O nevarnosti “poštirkanih” župnij, o vernikih, ki “niso na naslovnicah”

Globine | 06.06.2021, 07:20 Rok Mihevc

Duhovno zgradbo človeškega bivanja določa ljubezen, piše papež Frančišek v okrožnici Vsi bratje. V Globinah smo se vprašali, kako jo živeti, da bo ta zgradba odprta do vseh. Tudi za Cerkev je velik izziv ljubezen do bližnjega, ki nikogar ne izključuje, temveč goji bratstvo z vsemi. Blaž Lesnik je gostil župnika v Kamnjah in Črničah Rafka Klemenčiča.

V zgodovini so bile večkrat ideje o vesoljnem bratstvu, tudi mi bi lahko pristali na idejo "imejmo se radi" in na to naš gost pristaja, a ne iz naslova, ker so taki časi, ki kličejo k temu. "Kristjani v sebi nosimo življenje, v katerem smo se prepoznali kot bratje. Gre za novost in vidim v tem prihodnost Cerkve."

POSNETEK ODDAJE GLOBINE

Kaj pa tisti, ki Kristusa ne priznajo in poznajo? Klemenčič opozori na zanko o "načrtih", "posebnih letih oddaljenih" in podobno, zato raje spodudi, da se postavimo v čevlje nekoga, ki ni kristjan, kako se bi sam počutil. Kot predmet, objekt? "Težko je imeti odnos do tistih, ki niso verni in pri tem ne izražati nekega prikritega občutja, da ga hočeš pridobiti. To človeško ni možno, a ko mi kristjani pridemo do te izkušnje, da smo ljubljeni, da nam je on podarjen, da se ne bojimo več zase, potem se mi zdi, da bodo tudi drugi zaznali to novost."

Gre torej za življenje, ne akcijo. A kako v naših občestvih, kjer se hitro oblikuje zaprt prostor, presegati samozadostnost? Začeti z življenjem, pravi Rafko Klemenčič. "Tu naprej pomislimo, da moramo biti popolni, a lahko gremo globlje. V naših skupnostih se moramo prečiščevati, da se bo lahko Kristus razodeval preko nas. To je Božja previdnost. Marsikaj izgubljamo in nekateri jemljejo to tragično, a Bog je Oče, ki včasih tudi reskira in nas vzgaja. Ti časi so priložnost za to, da se nehamo zapirati in počutiti varne v naših mehurčkih." Ob tem omeni zveste, odgovorne in srčne nosilce, ki jih ima vsaka župnija in skupnost, saj brez njih ne bi šlo naprej. "Tem ljudem ni vseeno, kje so mladi, družine, kje so tisti zlati časi ... A moramo biti zavestno pozorni na občutek ogroženosti, ki se prikrade. Ker vzpostavimo obrambno držo."

Kako se odpreti, kako iti do nekoga, ki je pri kraju in ne sodeluje? Siljenje gotovo ni prava pot, ampak odprtost v srcu. "Ni plan, da na Župnijskem pastoralnem svetu naredimo načrt, kako bomo šli med ljudi. Boljšega recepta kot to, da dišimo oz. smrdimo po ovcah, kot pravi papež Frančišek, ni. Ne se bati umazati od sveta in začeti pri konkretnem." Pri tem Klemenčič s konkretnim primerom opozori na nevarnost "poštirkanih in urejenih" župnij. Prisluhnite v posnetku celotne oddaje. 

Nismo mogli mimo vprašanja svetovnih migracij, ki smo jim priča v zadnjih letih. Je odgovor na njih vesoljno bratstvo, kot predlaga papež Frančišek? Naš gost pravi, da je, a da ni tako enostaven. "Ne gre za idejo vsesplošnega sprejemanja in inačenja, ampak če mi verjamemo v to bratstvo, potem bo moj prvi pristop drugačen in videl bom konkretnega človeka. Za številkami poročil skušam videte konkretne zgodbe. Lahko je biti na kavču in imeti ideje..." Papež veliko govori tudi o usmiljenju in mnoge moti to, ker se najdejo ljudje, ki to izkoriščajo. "Biti usmiljen ne pomeni, da smo kristjani dobri, a gre za samo izkušnjo, mi smo doživeli, da smo bili sprejeti. In brez te izkušnje je težje."

Pustiti se umazati od sveta pomeni dovoliti Kristusu, da preko mene ljubi sodobnega človeka.

Nekoga sprejmeš na tak način, da malo zaboli in zmoti tvoje udobje, konkretno pravi Klemenčič. "Za nas Evropejce je malo zdravilno, da nekdo zmoti naše udobje. Ker smo postarani in skregani med seboj. Modrost je v tem, da me ne zajame panika, ampak, da vidim, kaj mi želi Bog sporočitit s tem, ko begunci trkajo na naša vrata. Jasno je, da se bojimo za našo identiteto, a z neko zgolj obrambno držo ne bomo rešili kulture. Vsaka kriza, ko so se ljudje odprli Svetemu Duhu, je rodila novo svežino in mladost Cerkve. Tudi zdaj nas Bog pelje v svoji previdnosti."

Vse bolj opaža, da je novost zanj to, da duhovno krščansko življenje pomeni razodeti drugega. "Ne s popolnostjo, ampak takrat, ko sem tudi sam šibak. Imam dve možnosti, ali svoje delo naredim popolno, da bom upravičen, da bom lahko zvečer naredil kljukice in v miru zaspal, ker je vse narejeno za naslednji dan, ali bom dal prednost človeku, ki ga je verjetno poslal Bog in bom zaspal z drugačnim občutkom, a zanešen na to, da me Bog vključuje v svoj načrt in se ne zanašam na svoje kljukice?"

In kako uspešna je Cerkev pri odpiranju svojih vrat? Veliko smo že napredovali, da najprej vidimo to, kar je, ne tega, kar ni, je v oddaji Globine povedal Rafko Klemečič. "Čaka nas pa še veliko dela in marsikaj bomo morali še izgubiti. Mogoče se ne zanesti samo na dogodki kot jih sicer postrežejo mediji, saj življenje teče po drugih kanalih, tistih, ki niso na prvih straneh. Vedno bolj odkrivam koliko ljudi živi eno lepo krščansko življenje brez hrupa. Niso na naslovnicah, ampak veliko je tega življenja, ki se dogaja v skritosti. Kot zemlja, kjer se spodaj delajo korenine in ob svojem času bo prišlo življenje na dan."