Matjaž Merljak
Marko Zupan
Helena Križnik
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl (foto: STA)
Mariborski nadškof Alojzij Cvikl | (foto: STA)

Kakšna bi morala biti podoba Cerkve v prihodnosti?

10.06.2021, 11:22 Marta Jerebič

O tem je papež Frančišek govoril že leta 2015 na Kubi. Dejal je, da naj bo Cerkev znamenje enotnosti, graditeljica mostov, rušiteljica zidov in sejalka sprave. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je te točke razdelal pri včerajšnji krizmeni maši.

Nadškof Cvikl je enotnost povezal s sinodalnostjo, ki pomeni ’hoditi skupaj’.Papež Frančišek poudarja, da mora ta proces potekati od spodaj navzgor in ne zgolj iz vrha navzdol, zato je določil triletni sinodalni proces, ki se bo oktobra letos začel v krajevnih cerkvah. Cilj je, da bi bili slišani vsi krščeni. »Zato je prav, da so vse odločitve duhovnika, župnika podprte s strani vernikov. Sinodalno načelo namreč od nas zahteva, da drug drugemu prisluhnemo in se skupaj odločamo za plemenite cilje na načine, kot je za skupnost Cerkve najboljše.«

V zvezi s Cerkvijo, graditeljico mostov, je nadškof Cvikl pojasnil:  »Ta dinamična vizija Cerkve, kot »graditeljice mostov«, nas vleče iz starega modela, kjer je župnija ovčja staja z ogrado; v nov model, kjer se župnije med seboj povezujejo in postajajo velika družina med seboj povezanih župnij.« To pomeni, da župniki in verniki povezanih župnij skupaj oblikujejo pastoralo in gospodarstvo. Tak primer je Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, ki povezuje 4 župnije.

V naslednji točki - Cerkvi kot rušiteljici zidov -  se je mariborski nadškof ustavil pri spolnih zlorabah. Po njegovih besedah morajo ti dogodki voditi k vnovičnemu premisleku o strukturi in izvajanju oblasti v Cerkvi.

Ob koncu se je ustavil pri Cerkvi kot sejalki sprave. »V tem letu si z molitvijo in dejanji prizadevajmo, da bi iz svojega srca, iz svojih besed in dejanj izgnali sleherno nasilje.« Nadškof Cvikl je izrazil željo, da sinoda ne bo samo informacija, ampak šola, kako vse prej našteto uresničevati.

Dies sanctificationis in krizmena sv. maša- Sv. Trojica, 9.6. 2021

Dragi sobrat v škofovski službi Franc,
dragi duhovniki, redovniki in stalni diakoni!

