"Obvezno" branje za starše in učitelje

Svetovalnica | 03.09.2021, 10:06 Mirjam Judež

Ob začetku novega šolskega leta smo gostili Heleno Kregar iz Društva katoliških pedagogov Slovenije, sicer pa profesorico kemije na gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani, ki pravi, da je prvi september najbolj vznemirljiv dan v šolskem letu, ki ga težko čakajo, a prizna, da se veliko bolj veselijo 24. junija: »Učitelji se staramo, otroci se z generacijami spreminjajo, prihajajo z drugimi navadami v šolo. Temu se je treba prilagajati, to pa je čar učiteljskega poklica in življenja.« Kako pripraviti otroka na šolske obveznosti, kaj je zanj lahko motivacija in kako učitelji in starši sodelujejo med seboj? Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Križek na čelu pred odhodom v šolo otroku sporoča: »Ti si velik, odraščaš, to boš zmogel.«

»Starš naj pred odhodom v šolo otroku na čelu naredi križek, ga blagoslovi in zaupa, da bo z njim vse uredu. Otroku naj ne reče: »Pojdi in se fajn imej!« Otroku naj reče: »Pojdi, ubogaj, poslušaj, šola je zdaj tvoja služba, to boš zmogel, vse bo uredu! Bodi prijazen do prijateljev, ne poskrbi le zase, ampak tudi za koga drugega.« Križek na čelu lahko zelo pomaga. Sporoča tudi: »Ti si velik, odraščaš, to boš zmogel.« Dejansko se otrokom v šoli odpre popolnoma nov svet. Že iz vrtca vedo, da življenje ni le igra, da so naloge, zahteve, da je šola nekaj resnega. Dobro je, da v resnici obdrži ta občutek, da gre zares, da je zrel, da je nečemu že kos. Ta občutek mu daje vrednost. Kot življenje ni igra, tudi šola ni samo igra. Otroka ni dobro zavijati v vato. Dajati mu moramo naloge, ki jih zmore opraviti, to ustrezno podkrepiti s pohvalo, ki je tehtna (da je ni preveč). To so korakci, ki peljejo tudi do uspešnega opravljanja nalog v šoli.«

Starši so most med učiteljem in učencem, ta trikotnik je zelo soodvisen

»Odnos staršev, ki ga sporočajo z mislimi, besedami ali v komunikaciji doma, precej vpliva na to, kakšen odnos ima potem otrok do učitelja, vse to oblikuje to avtoriteto učitelja. Z leti se zelo razvija ta zrel odnos do otrok, da otroke spoštuješ, jih jemlješ zares, se zavedaš, da smo na istem čolnu, v istem viharju in da te otroke s spoštovanjem pelješ skozi vihar. To otroci zelo dobro slišijo in upoštevajo. V odnosu učitelja do otrok in staršev je največji delež te avtoritete in spoštovanja, ki ga imajo otroci do tebe, velik delež je pa tudi v odnosu staršev do šole nasploh. Če starši menijo, da so oni pametnejši, da več vejo, da je tudi njihov otrok pametnejši od učiteljev in šole (tega je vse več), tam je zelo težko pričakovati, da bo otrok upošteval vlogo učitelja in njegovo avtoriteto vzel zares. Veliko naredi učitelj in popravi v svojem odnosu.«

Učitelj doseže največ, če ima red

»Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova. Na področju izobraževanja smo kar trdni in razmeroma uspešni, na področju vzgoje imamo pa še veliko prostora in tako različni pristopi so, da se tu pogosto težko oprimemo natančnih določil. Sama vidim, da najbolje vzgajamo tako, da se držimo reda. Zato tudi ravnatelji tako težko pričakujejo jasno besedo s strani ministrstva: česa in kako se je treba držati. V šoli si res zelo želimo imeti jasna pravila, ker se jih potem lahko držimo in drug od drugega hierarhično zahtevamo tisto, kar je v tem redu določeno. V Sloveniji smo malo šibki na področju reda, ki določa odgovornosti. Zelo močni smo na področju pravic in iz tega naslova je tudi kup težav. Vsak si lažje vzame svoje pravice kot izvršuje dolžnosti. Res pa najlažje vzgajamo tako, da vemo česa in kako se moramo držati. Če to izvršujemo, je v šoli red in se vsi razmeroma dobro počutimo.«

