Prof. dr. Viljem Kovač o bolezni, trpljenju in umiranju

Pogovor o | 05.04.2021, 16:55 Mirjam Judež

Prisluhnite razmišljanju o bolezni, trpljenju in umiranju skozi oči zdravnika prof. dr. Viljema Kovača z Onkološkega inštituta; o njegovih prizadevanjih, da bi bolnikom do zadnjega ohranil zdravje ter o srečevanjih z bolnikom in njegovimi najbližjimi, ko ni več pomoči, še vedno pa čas za dostojno slovo. Dotaknil se je tudi covida-19 in pomena cepljenja. »Pogovor o« je vodil Tone Gorjup.

Več kot 60 % bolnikov z rakom pozdravijo. Če bolnik sodeluje pri zdravljenju, so uspehi veliko boljši.

Vsak bolnik gre skozi pet faz doživljanja te bolezni

»Vsak bolnik, ki izve, da ima onkološko bolezen, gre skozi 5 faz doživljanja te bolezni, ki jih v svoji knjigi On Death and Dying imenitno opisala Elizabeth Kubler-Ross, ameriška pisateljica in psihiatrinja švicarskega rodu. Prva faza je zanikanje. Bolnik težko sprejme to bolezen, diagnozo in zaradi tega tudi marsikdo prepozno obišče zdravnika ali pa se odloči za kakšno alternativno zdravljenje, čeprav gre za zelo resno zadevo. Za alternativno zdravljenje se odločajo taki, ki o bolezni ne vejo veliko ali pa nasprotno narcisoidno mislijo, da veliko vejo in bodo zmogli sami.

Za to fazo pride faza jeze, agresije. Bolnik se sprašuje, zakaj je zbolel, kdo je za to odgovoren. Običajno krivijo stres v službi, doma, redko kdo se vpraša o načinu življenja, čeprav vemo, da lahko ljudje podobno živijo, pa eni zbolijo za rakom, drugi ne.

Tretja je faza pogajanja. Bolnik si obljubi, če bo nekaj dobrega naredil, spremenil način življenja (veliko jih zahteva dieto), da bo potem ozdravljen.

Sledi faza depresije, ko bolnik misli, da je vse zaman. Uvidi, da ne more biti več pozdravljen in se utaplja v žalosti. Ta faza je lahko zelo nevarna, ker lahko odkloni zdravljenje, ki bi mu lahko znatno pomagalo ali celo omogočilo ozdravitev.

Prej ali slej pride do pete faze – faze sprejemanja, ko bolnik sprejme, da je bolan in se skupaj z zdravnikom odločita, da se bosta borila.«

Faze še bolj izrazito opazimo pri svojcih bolnika

»Faze se prepletajo, kakšen bolnik je fiksiran na določeno fazo, zlasti na fazo agresije in zanikanja. Kaka faza je kdaj tudi preskočena. Te faze še bolj izrazito opazimo pri svojcih, ki enako doživljajo to bolezen. Če je en v družini bolan, je cela družina na preizkušnji in fazo zanikanja in agresije pogosto opazimo prav pri svojcih.«

Bolnik in zdravnik sta v partnerskem odnosu

»Vedno bolj se poudarja partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom, tu je potrebna empatija, vsak ima svojo zgodovino, svoj način doživljanja, izobrazbo … Izjemnega pomena je, da damo bolniku čimbolj uravnotežene informacije, mu znamo prisluhniti, mu ne prikrivamo, da vidimo tudi v njegovem razmišljanju kaj pozitivnega, da bolnik sodeluje.«

Za rakom vsak teden umre enkrat več ljudi kot za covidom

»Onkološki bolniki, ki so na zdravljenju, so na prioritetni listi za cepljenje, ker so to bolj ranljivi bolniki, zanje bi bila lahko okužba usodna, kot bi bil usoden razmah epidemije na Onkološkem inštitutu. Za onkološko boleznijo umre enkrat več bolnikov na teden kot za covidom. Zato je prav, da nadaljujemo s presejalnimi programi (ZORA, DORA, SVIT), da skušamo raka odkriti v zgodnji fazi. Imamo res dobre uspehe zdravljenja s presejalnimi testi, kjer smo zgled tudi drugim razvitim državam v Evropi. Rezultati so zelo dobri, bolnice, ki jim odkrijemo rak dojke v programu Dora, so praktično vse ozdravljive. Je pa res, da je onkološka bolezen usodna zato, ker je najbolj množična pri starostnikih. Višja je starost, višji odstotek je onkoloških bolnikov.«

Zdravniki bolniku lahko odvzamemo bolečino, trpljenje; tisti, ki ga osmisli, pogosto živi dlje

»Moramo razumeti, da je bolnik vendarle tisti, ki trpi, zato imamo zdravniki to empatijo, da mu pomagamo. Medicina je tako napredovala, da veliki večini bolnikov lahko odvzamemo fizično bolečino. Dokazano je, da je potem tudi imunski odgovor in uspeh zdravljenja boljši. Največja bolečina pa je, da je človek bolan, da ni zdrav, ta stiska je velikokrat še večja, tu pa gre za nek smisel tega. Če bolnik osmisli svoje stanje, bolezen, bi tu lahko rekli, da posegava že na duhovno področje, ki ga mora zdravnik tudi spoštovati.«

Zelo znamenita znanstveno-raziskovalna ameriška revija je pred leti objavila članek, da verni ljudje živijo dlje, da je uspeh zdravljenja in psihično stanje vernih bolnikov boljše. Po drugi strani pa isti članek govori o tem, da religija ni terapevtska metoda, ampak gre za način življenja.

