S. Marjeta Zanjkovič: Vedela sem kaj hočem!

Naš gost | 30.10.2021, 06:11 Jure Sešek

»36 let je res lepa doba življenja, lahko rečem, da je moje srce med ljudmi na Madagaskarju. Drugače ne more biti!« je povedala salezijanka s. Marjeta Zanjkovič, ki je že 36 let misijonarka na Madagaskarju.

Trenutno je v Sloveniji, je pa že avgusta načrtovala vrnitev na misijon, a so oblasti zaradi epidemije že petkrat prestavile let v Antananarivo. »Rada se vrnem »domov« v Slovenijo, saj imam tu še mnoge domače, rada pa odidem tudi nazaj »domov« na otok. Misijonarji imamo dve domovini!«

Najprej medicinska sestra, zdaj pa vzgojiteljica

Salezijanka s. Marjeta Zanjkovič, je sprva delala v dispanzerju kot medicinska sestra, zdaj pa se bolj posveča vzgoji mladih. V vsaki izmed devetih skupnosti imajo sestre osnovno šolo, gimnazijo in obrtne šole. V izobraževalnih ustanovah je več kot polovica ubogih, mnogim pomagajo dobrotniki iz tujine, tudi iz Slovenije. V oddaji Naš gost je predstavila svoje delo, spoznali smo zahtevnost njenega vsakdana in podobo današnjega Madagaskarja.

»Vedela sem kaj hočem! «

Sestra Marjeta prihaja iz Gibine pri Ljutomeru, zgodaj se je odločila za služenje Gospodu. Pri izbiri redovnega poklica, pravi, ji ni bilo težko. »Mama je imela sestro v redu Hčera Marije Pomočnice, oče pa tri sestre in nečakinjo, ki so življenje posvetile frančiškanskemu redu. Tudi bratranec Ivan je duhovnik.

V širši družini sem imela torej veliko izzivov in vzpodbud za redovniški poklic, ni mi bilo težko, vedela sem kaj hočem in to je pač vplivalo na moje odločitve.« je povedala naša gostja, ki si je želela medicinsko izobrazbo in v Torinu študirala medicino. Potem, pravi, pa je v njej dokončno zaživela želja živeti v Don Boskovi karizmi.

»Ljubi Bog je po mojem delu želel združiti delo z mladimi in skrb za bolne! Moj prvi škof v misijonih je načrtoval, da bi se sestre na novem misijonu posvetile predvsem delu v bolnišnici,« tako je samo po sebi prišlo delo, za katerega je bila pripravljena in si ga je tudi želela. Skupaj z redovnim poklicem je v s. Marjeti zorel tudi misijonski poklic.

Deset pisem s prošnjo za odhod v misijone je poslala odgovornim v skupnosti, vedno so naletela na gluha ušesa. Ko je sklenila medicinsko izobrazbo pa je lahko odšla na priprave v Rim in pozneje na Madagaskar.

»Priznam, da me je bilo Afrike strah. Želela sem si v misijone v Južno Ameriko ali Indijo, saj me je navdušila pot Matere Terezije. Zanimivo pa je, da sem z veseljem brala tudi o s. Marjeti Mrhar, ki je dolga leta delala v ambulanti na Madagaskarju. Njeno delo me je očaralo, zgodbe so me navduševale, a vedno sem si rekla: kaj sanjaš ... Ko pa sem v neki knjigi prebrala misel sv. Terezike, da Bog v človeka nikoli ne položi sanj, ki bi jih ne mogel izpolniti, sem bila potolažena.« S. Marjeta Zanjkovič zdaj pomaga otrokom in mladim na Madagaskarju, da bi lahko tudi oni dosanjali sanje.

»Veliko damo na to, da bi usposobile naše mlade, da bi do znanja prišlo čim več mladih. Tudi, če morda vsi ne bodo dobili zaposlitve, naredili take ali drugačne kariere, izobraženi bodo. Manj bo možnosti, da bi jih svet prinašal naokoli, lažje se izkopljejo iz revščine, znali bodo brati, računati ... «

V težavah ne izgubimo upanja!

Misijonarka je pripovedovala o veselju Afrike. Uči nas naj v težavah ne izgubimo upanja, veselja. Vsem, ki bi radi stopili na misijonsko pot sporoča: »V sebi imejte veselje! Žalosten misijonar ne bo sprejet, prinašati mora veselje. Tudi zame je to velik izziv, saj je človek ves čas v preizkušnjah, tarejo ga različne težave, pa vendar: nikoli ne dovoli, da ugasne nasmeh na tvojem obrazu.«

Izvedeli smo, da so ljudje na Madagaskarju verni. »Ne vem, če sem kdaj srečala nevernega človeka. Res, da Jezusa Kristusa mnogi ne poznajo, a radi prisluhnejo Evangeliju. Mnogi se hitro spreobrnejo, sprejmejo zakramente, a v njih ostaja želja, da bi se vrnili v svoje navade, k staremu čaščenju njihovega boga in prednikov. Včasih rečemo: no, poglej, v nedeljo so kristjani, čez teden pa nekaj drugega. A vem, da Beseda ostaja v njih.«

Hvaležnost za vse darove

S. Marjeta Zanjkovič je vsem dobrotnikom iz Slovenije izrekla tudi veliko zahvalo. V imenu misijonark, sester Malgašinj, staršev, otrok in sodelavcev. »Naši ljudje dobro vedo kje je Slovenija, poznajo veliko srce slovenskega človeka in radi rečejo: vam je lahko, ker ste bogati. Taka misel je gotovo lahko iztočnica za nauk o pridnem delu, češ, če boste tudi vi pridno in razumno delali, prav živeli in pomagali drugim, bo lažje tudi vam. Izobrazba, pošteno delo in dobrota so pot v boljše čase. Zelo cenijo slovenski narod, ki jim zvesto pomaga. Zato res iskrena hvala vsem dobrotnikom, ki so nam že in nam, zaupamo, še bodo pomagali.«

Misijonarji dokazujejo kaj zmorejo darovi. Otroški vrtec, dvorišča centra, igrišča za odbojko in košarko, pri sestrski hiši del vodne napeljave, izgradnja kmetije in dograditev velike šole ... vse to je, denimo, sad Trikraljevske koledniške akcije. Neverjetno!

Vabljeni, prisluhnite misijonarki in pustite srcu, da vas nagovorijo njeno delo in besede.