Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Nataša Ličen (foto: Rok Mihevc)
Nataša Ličen

Katerega »prav« bo na koncu obveljal?

20.10.2021, 06:43 Nataša Ličen

Prijazen pozdrav, cenjene poslušalke in dragi poslušalci. V sklopu mojega tokratnega razmišljanja vas v pozdravu naglašam še z drage sodržavljanke in dragi sodržavljani. Naš skupni dom je to leto obarvan praznično. No, vsaj prav bi bilo tako. Tudi spodobilo bi se. Si mislite, saj je bila ob prazniku državna slovesnost. Nekaj poletnih nastopov pa res ne bi smelo zadostovati. Domovina si zasluži več. Koliko stoletij so hodili po trnjevi poti naši ljudje in mnogi med njimi zasajali prva semena slovenske samostojnosti. Žal številni tudi s svojimi življenji. Pa veje takšen hvaležen duh spomina med nami?

Pri kom že, večina pa je obrnjena drugam. Domovina in njena težko dosežena osamosvojitev bosta že počakali, na boljše, bolj spravne čase.
Morda. Toda s takšno mislijo ne bomo vsadili zdrave državotvornosti mlademu rodu. Opazovani smo. Mlade oči vidijo, in se žal ob dobrem učijo tudi slabega. Kakšno je naše sporazumevanje, kako se soočamo z izzivi, kako znamo poiskati srednjo pot v različnosti? Niti tega enotnega priznanja si kot narod še nismo sposobni dati, da bi se zavedali odlično opravljene neprecenljive naloge osamosvojiteljev in osamosvojitve slovenskega naroda.

  Z mlačno narodno identiteto, ki jo izkazujemo, so lahko že naši otroci ali vnuki brez globlje in osmišljene navezanosti na narodno telo. Zaradi globalizacije in tehnološko odprtega sveta je njihova predstava o domu že tako precej drugačna od naše.

Osamosvojitev in osamosvojitelji so vrednota, izpostavlja režiser Matjaž Mihelčič. Pred dnevi sem bila na premieri njegovega igrano dokumentarnega filmskega zapisa o vojni za Slovenijo. Zato ga omenjam. V nizu intervjujev, knjig, spominov, sem v filmu izvedela marsikaj, kar do sedaj še nisem vedela. In, vprašam se, koliko dragocenih trenutkov, ki so bili vsi po vrsti ključni, še čaka na odkritje in predstavitev širši javnosti? Bodo ostali zamolčani, neovrednoteni, ker ni časa za poglabljanja? Družba ima zdaj veliko pametnejše delo in druge skrbi, kot je celoletna obeležitev jubileja domovine. V filmu je nastopilo tudi nekaj posameznikov, ki so ob sicer negotovih informacijah in brez poznavanja trdnih dejstev pred tridesetimi leti morali sprejeti odločitve, za katere se je pozneje izkazalo, da so skoraj gotovo (hvala Bogu) močno skrajšale nepotrebno agresijo.
Kot ne vem, zakaj uporabljamo termin o nekaj dnevni vojni, trajala je veliko dlje. Meseci napetosti, dogovarjanj, pogajanj, klicev, prošenj, tudi obljub, brez gotovosti, da se bo na koncu izšlo. Toda, izšlo se je. Tudi zato, ker smo bili kot eno narodno telo, povezani, zazrti v boljšo prihodnost.
V takšnem ozračju bi se spodobilo živeti. Vsaj to leto, ki bi si zaslužilo to vrednost, da bi ga nekoliko pozlatili. 30 let domovine, kjer na svoji zemlji odločamo o sebi in svojem načinu življenja, po vrednotah, ki so nam jih v gene zapisali predhodniki. To je velika zmaga, ena od največjih, če ne največja za slovenski narod.
Ne glede na ideološka prepričanja, različne filozofske, nazorske poglede, stare zamere ali všečne predanosti, bi se spodobilo to leto sobivati bolj povezano, dvignjenih glav in hvaležnih src. Zakaj nam to ne uspeva? Bomo s prstom spet pokazali na izbrane v vrhu politike, ali si bomo iskreno priznali, da morda tudi globoko v nas ni prave ljubezni do naroda? Ni pravega vrednotenja, kaj domovina je, kaj pomenita varnost in občutek svobode? Je postalo samoumevno, da imamo svojo državo, da lahko govorimo svoj jezik, gojimo svojo kulturo in da nam tega nič (več) ne more ogroziti in odvzeti?
Pa še kako hitro se to lahko zgodi, z našo mlačno narodno identiteto, ki jo izkazujemo, so lahko že naši otroci ali vnuki brez globlje in osmišljene navezanosti na narodno telo. Zaradi globalizacije in tehnološko odprtega sveta je njihova predstava o domu že tako precej drugačna od naše, kaj šele od generacije naj-starejših med nami, ki so (vsaj nekateri) plačevali visoko ceno ostro zarisanih meja.

