Če bi bilo Niki resnično mar za ženske...

Komentarji 01. 03. 2026, 06:10 Marjana Debevec

Evropska Komisija je v četrtek določila, da se za čezmejne splave nameni denar iz Evropskega socialnega sklada plus. Sredstva, ki so v prvi vrsti namenjena družinam v stiski, ali otrokom s posebnimi potrebami, bi tako namenili za uničevanje življenj. Bo pa vsaka država članica morala potrditi, da bo omenjeni denar namenila za opravljanje splava ženskam iz tujih držav.

Podporniki pobude My voice my choice so govorili, da gre za veliko zmago žensk, drugi poudarjajo, da Evropska komisija njihove pobude ni podprla.

Sprašujem pa se, katere ženske zmagajo v primeru splava: te, ki v stiski ostanejo prepuščene same sebi in koraku, ki je v nasprotju z vsako mamo: uboj lastnega otroka? Ker ženska po splavu še vedno ostane mama, ampak mama mrtvemu otroku.

Ali pa je to zmaga za ženske, ki bodo splavljene? Približno polovica splavljenih otrok je namreč žensk.

Nalijmo si čistega vina. Otrok v maternici, ali fetus, ali zarodek, kot ga imenujejo, je človek z vsemi svojimi značilnostmi že od spočetja naprej. Vsaka nosečnica ga lahko vidi že na prvem pregledu na ultrazvoku, sedaj že tudi v 3 D obliki.

Torej ne morejo več govoriti o skupku celic ali nekem neizoblikovanem tkivu, saj znanstveno preprosto ne zdrži.

Največ obiskov eksorcista po splavu

Že pred temi novodobnimi odkritji pa je vsaka mama v globini svojega srca vedela, da nosi otroka. Zakaj bi sicer bilo toliko trpljenja in duševnih stisk, ki jih danes imenujemo post abortivni sindrom?

Pretresljiva je bila izpoved eksorcista Marjana Vetrnika na nedavni okrogli mizi, ko je povedal, da ima največ primerov prav mater po splavu. Njim namreč ne pomagajo nobena zdravila proti tesnobi ali depresiji, saj je vzrok drugje. Pogosto je dovolj že spoved, da znova najdejo duševni mir.

O tem pričujejo mamice, ki se udeležijo duhovnih vaj Rahelin vinograd, kjer v Jezusu dobijo odrešitev in se spravijo s svojim splavljenim otrokom.

Pomenljiva je misel je sv. Matere Terezije, ki jo je izrekla v znamenitem govoru v Združenih narodih: »Če je mati sposobna ubiti svojega otroka v lastnem telesu, kaj preprečuje meni in tebi, da se ne bi pobila med seboj?.« Države, ki so legalizirale splav, so po besedah Matere Terezije najrevnejše, saj se bojijo nerojenih otrok.

Tresla sem se, kot šiba na vodi

Tukaj bi dodala še svojo izkušnjo, ko nas je v prvem letniku srednje zdravstvene šole nagovoril cenjeni dr. Kornhauser. V sebi sem čutila močno spodbudo, da se odzovem na njegove besede, kako koristen je splav v primeru anomalije otroke. Kot mlado dekle iz podeželja sem se bala poseči v njegove besede.

Še zdaj se spomnim, kako sem se tresla, vendar mi je nek notranji glas dajal moč, da sem odločno rekla: Splav je umor. Predvsem pa mi v spominu ostaja čas odmora, ko so sošolke, zagovornice splava, povsem razburjene dobesedno skočile name.

Tiste, ki smo bile za življenje, pa smo v sebi imele velik mir. To razliko sem takrat prvič občutila na lastni koži.

Kako resnično pomagati ženskam?

Pa naj se vrnem na našo ljubo Evropo, ki tako išče načine, kako bi ubijala lastne potomce. Nekako me to spominja na antični Rim in vemo, kako se je končalo...

Naj sklenem: če bi Niki in njenim somišljenicam res bilo za dobrobit žensk, bi iskale načine, kako materam v stiski pomagati, da jim ne bo treba storiti usodnega koraka. To je pravo sočutje, ki ženski omogoči, da se v polnosti razvije in nikoli ne obžaluje dejanj, ki jo za vedno zaznamujejo.