Jani Bele: »Pohod v gore se začne pred 5. uro zjutraj.«

Svetovalnica | 18.08.2021, 11:45 Mirjam Judež

Planinska sezona je na vrhuncu. Med epidemijo je število obiskovalcev gora naraslo in med njimi so tudi popolni začetniki. Kako se pripraviti za vzpon v gore, kakšne so najpogostejše napake in tudi možni vzroki za nesreče? Z nami je bil gorski reševalec Jani Bele. »Sedaj smo pri številki 370. Pred štirimi leti smo imeli v celem letu toliko reševanj kot sedaj v osmih mesecih. Število skokovito raste, kar je povezano tudi s številom obiskovalcev v gorah, ki se povečuje.« Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Za varen korak v gore so potrebne izkušnje in znanje

»Če gremo na šoferski izpit, najprej naredimo teorijo, potem sledi še praktična vožnja. Izkušnje pridobivamo, ko sami vozimo avto. Isto je pri hoji v hribe. Dajmo se najprej malo izobraziti, pojdimo na kakšen tečaj, preberimo kakšno knjigo in začnimo z lažjimi turami, na katerih pridobivamo izkušnje. Če nismo dovolj izkušeni, gremo v hribe s kom, ki ima izkušenj več. Udeležujmo se izletov planinskih društev. Danes gorski vodniki ponujajo izobraževanja, tudi nekaj zasebnih podjetij se ukvarja s tem, možnosti pridobivanja znanja je kar precej.«

V gorah se ponesrečijo tudi izkušeni planinci. Do nesreče pride zelo hitro. V sekundi ti spodrsne, padeš, se skotališ po pobočju in se poškoduješ.

Vse več »mobi akcij«

»Vse več kličejo nepoškodovani planinci. To je problem akcij, ki jih včasih imenujemo »mobi akcije«. Dokler še ni bilo mobilnih telefonov, si poskušal narediti vse, da si prišel sam ali s pomočjo prijateljev v dolino, danes pa hitro pokličejo gorske reševalce. V letošnjem letu opažamo porast iskalnih akcij ljudi, ki se izgubijo, kar je čudno, saj imamo v Sloveniji preko 10.000 km dobro markiranih poti. Je pa res, da se izgubiš lahko zelo hitro, tudi meni se je že večkrat zgodilo. Velikokrat je razlog v tem, da se zanašaš na svojo logiko.«

Kaj storiti, če zaideš? Vrni se do zadnje markacije in uporabi pametni telefon (ter svojo glavo)! Zavest, da so gorski reševalci na dosegu roke, pohodnikom zelo dvigne samozavest in tudi prag tveganja.

Ko nekaj časa ne vidiš markacije

»Osnovno pravilo je, če nekaj časa ne vidiš markacije, se vrni do zadnje markacije in tam pazljivo išči naslednjo. Veliko ljudi ne zna uporabljati telefona, ki ga ima s seboj. Naučimo se s pomočjo pametnega telefona poiskati, kje smo. Vključimo lokacijo, pokaže se nam Googlov zemljevid, na katerem je točka, kjer smo, pritisnemo na tisto točko in imamo že dane koordinate xy, ki jih sporočimo tistim, ki nas iščejo in jim s tem znatno olajšamo iskanje. V hribe gremo z napolnjeno baterijo. Velikokrat se pokaže kot problem, ko ljudje zaupajo samo telefonom in GPS sledem. A v gorah so morda slabi signali, GPS kaže po svoje in ti kar slediš, namesto da bi malo pogledal, kje hodiš, poiskal markacije, ker te so tiste, ki povedo, da smo na pravi poti. Včasih človek preveč sledi ekranu in ko ugotovi, da se je izgubil, pokliče reševalca. To je včasih kar pametno. Brez pomena je, da bi nadaljeval pot, saj lahko zaide še v težjo situacijo, tam pa se lahko poškoduje. Tudi iskanje in reševanje s takega terena je lahko zelo zahtevno.«

 

V koči najpozneje ob petih popoldne

»Kar nekaj reševalnih akcij je bilo, ko so ljudje ob 7h zvečer poklicali, da so se zgubili. Sprašuješ se, kaj so delali do takrat, da so na terenu, kjer je do najbližnje koče dve, tri ure. Tu je pomembno načrtovanje. Bodimo v koči obvezno vsaj do 5. ure popoldne.«

Na socialnih omrežjih vidimo, da je danes zelo priljubljeno biti na vrhu gora ob sončnih zahodih, vzhodih. Za to moramo biti pripravljeni, poznati goro, kjer želimo to doseči.

Vročina lahko močno vpliva na potek ture

»Sončni žarki postanejo nevarni ob lepem vremenu. Vročina, dehidracija. Treba je vedeti, kam gremo, da ne bomo hodili po južnem pobočju po 11. uri. Raje tako turo raztegnimo na dva dni, začnemo popoldne, ko je že bolj hladno ter zjutraj nadaljujemo pot. Dehidracija je velikokrat prisotna, zaradi nje ljudje omagajo, pokličejo na pomoč. Spomnim se hrvaških kolegov, ki so nad avtocesto razobesili velik jumbo plakat z napisom: »Če greste pri nas v hribe, vzemite vodo s seboj.« Voda je nekaj najbolj osnovnega. Mi smo vsako leto dopustovali na Hvaru, obvezno smo šli na vrh Svetega Nikole. Vzpon smo začeli že ob štirih zjutraj, da smo ob osmih, devetih že sestopali. Takrat smo srečali ogromno ljudi, ki so šele začenjali vzpon v največji vročini …«

Če se zaradi kreme za sončenje preveč potimo, se zaščitimo z blagom

»Močni sončni žarki zelo negativno delujejo na nas. Vemo za pojav kožnega raka, zato je potrebno, da se zaščitimo. Zaradi sončne kreme se lahko zelo potimo, zato poskrbimo, da imamo ščitnike, kapo z »zavesicami« za vrat, kajti pri opeklinah so najbolj izpostavljeni nos, ustnice in ušesa. To moramo zaščititi najprej.«

Prve korake naredimo, ko je noč

»Pohod v visokogorje je potrebno začeti dovolj zgodaj. Ne čakati na hotelski zajtrk, temveč je priporočljivo, da začnemo pohod ob uporabi čelne svetilke, pred 5. uro zjutraj.«

S toplejšimi temperaturami se začne postopno stopnjevanje pripravljenosti. Maja, junija začnemo s Šmarno goro, nižjimi hribi, potem pa se postopno vzpenjamo višje. Čudno se sliši, a za prenekaterega je Šmarna gora Everest. Letos smo imeli na Šmarni gori več kot 10 reševalnih akcij (zlomi, onemoglost …).

Večina nesreč se zgodi pri sestopu

»Imamo tri kategorije planinskih poti: navadna, srednje zahtevna in zelo zahtevna planinska pot. Tudi dolga nezahtevna pot je včasih kar naporna. Potem nas čaka še sestop. Treba je vedeti, da sestop je najnevarnejši del planinske poti. Večina nesreč se zgodi ravno pri sestopu. Če nas naslednji dan bolijo mišice na nogah, nas bolijo zaradi sestopa. S palicami se razbremenjujejo kolena, poveča se stabilnost, zato so palice sestavni del opreme.«