100% RESNICA! Častna novinarska.
Komentarji | 02.04.2021, 14:01 Tadej Sadar
»Čas stiske je in ko vinogradnik stiska grozdje, iz njega priteče sladek sok. Prav tako iz vsakega od nas v času stiske privre na plan vsebina, ki je v nas. In... o, Bog, kaj vse gomazi iz posameznikov te dni.«
Nihče od sodelavcev na radiu si ni predstavljal, da bomo v Svetovalnici kdaj lahko gostili tako veliko ime kot je p. Marko Ivan Rupnik, pa smo ga. Lani na veliki petek si je čas lahko vzel samo zato, ker je pandemija ohromila ves svet. »Zaznamovani smo s trpljenjem, kar pa je nevarna stvar. Človeka lahko uniči in zaduši vse življenjske sile. Spravi ga v alkoholizem, obup, samomor, obračunavanje, maščevalnost.« Ti trije stavki so iz omenjene Svetovalnice s p. Markom in odlično opisujejo posledice potrpljenja, ki nam vsem načenja živce, saj si verjetno nihče ni predstavljal, da bo tudi za letošnji veliki petek tako kot lani. No in še nečesa si verjetno nihče ni predstavljal... da bo laž domovinsko pravico dobila praktično povsod in da je nihče ne bo preganjal; da se bomo navadili nanjo, tako kot se navadimo na smeti ob cesti.
»Čas stiske je in ko vinogradnik stiska grozdje, iz njega priteče sladek sok. Prav tako iz vsakega od nas v času stiske privre na plan vsebina, ki je v nas. In... o, Bog, kaj vse gomazi iz posameznikov te dni.« Ta misel pa je izpod peresa Gregorja Čušina in se mi zdi najboljši opis stanja po svetu, morda še nekoliko posebej tudi našega stanja.
Na laži smo se navadili kot na smeti ob cesti. In to je tragično.
Ne bom se pustil ujeti v vrtinec družbenega dogajanja, danes je vendar veliki petek in za katoličane praznik, ki je tako bogat, da ga obhajamo tri dni. Je tudi zadnji vlak, ko še lahko ujamemo spoved. Spoved, da. Tisto tolikokrat zaničevano dejanje, nad katerim se najbolj zgražajo predvsem tisti, ki ga ne razumejo.
Nebesa so popolna harmonija, bi lahko poenostavili. Harmonija je sozvočje, uglašenost in spoved je eden najmočnejših uglaševalcev. Tudi tako bi lahko razložili smisel tega zakramenta.
Prav zato se mi dandanašnje zdi laž eden tistih grehov, ki najbolj kvari vsakršno lepoto in vsakršno sozvočje. Mnogo jih izrečemo tako mimogrede, da se jih sploh ne zavedamo, in v kakšno, pa čeprav na videz nepomembno, se lahko zapletemo tako grdo, da nas lahko spodnese do neslutenih posledic. Ko nas ulovijo na mali laži, se najhitreje rešimo z novo, ki pa je že večja in če se ne izvijemo, začnemo uporabljati moč, ali pa kar nasilje. Verbalno, ne tako redko tudi fizično. Če ob tem pomislimo, da splet s facebooki in spletnimi portali predstavlja pravo toplo gredo in gojišče laži in se na vse skupaj cepi še pandemija, dobimo stanje, v katerem živimo sedaj.
Zaradi svetosti življenja bomo žrtvovali skupno obhajanje bogoslužja, pa čeprav nam je tudi to sveto, vendar ni bolj sveto, kot je življenje samo.
Tragično je, da se je laž, pa naj jo imenujemo lažna novica, zavajanje ali pa pristranskost, udomačila tudi v resnih medijih. Da cilj ne posvečuje sredstev, je sicer stara resnica, je pa neumen tisti, ki se po njej ne ravna. Da je v politiki dovoljeno vse, smo tudi že večkrat slišali, povsem drugo vprašanje pa je, kam nas bo z zavajanjem in lažmi tlakovana pot pripeljala. V boljšo prihodnost gotovo ne.
Ampak, danes je vendarle praznik in spodobi se, da komentar zaključimo temu primerno. Najbolje, da kar preberem, kaj je o tem prazniku rekel p. Rupnik: »Veliki petek je zame, da je človek Bogu rekel »ne«, nočemo daru tvojega Sina, mi hočemo sami priti do tebe. To je najhujše, da ne zmoremo z našega zornega kota sprejeti zastonjskosti, podarjenosti in ljubezni. To želimo sami zaslužiti. Ker Bog je Oče in je dal svojega Sina zato, da bi se človek lahko približal Bogu kakor Sin; da bi z Njim uredili odnos. Odkar smo Božjega sina pribili na križ, nam je s tem pokazal, da je trpljenje tudi prostor, kjer se razodeva, da je življenje kakor dar. In kdorkoli se daruje, se troši, ga boli.«
Marsikaj boli danes, darujmo to bolečino za tisto, o čemer zadnja leta katoličani velikokrat govorimo, za svetost življenja. Kdor resno misli s temi besedami, bo naredil vse, da bo življenje zaščitil in če je zato potrebno praznike obhajati na daljavo, naj bo. Zaradi svetosti življenja bomo žrtvovali tudi skupno obhajanje, pa čeprav nam je tudi to sveto, vendar ni bolj sveto, kot je življenje samo. Kdor tega ne razume, naj prebere odlomke v evangelijih, kjer Jezus govori o soboti in človeku.
V harmonijo molitve in ljubezni se lahko povežemo na mnogo načinov. Če naša duhovna domišljija lahko v molitvi prikliče celo drage, ki so pokojni, se bomo lahko toliko bolj povezali v skupnost z vsemi, zaradi katerih in s katerimi smo solidarni v preizkušnji, ki nas je vse zadela.
Dragi vsi, naj bodo blagoslovljeni velikonočni prazniki. Povežimo se v mislih in v molitvi in stisnimo se k Jezusu, saj bomo le po Njem tudi mi deležni zmage nad smrtjo.