Tanja DominkoTanja Dominko
Bo še slišati slovensko govorjeno besedo? (foto: ARO)
Bo še slišati slovensko govorjeno besedo? | (foto: ARO)

Zgodba o krvosesih in birokratih. In virusu.

Naš pogled | 13.04.2021, 14:31 Izidor Šček

Vsak človek v življenju doživi kaj izjemnega ali nenavadnega, kar ga nato spremlja vse nadaljnje dni. V spominu se počasi utapljata prva in druga svetovna vojna, vedno manj je tudi pričevalcev o povojnem dogajanju, spomini na čase vsesplošnega nasilja počasi bledijo.

Generacija tako imenovane zlate dobe komunizma z bratstvom in enotnostjo ter vcepljeno božansko podobo najboljšega voditelja in največjega razvoja, se tudi počasi umika novim rodovom in vse iz prejšnjega tisočletja dobiva vedno močnejši duh po starem. Moj spomin, na primer, seže do časov, ko v šoli kot otrok nisi smel niti pomisliti, da bi karkoli rekel čez učitelja ali kogarkoli drugega višje od njega. Pa tudi sicer, niti čez Cerkev, niti čez državo.

Do lanskega leta sem mislil, da bodo najzanimivejši spomini, ki jim bodo z odprtimi usti prisluhnili moji mlajši rodovi tisti o bonih za gorivo, večernih redukcijah elektrike, pa kako smo se vozili s parnimi in neparnimi registrskimi tablicami, švercali kavo in kavbojke iz Italije, na tržnicah menjavali svoje milijone v nemške marke in nato le zaživeli sanje v svoji domovini.

Sanje in vrnitev na začetek

Vse do lanskega leta smo resnično sanjali. Sanjali o razvoju, varnem okolju, o blaginji in, če smo prav odkriti, o svoji moči in nedotakljivosti. Nato se je, nam in našim otrokom, zgodil velik pok. Ne samo nam, zgodil se je celemu svetu.

Zgodil se je virus, ki ni obtičal nekje daleč od nas, v nerazviti Afriki ali Aziji, zgodil se je vsem. Običajno smo le slišali, da nekje gori, morda smo tudi kdaj požar videli, tokrat smo goreli in gorimo mi sami.

In smo se vrnili na začetek. Čas gre naprej in naši otroci bodo imeli kaj pripovedovati svojim potomcem. Na primer, kako so otroci učitelje učili uporabljati računalnike in kako so starši morali s stisnjenimi zobmi popustiti in jim v dobro izobrazbe dati časovno in vsebinsko neomejen dostop do medmrežja in zaslonov vseh vrst. Prav slednje bo morda pustilo veliko večje posledice kot sam virus, ki prizadene le telo in v nekaj letih odide na smetišče zgodovine.

Zasloni vseh vrst nam bodo ostali v spominu tudi zaradi informacij, ki smo jih sprejemali prek njih. Zaradi pogovorov, sporočil, pisem, družinskih novic in drugih niti, ki so nas povezovale in združevale v času pandemije v okviru družine in drugih občestev, pa tudi zaradi lažnih novic, razprtij, nerazumevanja, egoizma, populizma in vojnega dobičkarstva, ki ga prinese vsaka nesreča. Spoznali smo se v drugačni luči, z druge perspektive, a žal še enkrat znova potrdili, da se iz zgodovine nismo veliko naučili.

Resnica je obtičala nekje v preteklosti

Celo več! Zahvaljujoč tehnologiji smo prišli tako daleč, da je prav vsakemu dana možnost širjenja slabih, lažnih ali celo sovražnih vsebin. Resnica je obtičala nekje v preteklosti, danes žal štejejo le kliki in všečki. Ljudje smo očitno zelo prilagodljivi in smo dandanes za resnico pripravljeni priznati še tako očitne nesmisle, ki so drugim, ali celo sprogramiranim računalniškim algoritmom, kupljeno merilo resnice.

Radiu Ognjišče je resnica še vedno sveta. Sveta nam je tudi naša domovina, naš jezik, naša vera. Sveta nam je slovenska beseda, sveto nam je vsako življenje. Bogastva ne iščemo v zaslužku, nam so bogastvo besede sogovornikov, odzivi poslušalcev, izpovedi osamljenih in bolnih, zahvale za spodbude, nasvete in spremljanje v težkih trenutkih. Nam je bogastvo globina človeškega srca in duše in naša želja je graditi na velikonočni lepoti in resnici.

Zato od države pričakujemo aktivno udejstvovanje in nošenje stroškov za ubranitev pravic uporabe frekvenčnega prostora, katerega lastnica je prav država.

Žal kljub najboljšim željam in idealom, tako kot vi, tudi mi živimo v kruti resničnostmi, kjer vladata denar, moč in žal tudi birokracija. Prejšnji mesec smo se z odprtim pismom obrnili na predstavnike slovenske države, da Radiu Ognjišče omogočijo preživetje na zahodni meji, kjer nas italijanske radijske postaje prek odvetnikov in grožnjami s tožbami pozivajo k ugašanju naših oddajnikov, ki sicer oddajajo z vsemi potrebnimi dovoljenji na mednarodno koordiniranih frekvencah.

Padli smo v primež arogantnih italijanskih medijskih mogotcev, ki kot prvo sporočilo navedejo, da pri njih denar za pravdanje ni problem. Zato od države pričakujemo aktivno udejstvovanje in nošenje stroškov za ubranitev pravic uporabe frekvenčnega prostora, katerega lastnica je prav država. In kot da tuji krvosesi niso dovolj, se že več kot dvajset let vedno znova zabijamo v le redko popustljiv zid domače birokracije, ki slovenskim radijskim postajam že dolga leta onemogoča uporabo prostih frekvenc ter pod krinko svoje novejše in natančnejše tehnologije za načrtovanje izkoriščanja radio frekvenčnega spektra celo zmanjšuje območje pokrivanja in s tem ne dovoli oddajanja na že več let delujočih oddajnikih.

Kaj je v ozadju?

V zahodni Sloveniji je to voda na mlin italijanskim radijskim postajam, ki lahko hitro, seveda brez dovoljenja, zasedejo prost prostor. Človek se sprašuje, kaj je v ozadju večletnega očitno načrtnega zatiranja slovenskega radijskega prostora, zakaj ostajajo nepodeljene proste radijske frekvence, zakaj se morajo ugašati več let delujoči oddajniki, ki nikogar ne motijo in končno, zakaj je možno v Sloveniji slišati številne tuje radijske postaje, večkrat bolje kot slovenske?

Tudi to je zgodba, o kateri bomo najbrž še dolgo govorili. Upam, da vsaj po slovensko.

Naš pogled
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...