V času šolanja od doma je težava motivacija otrok

»Ta motivacija je večni problem šol povsod po svetu, posebej sedaj, ko je toliko informacij na razpolago o vsem živem in toliko načinov, da nekaj slišiš. Na misel mi pride izjava enega od vnukov, ko sem ga vprašala, če je kaj prebral. »Jaz ne berem več, jaz samo gledam video posnetke in se tam vse naučim.« Mi je kar dalo misliti. Zdi se mi, da vloga šole ni le to, da informira, ampak si želimo, da te informacije ostanejo nekje v možganih, da postanejo operativni material za dejansko znanje, za izobraževanje še naprej.«

Motivacija je posledica jasnih zahtev učitelja, kaj pričakuje od učencev

»Dekleta so pogosteje bolje samomotivirani kot fantje. Kaj lahko pomaga? Mislim, da red, ki se pokaže skozi jasne zahteve učitelja, kaj je treba narediti, napisati, oddati, povedati. Vsi vemo (tako smo »naštelani« tudi odrasli), če je rezultat, ki ga moraš doseči, jasen, ga greš dosegati, če pa je splošen, ga ne greš. Fantje so bolj praktično naravnani in se tega zelo držijo. Po mojih izkušnjah so dijaki v času šolanja na daljavo naredili veliko več, če so vedeli, da bo na koncu ocena. Podpore pri tem s strani ministrstva nismo imeli. Na koncu leta 2020, ko je bila prvi val šolanja na daljavo mimo, smo spoznali, da smo se dejansko vsi veliko naučili. Učitelji še celo več kot otroci. Na koncu so nam sporočili, da naj bi se ne ocenjevalo snovi, ki so bile predelane v času šolanja na daljavo: naj bomo mili, naj jih spustimo, naj gledamo, kaj je bilo vsebinskega, ne pa samo, kaj je bilo storilnostno narejenega. Takrat so se veliko bolje odrezali otroci, ki so bili kljub tem priporočilom ocenjeni, kot tisti, ki se jim je spregledalo, ker so bili trpeči pod težo korone. Mislim, da so ocene še vedno eden od najmočnejših motivatorjev za to, da se naloge opravijo.«

Velja doma in v šoli: če so posledice nenarejenih nalog jasno določene, je izvrševanje dolžnosti bolj učinkovito

»V naših pravilnikih dela za šolo posledice neizvajanja dolžnosti niso zelo jasno določene, so bolj opisne narave. Ne učitelji, ne ravnatelji nimajo jasnih navodil, kako ukrepati, če se dolžnosti ne izvršujejo. Zato se je zelo dobro dogovoriti z otrokom, kaj je njegova pravica (to je jasno opisano) in tudi, kaj je njegova dolžnost in kaj se bo zgodilo, če ta dolžnost ne bo izvršena. Prepričana sem, da se starši in otroci veliko bolj držijo teh dolžnosti, če vedo, kakšne bodo posledice. Na vseh nivojih moramo poskrbeti, da se te posledice res izvršijo. Starši pogosto grozimo, kaj vse bo sledilo, če ne bo narejeno to in ono, potem pa tega ne uresničimo. Otrok se navadi, da se svojih lastnih izjav ne držiš. Otroci vedno iščejo možnosti, kako nas bodo prelisičili, enako je v šoli. Če imamo posledice jasno določene, mogoče tudi kazni, ki temu sledijo, je izvrševanje dolžnosti veliko hitrejše in bolj učinkovito.«

So govorilne ure za »pridne otroke« res potrebne?

