Marjan Bunič
Andrej Novljan
Alen Salihović
Vloga očeta je nenadomestljiva (foto: PublicDomainPictures / Pixabay)
Vloga očeta je nenadomestljiva | (foto: PublicDomainPictures / Pixabay)

Ana Pavec: »Lik sv. Jožefa mi je blizu: mehek, odločen, trden, zanesljiv.«

19.03.2021, 10:07 Mirjam Judež

Na Jožefovo je bila naša gostja bila Ana Pavec, prevajalka, žena, mama šestih otrok (povečini fantov) in tudi podjetnica. Ureja spletne strani S teboj sem, pripravlja spletne seminarje in ima polne roke dela. Se kdaj obrača na sv. Jožefa? »Doma imamo veličasten, velik Marijin kip, iskala sem ji par, pa sem našla »samo« enega skoraj za polovico manjšega Jožefa, ki stoji zraven nje. Vseeno pravim, da dobro, da je. Meni je zelo blizu njegov lik: mehek, odločen, trden, zanesljiv. Pogosto se obračam nanj.« Z Ano Pavec se je pogovarjala Nataša Ličen.

Se za veliko družino odločiš ali se »zgodi«?

»Z možem se zelo dopolnjujeva, zelo sem hvaležna, da sva skupaj na tem čolnu. Razmišljala sem o tem, kako doživljam svoj vstop v starševstvo. Mati Terezija je dejala: »Bog kliče in Bog usposablja.« Nisem bila 100-odstotno pripravljena na starševsko vlogo, sproti odgovarjam na klic.«

Nikoli nismo na cilju, vse življenje skušam delati dobro, graditi sebe, potem bom boljša mama in žena.

Izzivi sodobne družine

»Še posebej v tem letu smo se zavedali, kako različne družine smo in kakšne potrebe imamo. Izzivi sodobne družine so raznoliki. Nekateri so bili v tem letu srečni, da so bili več doma, z družino. Midva z možem sva to že prej živela, se nama je pa zdelo, da je bilo to leto preobremenjujoče. Ena zdrava mera med tem, da sem prisoten, imam občutek, da lahko dam sebe družini, po drugi strani pa je dobro, da se oklestim zunanjih pričakovanj, kaj vse je treba. Ni potrebe, da sledimo idealu družinskega življenja. Veliko je pritiskov, kako naj bi družina živela, katere vrednote naj bi jo usmerjale … Lahko damo samo sebe v družino, lahko stremimo k boljšemu, smo pa vseeno takšni, kot smo, imamo tudi svoje šibke točke.«

Naša gostja Ana Pavec
Naša gostja Ana Pavec © Rok Mihevc

Zgled je vedno najglasnejši, otrok ves čas opazuje

»Sploh v tem letu, ko se nisi imel kam skriti, smo bili starši ves čas na očeh. Tudi odrasli smo se odzivali na to veliko spremembo, se jezili, obupovali … Smo kot na rentgenu, ko nas otroci gledajo. Ko so šli otroci prvi dan po tem zaprtju spet od doma, sem se vprašala: "Kdo sem jaz, ko sem spet sama?" In tudi, kdo pa sem, ko smo skupaj?«

»Ne boj se, jaz sem s teboj!«

»To je citat iz Svetega pisma, ki ga izreče prerok Izaija. To misel imava zapisano z možem na poročnem prstanu. V vsako stvar vstopam z zavezo, predanostjo, z odločitvijo, da se bom darovala. Ko sem šla v starševstvo, sem se hotela učiti in videla, kako je dragocena izmenjava med mamicami, da tudi jaz lahko nekomu nekaj dam. Velikokrat ni pretoka izkušenj, vedenja o tem, kakšne stiske lahko doživljamo v starševstvu in lahko si pomagamo, ko govorimo, pišemo o tem.«

Ogromno trenutkov je, ko se sama sebi ne zdim prav nič dostojanstvena, ko si zaradi otrok postavljen v neprijeten položaj. Velikokrat se vprašam, kdo sem jaz, koliko imam neposrednega vpliva na otroke, na njihovo živahnost, kaj lahko naredim v zvezi s tem. Mislim, da ob otrocih vzgajam predvsem sebe.

Ko zaškripa pri vzgoji, je to opomnik, da midva nisva v ravnovesju

»Že od vsega začetka sva oba z možem močno vključena v vzgojo otrok. Ne vidim realne možnosti, da bi ga kot mama lahko izpodrinila, ker je sam tako predan in angažiran. Veliko je odvisno od očeta, je bilo pa tudi med nama veliko usklajevanja, saj sva imela otroke takoj po poroki. Ne veva, kako je živeti brez otrok, po drugi strani se morava ves čas vračati v najin odnos. Takoj se vidi: ko zaškripa pri vzgoji, je to opomnik, da se midva nisva pogovarjala, nisva vedela, kaj dogaja z drugim, kakšno mnenje imava o določeni stvari. Izziv je ves čas loviti ravnotežje. V starševstvu se pogosto zgodi, da je eden bolj angažiran, drugi manj, da pride do neravnovesja. Oče ali mama lahko zelo močno predata kak naboj na kateremkoli področju. Ves čas je treba preverjati, kaj se je v meni zgodilo iz moje zgodovine ali v partnerskem odnosu, kaj prinašam iz matične družine.«

Ana Pavec: 'Velika družina je okolje, ki je vzgojno samo po sebi. Je naraven prostor za rast za vse: za naju in za otroke.'
Ana Pavec: 'Velika družina je okolje, ki je vzgojno samo po sebi. Je naraven prostor za rast za vse: za naju in za otroke.' © Jessica Rockowitz / Unsplash

Kdo sem jaz, mama, v resnici?

