»V tebi naj vedno odkrijejo uho, ki posluša, in srce, ki skuša razumeti.«

Cerkev na Slovenskem | 29.09.2021, 09:13 Rok Mihevc

V nedeljo je bil Andrej Saje, duhovnik izmed duhovščine ljubljanske nadškofije, v domači Mirni peči posvečen za škofa novomeške škofije. Ker kraj posvečenja ni bila stolnica, je zato včeraj potekala tudi umestitev v stolnici sv. Nikolaja in z njo prevzem škofije v posest.

Škof na tronu, v rokah pa pastirska palica

Škof ordinarij po posvečenju sprejme v kanonično posest škofijo, za katero je bil imenovan. Ta, tudi zanimiv obred, je pomembno dejanje, ki sledi škofovskemu posvečenju. Po starodavni navadi je umestitev novega škofa opravil metropolit ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je novega škofa Andreja Sajeta pospremil v njegovo stolno cerkev, kjer sta se najprej zadržala v tihi molitvi pred tabernakljem. Zore je nato na začetku svete maše povabil k branju bule, papeškega dokumenta, s katerim je bil novi škof imenovan za krajevnega škofa novomeške škofije. Zatem je novega škofa pospremil na tron, njegov stol in mu izročil pastirsko palico, ter mu tako simbolno izročil skrb za božje ljudstvo tukajšnje škofije.

"Tvoja prva naloga na tem sedežu bo poslušati."

V pridigi pa mu je na srce položil, da bo njegova prva naloga na tem sedežu poslušati. Najprej svoje duhovnike, za katere bo sicer najprej njihov škof, vendar pa tudi njihov brat. »Kolikokrat boš moral prisluhniti govorici njihovih oči, sporočilom njihovih obrazov, vprašanj, ki jih bodo izrekali zgolj s stiskom rok in še na toliko drugih načinov. V tebi naj vedno odkrijejo uho, ki posluša, in srce, ki skuša razumeti. Ne boš mogel vedno odgovoriti tako, kakor bodo morda želeli. Toda če jim boš pokazal, da jih slišiš in jih razumeš, bodo sprejeli tudi odgovore, ki bodo zahtevni zate in zanje.«

Gospod sam naj ti bo neizčrpen vrelec veselja. Bodi poln svetega optimizma.

Potem boš moral poslušati tudi Božje ljudstvo svoje škofije, je Sajeta spodbudil Zore. »Tudi nje boš moral poslušati tam, kjer živijo, tam, kjer delajo, tam, kjer trpijo, tam, kjer sodelujejo in tam, kjer si nasprotujejo. Moral boš biti med njimi, da boš začutil in doživel »veselje in upanje, žalost in tesnobo današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih«. Najbolj nujna skrb pa je danes skrb za družino in za varovanje življenja, saj skoraj vsak dan beremo ali poslušamo, kje in kako so se odločili nasprotovati družini, kakršno nam je ob stvarjenju predstavil Bog; kje in kako so odrekli pravico do življenja najbolj nemočnim in nedolžnim. »Bodi lev, ki se bo boril zanje.«

Zahvala upokojenemu škofu Glavanu in sodelavcem za dobro kondicijo škofije

Zore se je v pridigi zahvalil tudi prvemu škofu, zdaj upokojenemu, Andreju Glavanu in njegovim sodelavcem, ki so se prvih petnajst let trudili, da so zastavili pastoralno in gospodarsko življenje škofije. "Ob tem bi se rad zahvalil upokojenemu škofu Andreju za predano in nesebično služenje duhovnikom in Božjemu ljudstvu v novomeški škofiji. Gospod škof Andrej, hvala ti." Sajetu pa je ob tem zaželel, naj s skrbjo in odgovornostjo prevzame škofijo, ki je mlada in v dobri kondiciji.

Saje bo kot škof stopil nižje, med ljudi

Novi novomeški škof Andrej Saje: »Škof je pastir, ta biblična podoba je še danes zgovorna. To pomeni predstojnik Božjemu ljudstvu. Moj program je začrtan predvsem v Evangeliju, v dokumentih Cerkve, zakonitostih Cerkvenega prava. Če poenostavim, gospod nadškof Zore je v pridigi začrtal to, kar je najbolj pomenmbno, to, da kot škof stopim malo nižje, naj stopim med ljudi, da jih slišim. Najprej med duhovnike, nato med verno Božje ljudstvo, da slišim s terena kako živijo, kakšni so njihovi problemi. Smo tudi na začetku sinodalne poti, ki jo je začrtal papež Frančišek, ki je pravzaprav ista smer, se pravi srečevanje, poslušanje, slišanje drug drugega in življenje po Evangeliju, da bi vsi odkrili kaj je Božji načrt za vse nas. To je najbolj pomembna naloga, ki pa zahteva nekaj notranjega napora, odločitve, predvsem pa vztrajanja. Tako da ne bi ostali na površju, pač pa da bi šli v globino in bi Božjo besedo uresničevali tudi v naših odnosih.«