Najprej vas vse prav prisrčno pozdravljam. Za nami sta dva vala epidemije, ki sta nas krepko zaznamovala. Še posebej smo čutili nemoč, žalost in osamljenost za božične in velikonočne praznike, ko smo oba ta praznika obhajali skromno in brez navzočnosti vernikov.
V izrednih razmerah, v katerih smo se znašli, so bili zelo dobrodošli elektronski mediji, ki so nam omogočali, da smo se kljub izolaciji, vendarle lahko videvali, slišali in se duhovno med seboj bogatili.
Danes smo končno skupaj pri obhajanju krizmene maše in dneva duhovniškega posvečenja.
To nas najprej navdaja z veseljem, da se lahko skupaj zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli kot nezaslužen dar.
V času epidemije smo doživljali, kaj pomeni biti duhovnik v času preizkušnje. Iskali smo načine, kako ostati povezan s sobrati in s svojimi verniki.
Ni bilo vedno lahko. V molitvi, za katero smo imeli nekoliko več časa, smo lahko doživljali, kako nas Gospod ne zapušča, ampak nas spodbuja po Sv. Duhu, da iščemo, kako prinašati ljudem upanje, ko se jih polašča dvom in negotovost.
Epidemija je, poleg močnega vpliva na zdravje, negativno vplivala tudi na vzdušje v družbi: nezaupanje, delitve, črnogledost, itd…
Podatki Karitas in drugih humanitarnih organizacij kažejo na duhovno in materialno stisko predvsem po naših družinah, med mladimi, po podjetjih in nasploh v družbi.
Po zgledu Jezusa, smo povabljeni, da ljudem prinašamo novo življenje, in to še posebej tja, kjer se čutijo posledice epidemije.
Epidemija se je krepko dotaknila tudi naše krajevne Cerkve, kar se čuti pri manjšem številu udeležencev nedeljskih sv. maš in cerkvenega življenja nasploh.
Vendar ne smemo biti črnogledi, in ne pozabiti, da je vsaka preizkušnja hkrati tudi priložnost za prenovo Cerkve, kjer naj »človek postane pot Cerkve«.
Zahvaljujem se vam, da ste iskali načine in poti, kako opravljati duhovniško  poslanstvo v razmerah, za katere nismo mogli biti pripravljeni in so nas presenetile. Čutimo, kako vsaka preizkušnja presega naše zgolj človeške moči in sposobnosti, tako se tudi v tej preizkušnji kaže, da smo in ostajamo služabniki Kristusa, ki nas nikoli ne zapušča.
Izkušnje preteklih let nas potrjujejo, da so »krizmene maše« in »dnevi posvečenja« (Dies sanctificationes) primerno in učinkovito sredstvo za oblikovanje in utrjevanje našega duhovniškega bratstva.
Danes smo zbrani kot ena velika družina bratov, tako rekoč za isto mizo, v dvorani zadnje večerje, v kateri je Gospod Jezus obhajal z apostoli prvo evharistijo. S svojo udeležbo drug drugemu kažemo pozorno skrb za gojitev našega »posvečenega« bratstva in prijateljstva.
Škofje, duhovniki, redovniki in diakoni želimo biti današnjemu svetu pričevalci vere, upanja in ljubezni. In naša krajevna Cerkev, mariborska nadškofija, želi biti hiša odprtih vrat. Želimo biti Cerkev, ki služi, ki prihaja iz svojih templjev, iz zakristij, da bi bila blizu vsakdanjemu življenju ljudi, ki nas potrebujejo. Cerkev naj bo »znamenje enotnosti, graditeljica mostov, rušiteljica zidov in sejalka sprave« (Frančišek, Govor na Kubi, 2015).
Danes bi rad z vami v spodbudnem vzdušju premišljeval o teh štirih podobah Cerkve, s katerimi je papež Frančišek označil in orisal Cerkev, ob svojem obisku na Kubi, leta 2015. Mislim, da ti štirje poudarki zaslužijo nadaljnjo poglobitev, zato naj bo z njimi označen današnji dan obhajanja krizmene maše in spomin obletnice našega duhovniškega posvečenja.
Cerkev - znamenje enotnosti
Naša krajevna Cerkev želi biti občestvo, ki je in bo znamenje enotnosti. Skrb za enotnost je prvo razpoznavno znamenje, da je neka krajevna Cerkev zares Kristusova. Beseda »enotnost« pa se tesno povezuje s pojmom »sinodalnost«. Celotna vesoljna Cerkev hodi po poti sinodalnosti. To je osrednja os nenehnega prenavljanja vesoljne Cerkve. Enotnost, oziroma sinodalnost pomeni »hoditi skupaj«.
Oktobra letos bo papež začel sinodalno obdobje za vso vesoljno Cerkev z naslovom: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, soudeležba in poslanstvo«. To bo triletno obdobje dogajanja v Katoliški Cerkvi, ki bo razdeljeno v tri faze: škofijsko, kontinentalno in univerzalno. Slovesen začetek tega obdobja bo letos, jeseni, 9. in 10. oktobra v Rimu.
Nedeljo pozneje, 17. oktobra, se bo že začela prva faza dogajanj po posameznih škofijah, pod vodstvom krajevnih škofov. Cilj te prve faze sinode je, posvetovanje Božjega ljudstva, da bi se sinodalni proces  uresničeval v poslušanju »celotnega občestva krščenih«, kot beremo v dokumentu.
Papež Frančišek poudarja, da mora sinodalna pot potekati od spodaj navzgor in ne zgolj iz vrha navzdol. Začne naj se po župnijah in nadaljuje na ravni posameznih škofij. Na ta način bodo v ospredje prihajali stvarni in resnični problemi krajevnih Cerkva. Takoj je potrebno jasno v ospredje postaviti prioritetne vsebine, kot so: kerigma, večje mesto Božji besedi, razločevanje, pot k osebni veri in poglobljeno duhovno življenje.
