Mitja Markovič | (foto: izidor Šček)
Mitja Markovič: Ustvarila nas je ljubezen, mi verujemo v odnos.
Via positiva Nataša Ličen
Ob Telovem, ki je praznik največje skrivnosti naše vere, smo se z duhovnikom pogovarjali o spodbudah, kako v vse bolj dvomečo družbo vnašati iskren duhovni uvid, kako vneti iskro vere, zaupanje v življenje?
V studio smo za oddajo »Via positiva« povabili Mitjo Markoviča, župnika v župniji Krško – Videm ob Savi.
Na uvodno vprašanje, kaj je evharistija, kako jo razložiti, je vzpostavil primerjavo s hrano. »Dandanašnji smo zelo senzibilni do hrane. Ne pomeni več samo nekaj, s čimer napolnimo svoj želodec, da nismo več lačni. Izbiramo jo. Če ugotovimo, da v telesu primanjkuje vitaminov, beljakovin, mineralov, gremo in poiščemo tisto hrano, s katero to vnesemo v telo.
Tako, kot pri telesni, če ugotovim, da mi primanjkuje ljubezni, potrpežljivosti, vztrajnosti, velikodušnosti, da se kar naprej ujemam v neke konflikte, skratka, da mi manjka ljubezni, grem iskat, kot v trgovini po deklaraciji, kje pa bom našel to, kar primanjkuje moji duši. Vemo, kje je kruh, hrana, ki ima ljubezen in vse kar potrebujem, to je evharistija. Ravno s tem, da je evharistija hrana, da prinaša ključne stvari za moje bivanje in odnose, je ni niti tako težko razložiti.«
Evharistija je kot platforma, ko se med nami začne dogajati. Evharistija je praznovanje, je gostija, ko je prijetno biti skupaj in se med nami nekaj prijetnega zgodi.
»Če imamo nekoga neskončno radi, pa mu nikoli z nobenim znamenjem tega ne pokažemo, ljubezni ne naredimo otipljivo, drugi od te ljubezni nima popolnoma nič, niti vedel ne bo, da ga imamo radi, kaj šele, da bi se s to ljubeznijo lahko nahranil. In, prav v tem je lepota tudi evharistije, ker nam v njej Bog svojo ljubezen pokaže tako otipljivo, pokaže, kako zelo nas ima rad.«
»Vedno imamo izziv, ali bomo kar naprej jokali nam tem, kako je in da zdaj vsi želijo nekaj drugega, ali pa si rečemo, dobro, tako je, takšen je svet in tako danes ljudje delujejo, tako razmišljajo in to iščejo. Kaj pa lahko v tej situaciji naredim, na kakšen način pa lahko spregovorim in evangelij, to starodavno krščanstvo predstavim v sodobnem, simpatičnem, privlačnem jeziku? Nimam odgovorov, tudi jaz jih iščem, to je vedno znova izziv za kristjana, za oznanjevalca.«
Moje poslanstvo, kot duhovnik, je prinašati med ljudi vedrino. Slabo moram izklopiti, šele takrat lahko prinašam kaj svetlega med ljudi. Kot se naravnam, tisto v glavnini raste v meni.
»V situ časa se vedno pokaže, kaj ne »pije vode«. Ustvarila nas je Ljubezen, ustvaril nas je BOG in človeku ni dobro, da je sam. Verujemo v odnos, v ljubezen, to je trojica. Naše srce začuti ob drugačnih duhovnih praksah, ki ne prinašajo dolgoročnih sadov, ali so resnične. Resnično zadovoljni smo ob tem, ko v nekaj vložimo trud, svoje delo. Ko se vzpenjamo na hrib, bi nam bilo verjetno lažje doma, pa vseeno, gremo in se trudimo, na vrhu pa doživimo polnost zadovoljstva. Pozitivnost je stvar odločitve. Kaj lahko naredimo skupaj, čeprav vsak na svojem področju z orodji, ki jih obvlada in kjer se počuti poklicanega, dobrega, boljšega? Slabe novice kot cunami pljuskajo čez nas in ja, težko je ob tem obdržati pozitivno naravnanost. Od mene je odvisno, za kaj se odločim, s čim hranim svoj miselni sistem, in opazujem, kaj določeni odzivi v meni povzročijo, to je sito.«