Če je nekdo v družini resno bolan, je cela družina ne preizkušnji

»Želja je, da bi resnega bolnika svojci znali spremljati, da bi mu prisluhnili, mu pomagali, da bo redno jemal zdravila, da bi se izobrazili v paliativni medicini. Večkrat je potrebna samo nega in čim bolj normalen odnos do bolnika. Večkrat sicer opažamo, da svojci projicirajo svoj strah in svoje stiske v bolnika in bolnik lažje sprejema svojo bolezen in zdravljenja kot svojci. Problem so tudi previsoka pričakovanja, ko zahtevajo, naj bolnika pošljemo na raziskave v tujino, češ, denar ni problem. Na srečo imamo tudi v Sloveniji dostop do vseh potrebnih zdravil, tudi najdražjih, imamo najmodernejše aparature za obsevanje, odlične kirurge. Z denarjem zdravja ne moremo kupiti, zato so ti ljudje pogosto razočarani.«

Najtežje mi je, ko svojci rečejo, da smo zdravniki nad pacientom »dvignili roke«. Tudi če se bolezni ne da pozdraviti, se da pomagati, da bolnik ne trpi, da nima bolečin, da odvaja, da lažje diha, da ni sam. Ko so na Švedskem delali anketo med na smrt bolnimi, se jih večina ni bala umreti, bali pa so se trpljenja in biti sami.

Izjemno težko, psihično obremenjujoče za zdravnika je povedati bolniku, da ni več pomoči

»Posebej s tem se ukvarja paliativna medicina. Rak je ozdravljiv v več kot polovici primerov, a določenih ljudi ne moremo pozdraviti. Običajno bolnik že sam sluti, kako je z njim, veliko se uporablja simbolna govorica. Raziskave v Nemčiji in Ameriki so pokazale, da pred smrtjo ljudje veliko govorijo v denarju, ampak zato, ker želijo urediti stvari, ker je denar v zahodni civilizaciji simbol življenja, kar je tragično, ampak tako je. Opazil sem, da radi govorijo o hiši, o toplem soncu.«

Pomembno se je posloviti za čas bolnikovega življenja

»Bolniku želimo predvsem prisluhniti in mu povedati, da mu bomo pomagali, da ne bo pri tem trpel. Ne gre le za to, kaj mu bomo mi povedali, ampak kaj bo on povedal nam. Zelo važno je, da bolniku ne lažemo, ampak delujemo pomirjujoče, povemo dejstva v taki obliki, v kakršni mislimo, da bi jih on lahko sprejel. Običajno bolnik ve, kako je z njim, pogosto bolnik prosi, da resnice o stanju ne povemo ženi, možu, ker ji/mu bo preveč hudo. Tragično je, da bolniki v najtežjem bolezenskem stanju želijo svojcem prihraniti trpljenje. V tej fazi je pomembno svojcem omogočiti, da se na dostojen način od bolnika poslavljajo za časa njegovega življenja, da njegovo odhajanje predelajo v sebi.«

Smrt je stanje, ki ga ne poznaš, običajno je, da se ga bojiš

»Biološko evolucijsko gledano se je človek smrti vedno bal, to je obrambni mehanizem. Da ne bi prišlo do smrti, se je boril ali bežal. Ljudje večkrat zato bežijo v neko omamo, ker se bojijo trpljenja. Strah pred smrtjo lahko prevladuje tudi pri človeku, ki je bil vse življenje zelo duhoven. Z ameriške klinike Mayo prihaja kirurg prof. dr. Kerry D. Olson, ki je napisal sijajen priročnik o zdravju in sreči. Ima 12 napotkov, za vsak mesec enega. Prvi korak za srečo in zdravje je gibanje, saj je človek ustvarjen za gibanje, že na drugem mestu pa je za srečo in dolgo življenje potrebno, da znamo odpuščati, kar je izrazito duhovna dimenzija.«

Vloga duhovnika na Onkološkem inštitutu

»Vedno se lahko pokliče duhovnika in zdravniki se potrudijo, da je pacient deležen srečanja z njim, pogovora, prejemanja zakramentov v zasebnosti. Tu gre za veliko medsebojno spoštovanje. Kak pacient mi je kdaj rekel, ko sem prišel na vizito: »Na obisku sem imel duhovnika, zdaj sem pa miren.« Na Onkološkem inštitutu imamo kapelo z mozaikom p. Marka Ivana Rupnika, ki je tudi z estetskega vidika izjemna in je zelo primeren prostor za molitev, če kdo to želi, če je fizično še pri močeh.«