 Za našo krajevno Cerkev je, tako kot za celotno Cerkev, zelo pomembno, da vsi - laiki, diakoni, duhovniki, redovniki in škofje - hodimo po pori prenove skupaj. Vizija »sinodalne Cerkve« se opira na misijonarsko poklicanost vseh krščenih. To je vizija za našo krajevno Cerkev, da skupaj, enotni, in v medsebojni povezanosti pričujemo za Kristusa. Vse to v naši sodobni kulturi in konkretnih razmerah naše pluralne družbe in sekularizirane družbe. Sinodalnost se kaže v načinu delovanja Cerkve. Želimo dati prednost sodelovanju vseh krščenih in vseh ljudi dobre volje pri oznanjevanju evangelija. To pomeni, da želimo biti vedno bolj Cerkev na poti, romarska Cerkev. Želimo biti Cerkev bratov in sestra, kjer bo vsak začutil, da je v naši skupnosti dobrodošel, da se je znašel v skupnosti, kjer glas vsakega velja in šteje, kjer se člani skupnosti med seboj poslušajo in dejavno sodelujejo, ne glede na starost, spol ali življenjski položaj.
Da je Cerkev znamenje enotnosti je zlasti pomembno za naše župnije. Duhovnik, župnik nikoli ni zunaj župnijske skupnosti. Ni ločen od ljudi, ko opravlja svojo pastirsko službo, saj duhovnika in vernikov ni moč ločevati. Duhovnik je tisti, ki na nek način »predstavlja« skupnost, jo vodi in ji hkrati ves pripada. Skupaj z verniki predstavlja živo, misijonarsko skupnost, ki jo navdihuje Sveti Duh in kjer vsak član skupnosti sodeluje pri razločevanju. Zato je prav, da so vse odločitve duhovnika, župnika podprte s strani vernikov, kar je znamenje sinodalnih procesov. Sinodalno načelo namreč od nas zahteva, da drug drugemu prisluhnemo in se skupaj odločamo za plemenite cilje na načine, kot je za skupnost Cerkve najboljše. Samo tako bo naša krajevna Cerkev »znamenje enotnosti«.
Cerkev - graditeljica mostov
V viziji papeža Frančiška je vsaka krajevna Cerkev »graditeljica mostov«. Ta vizija najbolj ustreza trenutnemu stanju naše krajevne Cerkve. Vstopili smo namreč v proces pastoralnega spreobrnjenja naših župnijskih skupnosti. Ta dinamična vizija Cerkve, kot »graditeljice mostov«, nas torej vleče iz starega modela, kjer je župnija ovčja staja z ogrado; v nov model, kjer se župnije med seboj povezujejo in postajajo velika družina med seboj povezanih župnij. Gre za pastoralno spreobrnjenje, ki omogoča, da po poti povezovanja župnij opazimo, da Cerkveno občestvo ni nekaj statičnega, ampak je v nenehnem gibanju, prenavljanju in prilagajanju razmeram, je živa Cerkev, ki se premika. Ta vizija postavlja našo krajevno Cerkev v stanje nenehnega rojevanja. Odkar se je med nami začel proces povezovanja župnij, naj bi nihče več ne hodil sam, zgolj kot posameznik. Pastoralno spreobrnjenje župnijskih struktur je namreč edini način, da se Cerkev reši stopicanja na mestu in se, okrepljena zaradi sodelovanja vseh vernikov, pred javnostjo pokaže kot graditeljica mostov.
Kaj pravzaprav pomeni pastoralno povezovanje župnij? Gre za prenovo mišljenja in za prenovo delovanja. Pomeni, da duhovniki, župniki v pastoralno povezanih župnijah, skupaj z verniki oblikujejo pastoralo in gospodarstvo tako, kot to beremo v Apostolskih delih: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apd 2,44-46). Življenje v povezanih župnijah se tako nenehno preraja. Takšen pristop, je vir posebnega navdiha za razmišljanje in življenje Cerkve v tem kriznem času. Povezovanje župnij vidim kot prenovljen način bivanja in dela mladih in starih, laikov, posvečenih oseb in duhovnikov, moških in žensk, ko se uresničuje medsebojno poslušanje, izmenjava mnenj in razločevanje, da bi skupaj sprejemali prave, dobre odločitve.
Cerkev - rušiteljica zidov
Tudi naša krajevna Cerkev, mariborska nadškofija, je poklicana, da v tem, težkem zgodovinskem času, postane »rušiteljica zidov«. Na misel mi prihajajo besede svetega papeža Janeza Pavla II, ki jih je izrekel duhovnikom za veliki četrtek leta 2002: »V tem času nas kot duhovnike najgloblje pretresajo grehi nekaterih naših sobratov, ki so izdali milost zakramenta posvečenja s tem, da so popustili najhujšim izrazom skrivnosti zla. Tako nastajajo usodna pohujšanja, ki imajo za posledico, da pade temna senca suma na vse druge zaslužne duhovnike, ki svoje služenje izvršujejo pošteno, dosledno in včasih s herojsko ljubeznijo. Medtem, ko Cerkev izraža svojo skrb za žrtve« smo mi danes poklicani, da na dan posvečenja vse žrtve spolnih zlorab prosimo odpuščanja za grehe, ki so jim bili storjeni s strani članov klera. Hkrati pa se zavežemo, da bomo delali za resnično spremembo, da bi naša krajevna Cerkev postala varen dom in izkoreninila vse oblike individualizma in zlorab. Boleča so spoznanja, da je tudi našo krajevno Cerkev oplazila senca zlorab mladoletnikov in vseh drugih vrst zlorabe moči. Ta zavest poziva našo krajevno Cerkev, da svoje lastne strukture in načine izvajanja oblasti na novo premisli in preseje, da bi našla nove poti za ponovno pridobitev verodostojnosti.
Cerkev – sejalka sprave
Dobro poznamo priliko o ljuljki in pšenici. Jezus v tej priliki pove: »Medtem, ko so ljudje spali, je prišel sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel« (Mt 13,25). Zavedamo se, da je v svetu preveč nasilja, preveč krivic in sovraštva. Naš čas je zaznamovan z krvavimi spopadi in nenehnimi grožnjami vojne. Žal se kali zla selijo tudi v Cerkev. Tudi med nami se vnemajo prepiri in tekmovalnost. Ta ljuljka duši pšenico pri njeni rasti. Vrnimo se k idealu, ki ga vidi papež Frančišek, ko pravi, da je Cerkev »sejalka sprave«. V tem letu si z molitvijo in dejanji prizadevajmo, da bi iz svojega srca, iz svojih besed in dejanj izgnali sleherno nasilje, da bodo naše oltarne skupnosti »sejalke sprave« za ta naš čas, v katerem živimo. Nič ni nemogoče, če se z molitvijo zatečemo k Bogu. Vsi moramo postati goreči delavci za mir in za spravo.