»Učitelji imamo zelo radi na govorilnih urah starše neproblematičnih, učno uspešnih otrok, ki delajo to, kar pričakujemo. To so ure, ko malo pokramljamo, vidimo, kako diha otrok, družina, kakšne so težave. Zelo lepe so govorilne ure, kjer vidimo razlike med otrokom doma in v šoli. Ne bom pozabila očeta, ko sem mu opisala njegovega otroka kot komunikativnega, uspešnega, ustvarjalnega. Pa je vprašal: »A se midva pogovarjava o istem fantu?« Govorilne ure imamo učitelji radi. To je sicer vložek nekega časa v pogovore, toda v šoli, kakršna je zdaj, radi poznamo otroka kot celoto, ne samo obraz iz šolske klopi, kljukice in ocene pri pouku, sploh, če so kakšne težave.«

Roditeljski sestanki

»Na roditeljskih sestankih smo učitelji hvaležni za prisotnost staršev uspešnih otrok, ker pomagajo vzdrževati kritiko, ki prihaja s strani staršev problematičnih otrok. Pogosto so zahteve staršev nerealne in če pri takih zahtevah starši, ki se bolj zavedajo resnosti šolanja, poprimejo in med sabo skomunicirajo, kaj je pametno zahtevati od šole in česa ne, so taki roditeljski sestanki veliko bolj učinkoviti.«

Konzultacije »ena na ena« z otrokom

»Vse bolj so pomembne tudi govorilne ure z učenci (konzultacije), sploh v teh časih, ko se res pojavlja pri otrocih veliko nepredvidljivih težav. Zdi se mi, da če učitelj povabi otroka na pogovor, ga vpraša, kaj se dogaja z njim, pregleda, kakšen je red v zvezkih, kakšen ima odnos do življenja in sebe, lahko naredi največje korake, sploh, če ima ta otrok težave. Večino težav učne narave sem lahko rešila v pogovoru z dijaki. Na nek način so počaščeni, če so povabljeni na pogovor in že to je polovica rešitve. Se pa tudi zgodi, da srečaš problematičnega dijaka z veliko težavami, ga povabiš na pogovor in te zavrne: »Jaz se z vami nimam kaj pogovarjati!« To je mene osebno šokiralo, ampak učitelji nikoli ne smemo obupati, da se potem ne bomo več pogovarjali z otroki, če naletimo na tak odziv. To priporočam. Če starši ne morejo priti do dna težavam, ki jih ima otrok, je pogovor z učiteljem in otrokom velik doprinos in velika možnost, da skupaj najdemo rešitev.«

Govorilne ure imamo učitelji radi. V šoli, kakršna je zdaj, radi poznamo otroka kot celoto, ne samo obraz iz šolske klopi, kljukice in ocene pri pouku, sploh, če so kakšne težave.

Oseben pristop učitelja do učenca s težavami je (lahko) ključen

»Ljudje smo vedno bolj individualisti in to se kaže tudi v šoli. Rad imaš oseben pristop, najsi bo to v šoli, v trženju, gospodarstvu … Vse bolj nagovarjamo posameznika. To učitelji res lahko obrnemo v prid učenca, da ga spodbujamo, naj bo čim bolj uspešen in sledi svoji poti. Pogosto se mi je zgodilo, da sem rekla dekletom, kako naj se same znajdejo ali rešijo iz težav, kako naj se naučijo s seboj dogovoriti, kaj je dobro zanjo, kako bo delala, kako naj naredi svoj načrt … Ali pa, če so težave, kako naj spodbuja, nagovarja sebe, kako naj bo sama s sabo prijateljica, da doseže harmonijo. Če so težave, je ta harmonija razbita, pojavi se neskladje pri človeku samem.«

V čem naj se katoliški pedagogi razlikujejo od ostalih učiteljev?

»Spomnim se nagovora nadškofa, ki je takole odgovoril: »Preden vstopite v razred in primete za kljuko, lahko blagoslovite razred. Ko otroka gledate v oči, ga lahko sproti blagoslavljate. Edino vi lahko molite za svoje učence.« Učitelji tega večinoma ne počnejo. To blagoslavljanje in izročanje težkih stvari v Božje roke je prednost vernih staršev in katoliških učiteljev. Kar si, kar v sebi izgrajuješ, lahko tudi posreduješ navzven. Izročati v Božje roke vse, kar delaš, ljudi, s katerimi se srečuješ: otroke, starše, nadrejene, podrejene … To na nek način rešuje, razsvetljuje. Če še Sv. Duha prosiš za pomoč, ti je običajno ne odreče. Tako, kot je nam, kristjanom, zato na nek način lažje živeti, je tudi katoliškim učiteljem s tega stališča lažje.«