Blaž Lesnik
Miha Močnik
Tone Gorjup
Kristian Koželj (foto: Lea Remic Valenti in Robi Valenti, LR Photography)
Kristian Koželj | (foto: Lea Remic Valenti in Robi Valenti, LR Photography)

Kristian Koželj: Ego nam preprečuje iti v manj lepe dele sebe

11.06.2021, 06:49 Petra Stopar

»Kot igralec in tudi kot pesnik se lahko verodostojno naslonim samo na izkušnje, ki jih nosim v sebi. Tu je treba biti zelo pošten do sebe in biti pripravljen sprejeti tudi tiste manj lepe dele sebe,« o pomenu umetnikovega pristnega stika s samim seboj pravi Kristian Koželj. Je literarni in gledališki ustvarjalec, knjižničar, mentor ter vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Celju.

Osebna izkušnja kot ključen vir ustvarjalnega procesa

»Trdno verjamem, da moramo sprejeti vse, kar naša izkušnja, naš potencial ponuja, sicer v resnici ne moremo biti iskreni v tem, kar počnemo,« je dejal Koželj, igralec, gledališki mentor in že skoraj deset let član Igralskega studia bratov Vajevec. Ta goji dramsko igro po metodi priznanih mentorjev Leeja Strasberga in Konstantina Stanislavskega, pri katerih sta osebna izkušnja in emotivni spomin »ključen vir kreativnega procesa«.

»Da pa lahko prideš do tega, pa obstaja določena pot, ki jo je treba prehoditi, ključni moment pa je trenutek, ko se odločiš in odložiš svoj ego. Sam mislim, da je ego največji sovražnik kreativnega procesa. Ego je ravni tisti, ki nam preprečuje iti v tiste dele sebe, ki niso prijetni. Na nek način bi to lahko bila tudi priprava na spoved, če potegnem paralelo. Kjer pravzaprav moraš sprejeti tudi to, kar je slabega. Kar je lepega v nas, je lahko sprejeti. Težje je sprejeti to, kar je manj lepega,«
je dejal v pogovoru za našo oddajo Via positiva. O pripravi na igralski proces in pomenu igralske izkušnje je pisal v eseju z naslovom Igralčeva zaobljuba, ki je najboljši esej leta 2018. Istega leta je Koželj izdal tudi svojo prvo pesniško zbirko Muzej zaključenih razmerij.

Ego je ravni tisti, ki nam preprečuje iti v tiste dele sebe, ki niso prijetni. Na nek način bi to lahko bila tudi priprava na spoved, če potegnem paralelo. Kjer pravzaprav moraš sprejeti tudi to, kar je slabega.

Umetnost je tudi pot duhovnosti

Danes se po njegovem mnenju tudi v krščanski skupnosti premalo zavedamo, da je umetnost tudi duhovni proces in pot duhovnosti: »Namreč, na koncu vsakega umetniškega procesa, ko izčrpaš izraz, v katerem ustvarjaš, ali je to emocija ali črta, poteza, ton ... Ko izčrpaš vse te gradnike svojega umetniškega izraza, prideš do molka.« In zelo podobno je z duhovnostjo, je prepričan.

Tudi v krščanski mistiki so na koncu vsi veliki duhovni očetje po njegovih besedah prišli do molka. »Sam se vedno spomnim Tomaža Akvinskega, ki je takrat, ko je doživel mistično razodetje, pravzaprav nehal ustvarjati kot filozof.« V takšnih trenutkih človek vidi, da je na poti k nečemu, kar ga neskončno presega, meni Koželj, ki je prepričan, da smo v Evropi in na Zahodu za razliko od drugih delov sveta kar naenkrat ustvarili to distinkcijo med materialnim in duhovnim.

Ta svet, iskreno mislim, da ni pripravljen za poezijo, za silovito intimnost njene izpovedi.

Poezija se pojavlja v vseh oblikah in na vseh nivojih

Kot pobudnik in umetniški vodja mednarodnega pesniškega festivala Izrekanja, ki se od leta 2018 odvija v Celju, pravi, da je Celje pesniško zelo močno mesto. Prav zato se mu je zdelo pomembno narediti korak naprej in ustanoviti ta festival, ki je organiziran skupaj z Osrednjo knjižnico Celje.

O slovenski poeziji danes pravi, da je izjemno razvejana: »Že dolgo časa ne govorimo več o nekih smereh, kot smo se učili v šoli, npr. realizem, romantika in tako naprej. Zdaj smo v obdobju avtopoetik, vsak pesnik je nekako svoj pesniški svet s svojimi lastnostmi, torej tudi postmodernizem je že passe. Tako da se pojavlja v vseh oblikah, na vseh nivojih,« je pojasnil.

Vprašanje o vlogi poezije v današnjem svetu je po njegovi oceni zelo kompleksno. »Namreč, pesniki radi mislimo, da ima poezija, oziroma da bi morala imeti, v tem svetu večjo težo. Ampak, poezija, pesem, ni vsa od tega sveta, je enkrat rekel Tomaž Šalamun. In ta svet, iskreno mislim, da ni pripravljen za poezijo, za silovito intimnost njene izpovedi.« Zanimivo pa je, ugotavlja Koželj, da ogromno pišejo poezijo mladi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem se sogovornik dotakne tudi tem knjižnic, prihoda dr. Maksimilijana Matjaža na sedež celjske škofije in dela s starejšimi.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Oddaje , Via positiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto) Škof dr. Andrej Saje (photo: Škofija Novo mesto)

Škofovsko posvečenje dr. Andreja Sajeta

V župnijski cerkvi v Mirni Peči bo popoldne škofovsko posvečenje prejel novi novomeški škof dr. Andrej Saje. Ob imenovanju je zapisal: »Zavedam se svoje krhkosti in odgovornosti tega poslanstva ...

Demenca se priplazi potiho, neopazno

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače ...