Tilen Čebulj: Smo mladi v Cerkvi, da nosimo stole v dvorano in nazaj, ali lahko damo konkretnejši prispevek?

Mladoskop | 22.10.2021, 21:30 Nataša Ličen

Tilen Čebulj je študent razrednega pouka. Študij zaključuje. Dejaven je tudi na več ostalih področjih, v mladinski pastorali in med drugim tudi član Mednarodnega mladinskega posvetovalnega telesa. Ustanovil ga je Dikasterij za laike, družino in življenje pri Svetem sedežu. Vanj so imenovali 20 mladih iz različnih področij sveta in različnih mednarodnih organizacij ter skupnosti.

Sinoda je beseda grškega izvora in pomeni hoditi skupaj. Dikasterij je sledil naročilu zaključnega dokumenta sinode o mladih 2018, da se z ustanovo te posvetovalne skupine okrepi delo Urada za mlade. S Tilnom Čebuljem smo govorili v Mladoskopu.

Čeprav sem mlad, neizkušen in marsikaterih stvari nimam razjasnjenih, nimam teološkega znanja, sem čutil, da je želja slišati tudi moj glas. Sveti duh namreč deluje v vsakem, tudi v meni.

Pospravimo papirje ter prisluhnimo, kaj nam govori Sveti Duh?

»Ko govorimo o sinodalni Cerkvi govorimo najprej o tem, kako hoditi skupaj znotraj občestva Cerkve same in potem kako Cerkev hodi s svetom po znamenjih časa. Leta 2018 je bila za sinodo izbrana mladina. Želimo biti vključeni, želimo, da je slišan tudi naš glas. S tem se je začel nek nov premislek o sinodalnosti. Tudi papež nas vabi in spodbuja, da bi vsi krščeni razmišljali skupaj o prenovi Cerkve, se pogovarjali o dobrih izkušnjah skupne hoje, kje smo že uspešni, kje pa so še ovire, rane, ki pa jih moramo, ravno v času te sinode, najprej osvestiti in potem tudi preveriti, kateri korak konkretno pa lahko naredim jaz, da bi pomagal pri tej skupni hoji.«

Pripravljeni moramo biti najprej poslušati z ušesi našega srca.
»Osnovni naslov je »Za sinodalno Cerkev«, pomenljivi pa se mi zdijo podnaslovi »Občestvo«, »Sodelovanje« in »Poslanstvo«. Torej, sprva se najprej ozrimo po svojih občestvih, kako živa so, koga sprejmemo medse in koga ne, potem naredimo korak naprej, vprašajmo se, kakšno je naše sodelovanje? Smo mladi zato, da prenašamo stole v dvorano in nazaj ali lahko damo tudi kakšen konkretnejši prispevek? Gre za poslanstvo. Vsak je poklican, da ne živi vere le v svoji sobici, ampak je vera nekaj, kar nas preoblikuje in pošlje v svet ter vabi, da Kristusa na različne načine oznanjamo tudi drugim.«

Vsak je poklican, da ne živi vere le v svoji sobici, ampak je vera nekaj, kar nas preoblikuje in pošlje v svet ter vabi, da Kristusa na različne načine oznanjamo tudi drugim.

»Dogajajo se premiki. Mladim se daje prostor, vsekakor pa se kaže, da so potrebne tudi konkretne sistemske spremembe. Mislim, da smo na pravi poti, nismo pa še na cilju. Splošno se mi zdi, da je v svetu veliko nerazumevanja, ne govorimo istega jezika. Zaškriplje že pri razumevanju pojma Cerkev, vidimo le hierarhijo, bogastvo Rima ali pa konkretne ljudi, ki gradijo Kristusovo telo? Tu se postavlja najprej vprašanje, kako jaz vidim Cerkev in če vanjo kaj prispevam? Kot v družini, če sem dejavno vključen, imamo od tega vsi člani koristi, če pa se držim ob strani, pa sadov ni toliko, kot bi jih lahko bilo.» 

»Ker imamo v Evropi bogato dediščino, se te pogosto zelo trdno držimo. Ob izzivih se ponavljamo, na težavo, ki se ponavlja, odgovorimo na enak način. Radi imamo obrazce, držimo se načrtov. Zaprimo zvezke in pospravimo papirje ter prisluhnimo, kaj nam danes govori Sveti Duh? Kot pravi papež, ne ustvarjamo nove, druge Cerkve, ampak Cerkev, ki bo izšla drugačna v posameznih vidikih. V kakšni Cerkvi bi želeli hoditi skupaj? Aktivirajmo se, vključimo se, spregovorimo. Vsi smo del istega čolna.«