“Postali smo bogovi. In to nas tepe.”

Za življenje | 19.05.2021, 12:32 Rok Mihevc

Zakaj se nočemo ali ne upamo izpostaviti in povedati, da smo kristjani? Upamo si samo znotraj krščanskega občestva. Je zadaj strah? Zakaj je pomembno negovati izročilo? Odgovore sta v oddaji Za življenje skupaj z Matejo Subotičanec podala dr. Verena Perko in dr. Andrej Perko.

Zakaj je pomembno negovati naše krščansko izročilo?

Verena Perko: "To so naše korenine. V vsaki stvari je zapisano naše izročilo, od jezika, do znanja. Ni slučajno, da je neka stvar taka kot je. Človek je transtendenčno bitje, prihaja iz preteklosti in gre v prihodnost. Za nas kristjane je prihodnost tam gor nekje, živimo zato, da osmislimo jutrišnji dan in življenje prihodnjih generacij. Nikakor ne gre samo za današnji dan, ampak za vse, kar smo podedovali od naših prednikov. Izročilo je dejansko neka plodna zemlja, na kateri raste današnji dan."

Zakaj človek potrebuje duhovno zavest za zdrav razvoj?

Andrej Perko: "Izhajamo iz rodov. Pomembno je, da naši predhodniki preko tradicije prenašajo ta spoznanja in se mi lahko orientiramo glede na rešitve njihovih problemov, drugače smo reveži. Tradicija pove, kaj moramo storiti v kritičnih in nekritičnih trenutkih, nas usmerjajo v življenje. Zanikanje te tradicije ima posledice zmede. In to je današnji čas, ki zanika tradicijo. Vse kar je staro, kar so predniki izročili, ni več uporabno. Nov človek ne potrebuje tradicije, ji je odveč, obrnil ji je hrbet, zato je veliko zmede v današnjem svetu. Psihoterapevti, zdravniki, psihologi govorijo o naraščanju tesnobe, noben pa se ne vpraša o bistvenem vzroku, zakaj so ljudje vsak dan bolj izgubljeni."

Ljudje hočemo najti pot do duhovnosti, iščemo pa jo na nepravi način. Ker smo zavedeni, da vse kar ima vezo s krščanskim Bogom, je čudno in nazadnjaško, a posledice tega so tu.

Težnje, da bi vse naredili na novo, so kar malce zastrašujoče ...

Verena Perko: "Za tem se skriva velika tesnoba v svetu, ljudje ne vedo kako bi reagirali, kar naprej so v stiskah. Gre za tradicijo, ki človeku odpira pot do vrednot. Temeljno vprašanje je vprašanje vrednot. Treba se je zavedati, da obstajata dve obliki znanja. Najprej je empirično pridobljeno in večina ljudi je prepričanih, da obstaja samo to znanje. Drugo znanje, ki ga človek ustvarja od pamtiveka, se izraža v pripovedih, zgodbah in vrednotah, temu rečemo hermerentično znanje. To je znanje, ki človeku pove, kako naj živi, kaj je res vrednega, kaj je pomembnega kar moramo ohraniti, kako se obnašati v določenih trenutkih, ki izhajajo iz izkušenj in jih ni moč izmeriti. Za to, da je človek preživel, nam ne omogočajo samo podatki, ampak tudi stara vedenja. To je to kar se je skozi generacije in obredja izročalo. Zakaj ponavljanje nekih obrazcev da človeku zaupanje, trdnost, ga umiri? Zakaj so ene in iste stvari prepevali, molili? Tega ne more pojasniti nobena znanost, pač pa izročilo. Naše je evropsko krščanstvo, ki raste iz antike, kot je zmeraj rekel profesor Rebula."

Zakaj s psihološkega vidika potrebujemo praznike, manifestacije?

Andrej Perko: "Psihološko gledano nam to daje gotovost. To je osnova že pri otroku, ko se oblikuje temeljno zaupanje sveta. Otrok že v odnosu z mamo, ki se uglašuje na njegove potrebe, podoživlja to povezavo z materjo in se kasneje prepušča temu svetu, ki je nevaren, frustirajoč ... A če ima ta temelj v sebi preko matere, se ta temeljna varnost in zaupanje v svet oblikuje. Ta izročila nam dajejo varnost, da lahko v tej družbi funkcioniramo. Da ni nevarna. Če je nevarna, smo neprestano v obrambi in takšen človek postane najmanj nevrotik."

Kakšna škoda se dela pri opuščanju našega izročila?

Verena Perko: "Zavedati bi se morali, da je bilo življenje v preteklosti mnogo bolj težko. A šele ko smo skupaj podoživimo to transtendenčnost, ta stik z duhovnim. Dejansko se učlovečimo, kar je na nek način kontroverzno. "Ne razumem" je za današnjega človeka gromozanska ovira, da ne znamo znanstveno pojasniti, razložiti, analizirati ... Je samo en del tega, kar je človeškega. A naš dom je nekje drugje."

Andrej Perko: "Tradicija pokriva to razsežnost, ki gre nad osebno in ki tudi skupnost prerašča. Ko se mi omejujemo na lastno družinsko calico, je to že znak krize. Kristjani imamo vendarle dostop do vira modrosti in moči. Ko stopiš v občestvo, Cerkev, se zaveš svoje majhnosti in omejenosti, vidiš dobrobit, da smo skupnost in to je veliko bogastvo."