Prazne cerkve kot žarna pokopališča? Pokopališča za živali?

Spoznanje več 02. 11. 2021, 14:58 Rok Mihevc

Praznika Vseh svetih in vernih rajnih ne častita mrtvih, ampak prinašata sporočilo upanja in veselja. Tako je pomen praznika drugačen po merilih države, kjer je dan spomina na mrtve in Cerkve, kjer slavimo vse svete. O tem smo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« spregovorili z duhovnikom, filozofom, teologom in publicistom prof. dr. Ivanom Štuhecem. Oddajo, v kateri smo spregovorili tudi o začetku sinode, je vodil Jože Bartolj.

Vsi sveti ali »povelikonočno slavje vseh, ki so že pri Bogu«

"Začetki praznika Vseh svetih segajo v konec 6. stoletja, ko je papež Bonifacij dosegel, da so mu odstopili panteon in je ta panteon posvetil v cerkev sv. Marija mučencev. In vedeti moramo, da so Rimljani častili veliko število bogov, okoli tri tisoč, ki so imeli svoje niše v tem panteonu. To je okrogli prostor z nišami, ki so podobni oknom in tu so bila rimska božanstva. Potem se je po pregajnjanju kristjanov število mučencev zelo povečalo, zato Cerkev ni imela prostora, niti v koledarju, da bi vse navedla po imenih. Zato je prišlo do ideje, da je treba imeti poseben dan, ko se spominja vse mučence. To se je praznovalo najprej po veliki noči, kar je bilo logično, ker se je mučeništvo povezovalo z Jezusovo smrtjo, trpljenjem in vstjaenjem."

Praznik je neke vrste povelikonočno slavje vseh, ki so že pri Bogu in jih poznamo ali ne.

"Sčasoma je prihajalo do tega, da ni šlo več samo za mučence, ampak postopke in razglasitve svetnikov, poleg tega se je Cerkev zavedala, da njeno merilo za svetost ni edino merilo, da so ta merila pri Bogu drugačna in široka. Tako lahko sklepamo iz Janezovega razodetja, kjer Janez govori o tem, da vidi v nebesih nepregledno množico, ki prihaja od vseh narodov in rodov. Na osnovi tega je papež Gregor IV. razširil ta prvotni praznik na vse mučence in svetnike in ga postavil na prvi november, torej na konec cerkvenega leta. S tem praznikom želimo povedati, da tisti svetniki, ki jih med letom posebej omenjamo pri maši in jih poznamo, po katerih nosimo imena, je to izjemno majhno število. Tako je prav, da se spominjamo en dan vseh tistih, ki niso znani in postavljeni na oltar. Praznik je neke vrste povelikonočno slavje vseh, ki so že pri Bogu in jih poznamo ali ne."

Prazne cerkve kot žarna pokopališča?

"Včasih so bila pokopališča okoli cerkva. Tudi pokopavali so v cerkvi ali celo polagali v niše, ki so bile narejene v zidovih cerkve. S tem so hoteli povedati, da sta nebeška in zemeljska Cerkev tesno povezani. Zame je privilegij, da mašujem v cerkvi, kjer sta vsako nedeljo nebeška in zemeljska Cerkev dejansko fizično povezani. V tej kulturi, ki je tudi spremenila ime prazniku, smo smrt, umiranje in pokop izrinili iz središča našega bivanjskega okolja. Nekdanja stara urbana središča so imela vedno pokopališča okoli cerkve, z večjo urbanizacijo pa tega ni bilo več mogoče praktično izpeljati. Ampak to je na simbolni ravni ena velika škoda."

Namesto, da se cerkve prodajajo in spreminjajo v disko klube, bi jih lahko spremenili v žarna grobišča in bi te cerkve služile naprej, kamor hodimo moliti.

"V Nemčiji sem videl primer, ko je župnija ugansila in so se naselili muslimanski prebivalci, kaj so naredili iz cerkve? Žarno cerkev, s tem so ohranili sakralni prostor za katolike in protestante, znotraj cerkve so naredili niše in dodaten zid, da se lahko žarno pokopava. To je ena veliko boljših rešitev za problem, ki ga imamo vsi po vrsti v zahodnem svetu. Namesto, da se cerkve prodajajo in spreminjajo v disko klube, bi jih lahko spremenili v žarna grobišča in bi te cerkve služile naprej, kamor hodimo moliti. In ne samo to, lahko bi imeli v isti cerkvi tudi mašo zadušnico, vse bi se zgodilo okoli tega cerkvenega prostora. Tudi v Sloveniji imamo cerkve v mestnih središčih, ki ničemer več ne služijo in bi jih lahko na ta način spremenili v žarna grobišča, hkrati pa tudi v molilnice. Ker to je kraj, kamor ljudje prihajajo, da molijo in se na ta način povežejo s svojimi pokojnimi. S tem bi se zopet vrnili k stari ideji, ki je bila prisotna stoletja, da so bila pokopališča najtesneje povezana s cerkvijo. Da je bila nebeška cerkev z zemeljsko tesno povezana pri vsaki evharistiji."

O raztrosu pepela in pokopališčih za živali

"Pri raztrosu pepela gre za vprašanje t.i. »panteizma«, na nek način zlitosti človeka z naravo. In ljudje, ki priznavajo naravi neke vrste božansko moč in silo, se vidijo po smrti tako povezani s to naravo, da si želijo, da se njihovi posmrtni ostanki razstresejo v morju, po planinah ali na drugih posebnih mestih. Gre za vprašanje, kaj je človek, ki si je želel tak način pokopa, veroval, kaj je bila njegova življenjska usmeritev, svetovni nazor in pogled na človeka ..."

"V naši sredi imamo še vedno ljudi, ki ne morejo prižgati sveče in moliti na kraju, kjer ležijo njihovi svojci, tudi po 30 letih ne. Tu ni zatajila država, ampak določena politika, ki temu nasprotuje ali zavira. V zadnjem obdobju je velik napredek na tem področju, kljub vsej kritičnosti se je veliko odkrilo in veliko stvari identificiralo. To bo verjetno ostal nerešen problem, ker za razliko od zločinskih Nemcev, ki so delali evidenco vsega, zločinski komunisti tega niso počeli. V revolucionarem duhu namreč človek, ki ni bil za revolucijo, ni bil vreden, da je človek in lahko z njim delamo slabše kot z živaljo. Najbrž bomo kmalu prišli do tega, da bomo imeli pokopališča za živali. Seveda smo tudi mi kot otroci pokopavali ptičke in mačke in kužke, a ta personifikacija živalskega sveta, ki se vse bolj dogaja, gre do tega absurda, da bodo ljudje bolj začeli častiti in se spominjati svojih živali, kako dopustiti, da bi se spominjali tistih, ki po mnenju nekaterih niso bili vredni niti toliko, da bi jim dali grob in obeležje."