Škof Štumpf sam pripravlja sveta olja

Slovenija | 09.06.2021, 12:45 Marta Jerebič

Duhovniki vsako leto ob prazniku Jezusovega srca obhajajo Dan duhovniškega posvečenja. Letos je več škofij to združilo še s krizmeno mašo, ki na veliki četrtek ni bila mogoča.

Pri krizmeni maši škof blagoslovi krstno in bolniško olje ter posveti sv. krizmo, duhovniki pa obnovijo svoje duhovniške obljube. V ljubljanski nadškofiji in koprski škofiji so to storili že 20. maja, v Celju bodo krizmeno mašo imeli na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija. Murskosoboški, mariborski in novomeški duhovniki pa so se okoli svojega škofa zbrali danes.

Soboški škof Peter Štumpf je srečanje prvič organiziral izven stolnice, zbrali so se v Markovcih, duhovnike pa je povabil »naj mazilijo obilno in močno. Svetih olj ne bo zmanjkalo, ker jih je dovolj. Zadnja leta sveta olja pripravljam osebno s posebnimi dišavami in mazili iz Svete dežele, ki zelo močno dišijo. To prijetno dišanje svetih olj pomeni Jezusovo radost, ko ljudem podeljujemo svete zakramente.«

Škof Štumpf je še dejal, da je lažnih prerokov povsod veliko in v svoji  prefinjenosti prekašajo duhovnike. Mnogi ljudje jim zato verjamejo in jim sledijo. Vendar pa lažni preroki v sebi nimajo Božjega Duha, je dodal.

Pridiga škofa Štumpfa

Naj diši med nami veselje Božjega Duha.

Spoštovani generalni vikar, g. Lojze Kozar, markovski župnik Dejan Horvat, dekani, prodekani, sobratje duhovniki.

Z veseljem smo prišli v Markovce, da v župnijski cerkvi med krizmeno sveto mašo posvetimo in blagoslovimo sveta olja. Tudi to naše sveto srečanje pomeni, da nismo služabniki zgolj postave ali črke, kot nam danes pravi apostol Pavel v drugem pismu Korinčanom, temveč smo služabniki Duha, ki oživlja (prim. 2 Kor 3, 4-11). On deluje kjer hoče in kadar hoče. Čeprav krizmeno sveto mašo ponavadi obhajamo na veliki četrtek v stolnici, smo jo lansko leto samo nekateri lahko obhajali na binkoštno soboto v mariborski stolnici. Letos je trg pred našo stolnico v obnovi, tam brnijo stroji, vendar za Božjega Duha ni ovir. On nas razveseljuje s svojo neskončno izvirnostjo, kreativnostjo ter dobrotno naklonjenostjo, zato nas je spodbudil, da gremo v Markovce. Župnik Dejan nas je s svojimi farani tudi veselo in gostoljubno sprejel. Veseli smo, da sta prišla med nas tudi madžarska duhovnika iz sombotelske škofije, monoštrski župnik Imre Bodorkós in gornjeseniški župnik Tibor Tóth. Tako se tudi danes izraža naša bratska povezanost s sombotelsko škofijo in pastoralna pozornost obeh škofij do slovenskih vernikov na Goričkem in v Porabju.

Vsi smo že dolgo čakali, kdaj se bomo lahko v živo srečali kot duhovniški zbor naše škofije. In danes se je zgodilo. Toliko bolj zato lahko  v sebi občutimo, kako nekaj lepega in velikega je, če bratje pridejo skupaj k oltarni mizi. Evharistija je zmeraj zahvaljevanje Bogu in zato pomeni tudi doživljanje veselja. Zahvaljevanje namreč zmeraj prihaja iz potolaženega in veselega srca. Ko smo žalostni, se lahko za dobro zahvalimo nekomu šele takrat, ko smo potolaženi. Iz tolažbe prihaja veselje, ki opogumlja srce in vedri obraz.

Ni nam lahko v času epidemije. Mnoge stiske so ostale v srcu in jih pozna samo Bog. Vseh naših stisk nismo pripovedovali drugim. Najbrž je tudi tako celo prav, čeprav se te stiske ne smejo vrasti v naše srce, da bi jih nosili s seboj kot skeleče ali boleče rane. Tako ali drugače jih moramo odložiti ali pa duševno in duhovno ozdraviti. Najbrž nikdar v življenju doslej še nismo tako močno občutili, da v sebi nimamo kamnitega srca, temveč srce, ki je meseno in zato čuteče, hrepeneče, pa tudi trpeče in nemalokrat otožno.

