slovenska ni tako. Pri nas rečejo, če imaš dva piva v sebi, si upaš povedati vse, vsi so pametni. Včasih pride kdo iz drugega konca sveta, ki je vajen te frontalne komunikacije, bolj odprte in izpade malo nenavadno v tem prostoru. Tu se bo treba učiti. Tudi sam sem prihajal iz Španije in Rima, kjer smo si stvari bolj direktno povedali. V noviciatu smo imeli prav trening, da smo si povedali vse, vsak o vsakem. Zame je bilo to naporno, so me sesuli, da sem hladen in antipatičen. Tega nisem razumel, a za Španca sem bil, ker je iz druge kulture. Potem sem leta 1997 prišel v Slovenijo in spomnim se nekega sestanka v Mariboru, na katerem sem bolj poslušal, ker še nisem poznal stvari in razmer na škofiji, nisem nič govoril. Bilo pa mi je zanimivo, da je nek duhovnik z veliko kilometrine potem na parkirišču stopil do mene in rekel, da pri nekem vprašanju misli čisto drugače. Sem si mislil, kaj zdaj to na parkirišču govoriš meni, to bi moral povedati tam, za mizo. V Sloveniji je te miselnosti veliko, da se prave stvari povedo na parkirišču, na hodniku za vogalom ali na kavi. To moramo preseči in biti vajeni bolj direktne komunikacije. Tudi sprejeti ljudi, ki imajo takšno komunikacijo. Mogoče je bolj zaletav, povedal pa je. Tisti, ki pa to kuha v sebi in izpod obrvni nekaj študira, pove pa ne, pa je lahko zamudil veliko priložnost, da bi nekaj dobrega naredil. Da prispeva k boljšim odločitvam, komunikaciji.

Kako biti misijonar v času sinode?

Ta sinoda je že izziv. V treh letih moramo opraviti to vesoljno sinodo, katere vsebine je prav sinoda. Pogovoriti se moramo o pogovoru. Zato je to malo terapevtski trenutek. To ni sinoda o Amazoniji, mladini, družini, ampak o biti Cerkev in se znati pogovarjati kot Cerkev. Moramo vedeti, da je ta sinoda bila potrebna že zaradi množice spolnih škandalov, ker ravno ti so lahko v tej mlakuži zacveteli zaradi negibnosti te mlakuže. Zaradi »vem, pa ne povem, oz. ne smem povedati, čeprav sem videl«, so zacveteli, ker ni bilo tega odprtega, ker si ni upalo preverjati avtoritet. Mi avtoritete moramo znati preverjati, tudi duhovniško avtoriteto morajo farani znati preverjati, ne smejo se bati tega. Zato je bila ta sinoda tako potrebna. Da se ne bi več ponovilo to, kar nas zdaj biča, ko se zdaj odkrivajo te spolne zlorabe. Ti predatorji, plenilci otrok so lahko lovili v cerkvenem okolju, ker je bilo dovolj zamegljeno, ker se ni jasno reklo, ker se je balo zrušiti duhovniško avtoriteto. Ker imamo mentaliteto, da če napadeš duhovnika ali kaj hudega o njem misliš, napadeš samega Boga. To papež zdaj strateško poskuša presekati in Cerkev skuša dvigniti na drug nivo.