Bo hiša Evrope obstala?

Naš pogled | 04.05.2021, 14:30 s. Meta Potočnik

Bliža se 9. maj in z njim dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo k združevanju proizvodnje premoga in jekla med evropskimi državami. Deklaracija se je slabo leto dni kasneje, 18. aprila 1951, uresničila v ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Vizija ustanovnih očetov je tlakovala pot k miru, svobodi, k večji enotnosti med zgodovinsko sprtimi narodi in k rasti blaginje s socialno dušo.

In ker se zdi, da danes delujejo mnoge nasprotne težnje, se marsikomu, ki vsaj malo razmišlja s svojo glavo in s čutom za zgodovinska dejstva, postavlja vprašanje: Bo hiša EU sploh obstala ali dvanajst zvezd izgublja smer? Ali bo še dom za vse njene narode in različnosti, ki ji dajejo kvaliteto in živahnost? Bo še prostor, kjer bomo lahko živeli iz naših duhovnih moči in moralnih načel ali pa bomo kot kristjani preganjani v prostoru, ki so ga ustvarili naši krščanski predniki? Boleče je tudi slišati, da mnogi Judje menijo, da ne morejo več varno živeti, delati, študirati in moliti na evropskih tleh.

Ob tej priložnosti nam je pri razmisleku v pomoč Jezusova prilika o hiši na skali in o hiši na pesku. Katera bo obstala, ko bodo privršali vetrovi in zadivjala nevihta, ki neizogibno pridejo? Ker so temelji Evrope izjemni in občudovanja vredni, imam upanje, da bo njena hiša obstala. Temelji evropske vizije so grški, rimski, judovski in krščanski (res škoda, da slednjega nismo zapisali v evropsko Ustavo). Upravičeno smo lahko ponosni na to »žlahto«, na vse, ki so gradili naš način življenja skozi dolga stoletja vzponov in padcev, kajti nikoli ni hitrih premikov na bolje in vsaka velika stvar raste počasi.

A brez vere v Boga, ki je svobodna skupnost treh oseb, (Sv. Trojica), se misel o svobodnem človeku hitro sprevrže v egoizem, moralno sprevrženost in tiranijo do drugače mislečih.

Evangelij je kljub nekaterim zgodovinskim odklonom prepojil evropsko misel o naravni enakosti vseh ljudi – otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Vsak ima pravico do osebnega razvoja, dolžnost dela, zasebne lastnine in lastne misli, in pri tem je zavezan solidarnosti in povezanosti. Zakon ljubezni in usmiljenja je temelj družbenih razmerjih v krščanski misli. A brez vere v Boga, ki je svobodna skupnost treh oseb, (Sv. Trojica), se misel o svobodnem človeku hitro sprevrže v egoizem, moralno sprevrženost in tiranijo do drugače mislečih.

Duhovni krščanski temelji so globoki in bogati, če omenimo samo nekatere: sv. Benedikt s svojim »Moli in delaj« ter izjemnim kulturnim nabojem, sv. Katarina Sienska z ljubeznijo do edinosti Cerkve, sv. Edith Stein s prizadevanjem za judovsko-krščanski dialog, sveta brata Ciril in Metod s spoštovanjem jezika in značilnosti posameznega naroda. Ponosni smo lahko na ustanovne očete Evrope, med njimi je v postopku za božjega služabnika Robert Schuman, ki je svoje življenje posvetil služenju za skupno dobro, iskanju miru in spravi z Nemčijo. Teh temeljev ne moremo zrušiti, ker so nastali po navdihu Svetega Duha.

A Jezus nam ne zagotavlja, da bodo kljub trdnim temeljem ostale tudi stene. Stene zidamo ali rušimo danes tudi mi, ki se imamo za kristjane. Rušimo jih na primer, kadar premalo gojimo domoljubje. Španska filozofa Francisco José Contreras in Diego Poole v svoji knjigi Nova Levica in krščanstvo spregovorita o »sramotenju lastne civilizacije«. Slovenci pa bi ta pojav, lahko poimenovali »domomržnja«, saj gre za domoljubju obraten občutek. Ta se pojavi v uspešnih družbah, ki dosežejo visoko stopnjo blaginje potem, ko so premagale zunanje sovražnike. Človeška psiha po Beckeldu za samo-identifikacijo namreč potrebuje nasprotnika, zato novi nasprotniki postanejo ljudje lastnega civilizacijskega kroga. Ironija usode je v tem, da je ključni predpogoj za nastanek samo-sovraštva prav uspeh.

Stene naše hiše rušimo, kadar sprejemamo ekonomsko logiko, bogastvo in bitko za prevlado v svetovnem merilu, ko na bogastvo, urejeno družino, lepo hišo ob gozdu in transakcijski račun stavimo svoje življenje. Večini papirnatih evropskih kristjanov se ta logika zdi samo po sebi umevna in mirno sodelujemo pri izkoriščanju in zatiranju revnejših z našim življenjskim slogom. Glasno branimo lastne privilegije, za druge pa nas kaj dosti ne briga.

EU je zame, kljub težavam, še vedno daleč najboljši sistem, v katerem lahko polno živim in v katerega si želi priti veliko ljudi.

Stene naše hiše rušimo, kadar se zapiramo v lasten svet službe, vzgoje otrok in obiskovanja cerkve, enkrat letno gremo zvesto na volitve, potem pozabimo na politiko. Mnogi nekristjani se nasprotno dejavno vključujejo v stranke, odbore, v združenja, v razne svete, potem se pa čudimo, da ni »naših« na pomembnih mestih. »Če bo glasba evangelija nehala igrati v naših domovih, po trgih, na delovnih mestih, v politiki in gospodarstvu, bomo prekinili melodijo, ki nas spodbuja, da se borimo za dostojanstvo vsakega moškega in vsake ženske«, pravi papež Frančišek. Četudi je naša končna domovina nebeško kraljestvo, o tem ne bomo prepričali nikogar, če si že tukaj ne prizadevamo za socialno pravičnost na temelju socialnega nauka Cerkve, če ne vzgajamo za dialog med verstvi.

Za začetek lahko pobrskate po novi platformi EU pred konferenco o prihodnosti Evrope, kjer lahko zapišete svoje mnenje ali organizirate dogodek. EU je zame, kljub težavam, še vedno daleč najboljši sistem, v katerem lahko polno živim in v katerega si želi priti veliko ljudi. Le z nogami, trdno zasidranimi v temeljih naše hiše, se jih ne bomo bali. Ni pa to še nebeško kraljestvo, in kot kristjanka priznavam, da sem tujka in popotnica na tej zemlji, in pričakujem še boljšo nebeško domovino.

Evropa, vse najboljše za rojstni dan, brez tebe ni mene in brez mene ni tebe!