Pravi čudež je, da smo zmogli preživeti te težke mesece tako, kot smo jih preživeli: brez kakšnih hujših posledic. Bogu hvala, da nas niso usodno prizadele okužbe z novim virusom. Tu in tam je kdo zbolel, vendar je dobro okreval. Čeprav smo najbrž nekoliko utrujeni, vendar pa nismo strti. Pri vsem tem smo vendarle ohranili vero in duhovniško zvestobo. In za to se dobremu Bogu tudi danes skupaj zahvaljujemo.

Posvetili in blagoslovili bomo sveta olja. Lahko ste zaznali, da zadnja leta precej dišijo – tudi letos. Dragocena olja iz Svete dežele in razne dišavnice močno poudarjajo pomen veselja pri zakramentalnem maziljenju. Vedno vam naročam in tudi tokrat ponavljam: Ne skoparite; mazilite obilno, mazilite močno. Svetih olj ne bo zmanjkalo, saj jih je dovolj. Naj Božji 'dišec' prijetno ščegeta naše nosove in nosove prejemnikov svetih zakramentov. Milostno delovanje Božjega Duha nam zmeraj prinaša veselje, ki daje tolažbo in upanje, da je Jezus zmeraj prisoten, za nas skrbi in tudi poskrbi. In zato naj prijetno dišanje svetih olj pomeni Jezusovo radost, ko ljudem podeljujemo svete zakramente.

Res nimamo nobenega razloga, da bi bili čemerni, če nas pri tem včasih dozdevno bremenijo dolžnosti in tudi predpisi. Jezus pravi, da je prišel dopolnit postavo. Ni prišel, da bi jo ukinil. Jezus se ni umaknil zakonom postave, temveč  je prišel, da odpravi njeno formalnost, ki preprosto pomeni ozkosrčnost (prim. Mt 5, 17-19). Gre za duhovno bistvo, ki daje tudi pravnim normam nov pomen – kadar delam po cerkvenih zakonih in predpisih, delam zato, ker vem, da to vodi do Božjega kraljestva. To je edina varna pot. Prav zato svetih zakramentov ne podeljujemo kar vse povprek, temveč jih podeljujemo tako, kot to dela Cerkev. Gre za odgovornost, ki jo kot duhovniki gojimo pri sebi in pri tistih, ki jih pripravljamo na prejem svetih zakramentov. Pomagati jim moramo, da bodo iskali Jezusa, delali za njegovo slavo in sledili učenju Cerkve.

Lažnih prerokov je povsod veliko in nas v svoji  prefinjenosti celo prekašajo. Mnogi ljudje jim zato verjamejo in jim sledijo. Vendar pa lažni preroki v sebi nimajo Božjega Duha, mi pa ga imamo. Smo v boju z demonskimi krdeli in v ta boj smo poslani. Ne moremo se mu ogniti, ker smo maziljeni, da se bojujemo. Vedno znova se zato moramo roditi iz Božjega Duha. To pomeni nenehno duhovno naravnavanje ali celo preobrat, ki spreminja naše življenje v Jezusovo ravnanje. Ne oznanjamo kraljestev tega sveta, temveč Jezusovo kraljestvo. Tako ne živimo več mi, ampak Jezus živi v nas.

Eni to Jezusovo življenje v sebi in delovanje nosimo kot duhovniki nekaj let, drugi pa že cela desetletja. Tudi letos se veselimo dveh zlatomašnikov, škofovega vikarja za narodnostni, msgr. Franca Režonja in častnega dekana, Franca Ivanocyja Kodila, ki se že petdeset let kot duhovnika bojujeta za Jezusa, z njim svoj tek nadaljujeta, da bi vero ohranila sebi in ljudem. Veselimo se, da ju pri tem že 50 let podpira Božji Duh in si tudi zase želimo, da bi bilo tako. Zahvaljujemo se jima za vzgled in pričevanje, da ne popuščata v tem boju. Njuno nenehno vztrajanje nas opogumlja, da jima sledimo. Voščimo jima blagoslovljena prihodnja leta. Naj bo veselje, ki prihaja od Božjega Duha njuna popotnica do Očetove hiše v nebesih.

Jezusova navzočnost med nami ne pozna meja. Jezus je povsod. Vedno bo bival v Cerkvi in v nas. Ko nas več tukaj ne bo, bodo zaradi našega oznanjevanja Jezusa Kristusa za nami prišli drugi. Takšna je Jezusova volja in takšna je moč Božjega Duha. To je pot vere, ki se nadaljuje do Jezusovega drugega prihoda. Nič nam ne manjka, Jezus je z nami.

Današnji dan je naš dan, zato bodimo veseli zaradi Jezusa in zaradi drug drugega.

Z nami na poti veselja zaradi vere, ki jo imamo, naj hodi tudi Mati Marija. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof