Bogato pomladansko dogajanje
Komentar tedna | 14.05.2021, 14:45 Božjo Rustja
Konec aprila in začetek maja se Slovencem dogodi veliko stvari, ki so vredne naše pozornosti in razmisleka
»Bogato dogajanje« je letos obogatila še razprava o novem zakonu o vodah. Nekateri o njem zahtevajo celo referendum. Zatrjujejo, da si zelo prizadevajo, da bi ohranili pitno vodo. Skrb za vode in zlasti za čim kvalitetnejšo pitno vodo je nadvse hvalevredna. Toda kdor nima spomina zlate ribice, se bo spomnil, kako je na obrobju Ljubljane župan gradil kanalizacijo po vodovarstvenem območju. Ob najmanjši napaki na kanalizaciji, ob potresu –in gre za potresno območje – bi prestolnici in širši okolici – gre za več sto tisoč prebivalcev – grozila katastrofa, ker bi ostali brez potne vode. Mnogi strokovnjaki so opozarjali na realno nevarnost, do katere lahko pride zaradi kanalizacije, ki speljana po tem območju. Toda njihov glas je bil bolj glas vpijočega v puščavi. Takrat se niti javno mnenje, niti mediji, niti okoljske organizacije, ki se danes tako glasno bojujejo za pitno vodo, niso zmenile za tako veliko grožnjo pitni vodi. Opisano je lep primer dvojnih meril pa tudi tega, da je neki politični opciji dovoljeno vse. Lahko naredi še take napake ali celo premišljene nepravilnosti, pri katerih je največkrat v ozadju dobiček, a ne mediji ne civilne organizacije ne bodo dvignili svojega glasu in opozarjali na nepravilnosti. Lahko je vladati v deželi, kjer si, če si seveda prave barve, zavarovan pred kritičnostjo organizacij civilne družbe in budnostjo medijev, katerih naloga je, da so »psi čuvarji« in opozorijo na nepravilnosti v družbi. Če bi svojo vlogo opravljali resno, bi seveda povzdignili glas ob vsaki nepravilnosti, ne pa da ga povzdignejo samo pri nekaterih ter se tako iz kritičnega očesa družbe in četrte veje oblasti spreminjajo v plehke politične delavce in še plehkejše propagandiste, ki navijajo za določeno politično opcijo.
Če so partizani postavljali temelje samostojni Sloveniji, zakaj so dopustili, da so jim uničili vojsko, ki so ji pripadali in so jo pridružili jugoslovanski vojski, kjer je bila slovenščina zapostavljena. Če trdijo, da so se bojevali za slovenski jezik, zakaj svojega boja po vojni niso nadaljevali? Torej jim ni šlo za slovenski jezik, saj so po šarčevsko vrgli puško v koruzo in ga niso branili.
O dnevu upora proti okupatorju je bilo že veliko napisanega. Datum in vsebina praznovanja sta sporna. Kljub temu pa je v Ljubljani potekala proti vsem epidemiološkim pravilom (tudi z možnostjo nevarnih okužb) proslava. Zanimivo, da ni nihče od govorcev navzočih – začenjši s pevci, ki so peli (!) brez mask, glasno opozoril, da bi morali nositi maske in držati distanco. Če so že prekršili predpis, saj so se zbrali v prevelikem številu. Na omenjenem shodu sta spregovorila tudi dva govornika: ljubljanski župan in predsednik Zveze borcev. Bilo mi je milo poslušati, kako sta bila domoljubna. Toliko bolj, ker se politična opcija, ki ji pripadata, vedno norčuje z domoljubja in iz tistih, ki pravijo, da ljubijo domovino in slovenski jezik. Odveč je povedati, da že nekaj časa na podobnih shodih poslušamo, kako so se partizani borili za samostojno Slovenijo. Oba govorca bi seveda vprašal, kje sta bila s svojo ljubeznijo v času, ko je bil ogrožen slovenski jezik. Tu ne mislim na čas druge svetovne vojne, ampak na osemdeseta leta, ko so nam rojaki ljubljanskega glavarja hoteli vsiliti učni program, tako imenovana skupna jedra, ki bi slovenskim otrokom onemogočil, da bi se seznanili s slovensko književnostjo in umetnostjo, pozneje pa še zgodovino in končno jezikom. Ne spomnim se, da bi takrat ljubljanski glavar stal v prvih bojnih vrstah proti tistim, ki so ogrožali slovenstvo. Danes pa se predstavlja za enega največjih braniteljev slovenstva. Da o Zvezi borcev ne govorimo. Če so partizani postavljali temelje samostojni Sloveniji, zakaj so dopustili, da so jim uničili vojsko, ki so ji pripadali in so jo pridružili jugoslovanski vojski, kjer je bila slovenščina zapostavljena. Če trdijo, da so se bojevali za slovenski jezik, zakaj svojega boja po vojni niso nadaljevali? Torej jim ni šlo za slovenski jezik, saj so po šarčevsko vrgli puško v koruzo in ga niso branili.
Predsednika zveze borcev bi tudi vprašal o boju za samostojno Slovenijo. Ali lahko pokaže izjave in proteste, ki dokazujejo, kako se je njegova organizacija prizadevala za samostojno Slovenijo na primer sredi osemdesetih let?
Glavar naše prestolnice je v svojih besedah opeval svobodo in dejal, da je sedaj Ljubljane brez žice okoli nje in v glavah. Naivno sem upal, da bo po njegovih besedah stopil k mikrofonu predsednik Zveze borcev in dejal, da v prejšnjem sistemu ni bilo svobode. V imenu organizacije, ki jo vodi, bi se lahko opravičil, da je bila prav ta v prvih vrstah kršenja svobode. Na dan OF bi lahko spomnil samo na krivice, ki jih je doživel »eden od ustanoviteljev« OF, Edvard Kocbek. Ta ni imel toliko svobode, da bi izdajal svoje knjige ali pisal članke za časopise in revije, potoval po svetu, kamor so ga vabili in se srečeval s prijatelji, ker so mu stalno prisluškovali. Prepovedati književniku objavljati pa je skoraj isto kot bi ga ubil. Na dan, ko so slavili Josipa Vidmarja, ki naj bi bil prvi predsednik OF, pa danes nekateri zgodovinarji to oporekajo, in na dan ko je njegova hčerka govorila na istem zborovanju, bi lahko povedali, da je isti Vidmar opravil nekaj umazanih poslov in zahrbtno porinil nož v hrbet svojemu partizanskemu kolegu, sicer kristjanu Edvardu Kocbeku. PO naročilu partije je namreč napisal naročeno uničujočo kritiko Kocbekove knjige on enega od ustanovnih članov OF izrinil iz javnega življenja. Če so tako delali s svojimi in jim tako jemali svobodo, si lahko predstavljate, koliko svobode so potem dopuščali drugim! Predsednika zveze borcev bi tudi vprašal o boju za samostojno Slovenijo. Ali lahko pokaže izjave in proteste, ki dokazujejo, kako se je njegova organizacija prizadevala za samostojno Slovenijo na primer sredi osemdesetih let? Spomnimo se njenih vidnih in gorečih članov in njenih krajevnih organizacij, kako so napadali avtorje 57. številke Nove revije, kjer so podali program samostojne Slovenije. Le kje je bil takrat njihov boj za samostojno Slovenijo, ki ga sedaj na svojih proslavah tako opevajo.
