Dokler bomo ljudje med seboj delovali kot na bojišču, se ne moremo ljubiti med seboj.

Via positiva | 01.04.2021, 17:50 Nataša Ličen

Številni danes živimo na močnih, neomajnih prepričanjih in stališčih, kjer ni odprtosti in razumevanja za drugačno. Živimo le znotraj znanega. Kot bi bili ves čas v obrambnem položaju, kjer se borimo le zase, za svoje interese, pogosto na račun drugih. Kultura odgovornosti je pot do zadovoljstva v družbi.

Za vsakogar je dobro, če se odpira različnim virom informacij. Odprtost je bistvena. Lažje si pojasnimo, če se zgodijo neprijetnosti. Radovednost in veselje do učenja sta kreposti, ki služita kot nekakšen portal naše realnosti.

Svoboda, demokracija in enakopravnost ljudi, omogočajo človeški razvoj. A le do neke mere, drugi del razvoja se zgodi z odgovornostjo.

»Pri odgovornosti gre za povezanost s celotno stvarnostjo. Odgovornost se razvija postopoma, tudi zgodovinsko. Človeštvo je bilo dolga stoletja v hierarhiji. Večina ljudi je bila v podrejenem položaju, nesvobodnih. Zadnjih sto let se osvobajamo, toda v marsikateri državi po svetu še vedno ni svobode. Svoboda, demokracija in enakopravnost ljudi, omogočajo človeški razvoj. A le do neke mere, drugi del razvoja se zgodi z odgovornostjo. Ljudje si želimo svobode. Toda, ali je prav biti svoboden, a brez odgovornosti? Seveda ne. Bilo bi najbolj udobno biti svoboden in početi kar se nam zdi. Toda v vsakem človeku obstaja psihološki proces, ki ga avtomatsko naredi odgovornega.«

»Večina ljudi je zaprtih do lastne notranjosti, do tega, kar se dogaja v njih. Tudi povsem fiziološko. Opažam, da je danes veliko ljudi izgubilo občutek že za žejo, jedo neprave stvari, morda jedo preveč. Kaj šele, da bi prepoznali svoja občutja ali ideje, ki se jim porajajo. Mnogi živijo otopelo. V glavnem smo zastopniki samih sebe, zaradi tega smo oddaljeni od drugih, od resnice in v končni fazi od Boga.«

»Osvobajanje je dolgotrajen proces in je relativno. Osvobajamo se od struktur, v medsebojnih odnosih in tudi notranje. S tem se odpiramo realnosti. Sprejemamo vse kar je. Združujemo se s celotno realnostjo, se z njo stapljamo. V procesu osvobajanja in sprejemanja odgovornosti se odvija tudi psihološki razvoj, razvoj zavesti. Ko postajamo odgovorni, začnemo sprejemati tudi druge ljudi, začenjamo razmišljati tudi zanje. Skratka, približujemo se resnici.«

Mnogi si danes privoščijo veliko svobode. Žal pa ob tem ne sprejemajo odgovornosti. Blatijo druge. S tem povzročijo veliko krivic in zla.

»V svojem domu imamo lahko ljudi, recimo svojega partnerja, ki razmišljajo drugače kot mi. Če druge razumemo, smo do njih ljubeči in odgovorni. To je bistvo. V tem celotnem procesu se nam dogaja tudi razvoj zavesti. Dokler razumemo le svojo perspektivo, pri njej vztrajamo, jo vsiljujemo tudi drugim in trpimo, dokler naše stališče, ideja ali predlog niso uveljavljeni, do takrat se tudi naša zavest ne razvija. Če pa smo odprti tudi za druge perspektive, razumevanja, stališča in tako naprej, pa se tudi naša zavest gradi in razvija. Na vsako stvar lahko pogledamo še z druge perspektive, kar vpliva v končni fazi tudi na naše duševno zdravje, saj smo mirnejši, čustveno stabilnejši in se lažje soočamo z drugačnim ali novim. S tem se tudi bližamo Bogu. Bog ni samo na moji strani in je proti drugemu.«