 Večja poenotenost politike, vsaj v stališčih do osamosvojitve, njihov manj razdiralni in prepirljiv nastop navzven, bi nas rešil nezavidljivih razmer. In, vem, da se tega zavedajo tudi sami. Očitno pa so njihovi lastni, ozki interesi pogosto nad dobrobitom naroda.

V pogovorih o vojni za Slovenijo zato ne bi smeli uporabljati dnevnega časovnega spektra, bili so meseci. Ne dnevi, ključnih je bilo več mesecev. Če smo iskreni in pravični, kar sem omenila že na začetku, pa je treba vzeti v obzir še preostalo zgodovino in razmere v različnih družbenih sistemih ter ureditvah, ki so v naših prednikih krepili željo po svobodi in pravici samoodločanja.
O naši usodi se ni odločalo samo takrat, ko so po cestah gomazela oklepna vozila in so bile v letu železne ptice ter vseokrog nas ostali razparajoči bojni zvoki.
Vsaj v tem bi se lahko sporazumeli, kakšen pieta bomo zavzeli do dogodkov pred tremi desetletji. V desetletjih lastnega upravljanja države bi se lahko naučili vsaj tega, da je praznikom treba dati mesto. Ko izgubijo pomen in vrednost, se narodu ne piše dobro. Še bolj je potem izpostavljen begajočim novodobnostim, nepreverjenim tokovom in v razdrobljenosti interesov tudi konfliktom. Koliko je domov, zasebnih hišnih pročelij z izobešenimi zastavami vse leto? Še ob praznikih jih lahko na ulicah in po vaseh preštejemo skorajda na prste ene roke.

Še dobro, da vendarle sploh uspemo narediti kakšen korak naprej. Glede na to, koliko energije porabimo za merjenje moči, katerega »prav« bo na koncu obveljal.

Upala sem, da bomo ob epidemiji zavzeli enotnejše stališče, da se bomo bolj zavedali svoje ranljivosti in krhkosti, tudi odgovornosti za lastno zdravje in tega ne bomo naprtali odločujočim ali zdravstvu, da se bomo bolj veselili tistega, kar imamo in kar nam je kljub odvzemanju in ukrepom dano, odnosov, najljubših, vsega, kar bi radi delali, pa pogosto zmanjka ur v dnevu, da bi se tistemu posvetili. No, začnimo zdaj, danes. Veselimo se časa. Naredimo kaj v svoje večje zadovoljstvo. Poglejmo vase, kaj bi radi, kaj se da? Radi rečemo, da se vedenje vodij prenese na vodene. Obrnimo trend in bodimo val zadovoljnejših udov narodnega telesa, mi, vsak po svojih močeh, in to prenašajmo od spodaj navzgor. Tako spreminjamo svet. Z zgledom in vključevanjem lahko navdušim še vsaj druga dva, ta dva novih toliko in kmalu nas je lahko kar lepa množica.
Verjamem, pa vem, da je takšno stališče tudi večine med vami, da bi nas večja poenotenost politike vsaj v stališčih do osamosvojitve, njihov manj razdiralni in prepirljiv nastop navzven, rešil nezavidljivih razmer. In, vem, da se tega zavedajo tudi sami. Očitno pa so njihovi lastni, ozki interesi pogosto nad dobrobitom za ves narod. Še dobro, da vendarle sploh uspemo narediti kakšen korak naprej. Glede na to, koliko energije porabimo za merjenje moči, katerega »prav« bo na koncu obveljal.
Vedno obstaja možnost, da se namesto za iskanje krivcev, odločimo za iskanje rešitev. Ne posnemajmo nevrednega, bodimo ljudje resnice in zdravega dostojanstva, ter kot posamezniki živimo držo, kakršno bi morali kazati kot država, posebej to leto, ko praznujemo jubilej naše samostojnosti in predsedujemo skupnosti evropskih narodom.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...