Danes bomo blagoslovili krstno in bolniško olje ter posvetili sv. krizmo.
V teh svetih oljih se zrcali celotno duhovno poslanstvo Cerkve ter moč in sijaj naše duhovniške službe.
Z blagoslovljenim krstnim oljem bodo zaznamovani naši novokrščenci. V krstnem olju je skrita vsa pastoralna skrb Cerkve: od uvajanja otrok v krščanstvo, do poučevanja mladih o veri, pri verouku, doma v družini, v župniji, pri bogoslužju, v veroučni učilnici, na duhovnih vajah, oratorijih in podobno.
Blagoslovili bomo bolniško olje, ki je znamenje, da nam je Bog blizu in da nas po tem nebeškem zdravilu varuje na duši in na telesu. V tem olju je skrita pastoralna skrb za naše bolnike, invalide, starejše, trpeče in umirajoče. Bolniško olje nas spominja na telesna in duhovna dela usmiljenja, na naše poslanstvo v Karitas in v drugih dobrodelnih ustanovah.
Najbolj slovesno pa bomo danes posvetili sv. krizmo, dišeče olje, s katerim se mazilijo novokrščenci, birmanci in s katerim bo maziljen naš letošnji novomašnik. S posvetitvijo sv. krizme bomo prosili za vse, ki bodo letos po krstu postali Božji otroci, za letošnje birmance, za naša dva stalna diakona in za novomašnika Simona, ki bo zaznamovan z milostjo zakramenta mašniškega posvečenja v nedeljo, 27. junija, v naši stolnici.
Dragi duhovniki in stalni diakoni! Na koncu mojega današnjega razmišljanja, se vam želim iskreno zahvaliti za vaše duhovniško pričevanje, naj Gospod v vaših srcih znova zanetiti ogenj veselja in zavzetosti za naše skupno delo.
Pred nami so težki in negotovi časi. Ne vemo, koliko časa nas bo še spremljala epidemija, ki ovira naše pastoralno delo.
Opažamo, da smo vedno starejši, zdravje mnogih je krhko,  malo je v našem duhovniškem zboru mladih duhovnikov, čutimo pomanjkanje novih duhovnih poklicev. Opažamo pa tudi, kako med ljudmi usiha živa vera.
 Vse to nam govori, da so potrebne velike pastoralne spremembe. Papež Frančišek nas vabi k večji odprtosti in drzni pastorali. To ne pomeni, da delo, ki ga že opravljamo ni dobro. Še naprej bodimo zvesti oznanjevalci evangelija in skrbni delivci zakramentov. Svoje srce pa odprimo Sv. Duhu, da nas vodi po poti, ki jo je Cerkev izbrala v pokoncilskem obdobju, s poudarkom na sinodalnosti.
Papež Frančišek pravi: »Bolj, ko hodiš, bolj se učiš hoditi na rodoviten način«
Želim, da sinoda, ki bo že v jeseni začela odmevati tudi v naši krajevni Cerkvi, ne bo samo informacija o sinodalnosti, ampak šola kako to razsežnost Cerkve živeti in jo uresničevati v naših občestvih.
Naša skupna prizadevanja pa naj spremlja priprošnja presvete Device Marije, sv. Jožefa, čigar leto obhajamo in blaženega Antona Martina Slomška. Amen.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash) Cepljenje je edino orožje, ki ga imamo, da ustavimo širjenje smrtonosnega virusa. (photo: CDC / Unsplash)

So cepiva res od hudega duha?

Na novomeško škofijo se je obrnilo več zaskrbljenih vernikov. Slišali so namreč, da naj bi bilo cepljenje povezano z delovanjem hudobnega duha. Škof Andrej Saje je v odgovoru zapisal, da ...