Dr. Jože Magdič: Zgodnja travma je kot spomladanski mraz za mlado dušo. Lahko povzroči katastrofo.

Za življenje | 29.05.2021, 11:55 Nataša Ličen

Zdravnik, nevropsihiater, član mednarodne zveze za Analitično psihologijo, mednarodno priznani kvalificirani Jungovski psihoanalitik s statusom učnega terapevta in strokovnjak za analizo sanj. Diplomiral je na Jungovskem inštitutu v Zuerichu. Je sodni izvedenec za medicino na področju psihiatrije, čeprav že v pokoju, še vedno deluje v svoji praksi v Murski Soboti.

Obiskali smo ga za oddajo »Za življenje«.

Vsakega človeka je treba srečati z ljubeznijo, pravi. Ob vprašanju, zakaj prihaja do številnih razhajanj v partnerstvih, je dr. Magdič dejal, da je najbolj tragično pri tem, ko otroci začnejo sprejemati to razbitost razmerij kot nekakšno modo.

Veljam za krutega realista. Toda, kakorkoli že, prihajam v svoji drugi življenjski polovici do spoznanja v sebi, družbi in socialnem komuniciranju, da je osnova, tudi našega naroda, Ljubezen.

»Besedo ljubezen kot racionalist ne izgovarjam naivno, težko jo izgovarjam, vendar sem vse bolj prepričan v Ljubezen, ki je možna samo, ko najprej spoštujem in ljubim sebe, šele potem se lahko razveselim sočloveka in ga ljubim.«

Travmatska izkušnja pobere bolj ali manj vso energijo. Ljudje postanejo depresivni, lahko bi travmo primerjali s kratkim stikom pri elektriki. Čim zgodnejša je travma, težje jo je zdraviti.

Pa vendarle, ali travmo lahko rešimo?

»Seveda jih lahko prepoznamo in se jih rešimo. Kako jih prepoznamo? Po stroki in psihološkem prepričanju vemo, da se jih ljudje primarno zavedamo in jih začnemo prepoznavati, ko v odrasli dobi prihajamo v težke situacije. Mnogi rečejo, imel sem težko otroštvo in zato sem danes takšen. Problem je predelovati travmo. Človek razvije depresivno stanje. Spozna, da z njim nekaj ni v redu, oziroma, da je v depresiji.«

»Tudi o depresiji bi lahko govorili, nekateri jo precenjujejo, drugi podcenjujejo in tretji zlorabljajo. Mene zanima psihodinamika nastajanja depresije iz vidika preteklosti, kdaj in zakaj je prišlo do travme in posledično depresije. Zanima me odnos človekovega sanjskega arhetipskega sveta do njegove travmatske realnosti.«

Čim bolj zgodaj je travma nastala, tem bolj je paranoidno obarvana. Zgodnejša kot je travma, tem bolj je odnos »travmatizirane« osebe do okolice nonšalanten, nezaupljiv, paranoiden.

»Gre za osveščanje travme in vključevanje te ogromne energije, namreč travma jemlje ogromno energije, črpa vitalnost. Ni vseeno, če je nekdo »travmatiziran« pri enem letu starosti ali pri desetih letih. Čim bolj zgodaj je travma nastala, tem bolj je paranoidno obarvana in takšen tudi odnos »travmatizirane« osebe do okolice. In, zaradi tega je travmo še težje zdraviti, je pa na nek način ozdravljiva vsaka travma.«

V pogovoru smo se dotaknili tudi razmerja med zakoncema. »Biti moramo realisti. Ženske, žene, matere imajo v odnosu do otrok devetmesečno prednost. To je nenadomestljiva prednost. Pa še nekaj, tu je tudi psihologija gnezda. Ženska je tista, ki si formira gnezdo. Je pač tako. Saj moškim tudi ni povsem vseeno za to. Če izpostavim svoj primer, da sediva zdaj tu v naši hiši je to zasluga moje žene. Svoji ženi sem danes hvaležen za ta dom. To je ženski arhetip, ni samo nekakšen nagon, ampak je plemeniti arhetip ženskosti, da želijo imeti gnezdo. Če bi moški bolj razumeli ženskost in bi bili soustanovitelji, člani tega gnezda, če bi sprejeli ta status, da bodo skupaj gradili to gnezdo, bi nam šlo in bi nam bilo moškim v naših domovih veliko lepše.«

Nikogar ne sodimo.« Na nikogar ne kažimo s prstom in ga ne izpostavljajmo. Pa predvsem, pravi dr. Magdič, »človeka imeti rad.

»Želim čim manj konfliktnih situacij med zakoncema. Pri številnih, ki izstopijo iz odnosa, prepoznamo pomanjkanje izkušnje o vztrajnosti v razmerju. nekaj je tudi moda, oziroma zgled družbe. Pred kratkim je vnukinja rekla, kako čudna sva z ženo, ker sva že toliko časa skupaj. Otroci torej vidijo, koliko razbitih družin, odnosov je v okolju, razbitih odnosov v skupnostih. Na eni strani otroci osupnejo, najbolj tragično pa je, da to »modo« razbijanja skupnosti, partnerstev, sprejmejo.«

Mateja Subotičanec se je z dr. Jožetom Magdičem pogovarjala v oddaji Od slike do besede, vabljeni k poslušanju.