»Na svoji spletni strani in na FB strani velikokrat pišem iz sebe, od mamic pa dobim potrditev, da tudi druge tako doživljajo. Pomembno je, da ne izgubljamo občutka zase. Redno nas zasujejo obveznosti, služba, otroci, pritiski, šola, … Ves čas je treba preverjati, kdo sem jaz v resnici, kaj si želim, kam me vleče, … Iskati moramo navdušenje, hitro otopimo v vsakdanji rutini, izgubimo veselje do vsega. To je najbolj nevarno stanje za mame: otopelost, občutek »saj je vseeno«. Včasih je treba veliko energije vložiti za stvar, ki mi je pomembna.«

Sadovi dela niso vidni takoj

»Vsak dan, ko skuham kosilo, se vsaj eden pritoži, morda pa tudi kdo kaj pohvali, ampak to je redko. Črpati je treba nekje drugje, ne morem biti odvisna od odzivov otrok. Najbolj mi pomaga, ko slišim mamice starejših otrok, da je to le prehodno obdobje. Meni je največja vrednota skupno kosilo, pa čeprav so to samo hamburgerji. Tu je odgovor, zakaj se še trudim, čeprav me skritizirajo. Ne vidimo takoj sadov svojega dela. Prej, ko se s tem sprijaznimo, boljše je.«

Iskati moramo navdušenje, hitro otopimo v vsakdanji rutini, izgubimo veselje do vsega. To je najbolj nevarno stanje za mame: otopelost, občutek »saj je vseeno«.

Vse, kar damo, je dragoceno

»Jaz sem bila vedno odlična v šoli, ko sem imela tri male otroke, sem bila pa stalno nezadostna. Ozavestila sem, da moram videti, kaj sem naredila, kje sem se potrudila, kaj sem imela dober namen narediti. Da si priznamo ta starševski trud. Na vsakem področju imaš možnost, da se izboljšaš. V starševstvu smo pred prevelikimi pričakovanji, pa nam (včasih) nič ne gre. Vse, kar damo, je zelo dragoceno.«

Več bi morali govoriti o zakonu, ne toliko o družini

»Na misel mi pridejo besede p. Vitala Vidra. Več bi morali govoriti o zakonu, ne toliko o družini. Marija in Jožef je bil prvi odnos, ki je obstajal, v dialogu z Bogom se je zgodilo odrešenje. Če midva vstopava v odnos z Bogom in drug z drugim in iz tega vzgajava otroke, je tu en vir, iz katerega se vsi napajamo in rastemo. Raziskovanje, kdo sem, kam me Bog kliče. Če ugotovim, da je družina prvi kraj, odgovarjam na ta klic in ga moram neprestano poglabljati.«

Ana Pavec: 'Vsakič, ko sprejmemo otroka, se spet predamo, najmlajši nas celega zahteva, hkrati pa vidimo, s kakšnimi izzivi se spopadajo starejši.'
Ana Pavec: 'Vsakič, ko sprejmemo otroka, se spet predamo, najmlajši nas celega zahteva, hkrati pa vidimo, s kakšnimi izzivi se spopadajo starejši.' © rawpixel.com

Deljenje izkušenj, izzivov materinstva z drugimi mamami je neprecenljivo

»Ko sem jaz postala mama, je imelo združenje Naravni začetki podporno skupino za mame. Ta skupinska podpora med mamami je neprecenljiva in nenadomestljiva. Iz tega sem zelo zrasla. Na pobudo, po navdihu Alenke Rebula sem imela žensko skupino mamic, s katerimi smo se veliko pogovarjale. Deljenje izkušenj materinstva je dragoceno. Da lahko dogodke, ki se zgodijo, kakršnikoli že so, včasih težki, včasih veseli, deliš, poveš, kaj doživljaš, rasteš, ne da ob tem nihče ne ocenjuje. Tudi družba, povezovanje med družinami je zelo pomembno.«

Kako v veliki družini biti POZOREN do vseh otroK?

»Otroci so stari od 2 do 13 let. V tem letu je bila ta razlika v letih res poseben izziv. Vsi so bili doma, vsak ima svoje potrebe, logistika, pomoč pri šolskem delu, … Izzivov je bilo nešteto. Po drugi strani pa bogastvo, ko lahko vidim svojo rast po njih, po otrocih. To mi daje ravnovesje. Je pa ta preskok, da sem spet z dojenčkom, zahteval eno ponižnost, da sem spet na začetku. Vsakič, ko sprejmemo otroka, se spet predamo, najmlajši nas celega zahteva, hkrati pa vidimo, s kakšnimi izzivi se spopadajo starejši. V tolažbo in pomoč mi je bilo, ko je Katarina Kompan Erzar dejala, da vse, kar mama dá mlajšemu, dá tudi starejšemu. Ko sem bila mama prvemu otroku, sem mu lahko dala, kar sem znala, vedela, zmogla, če zdaj znam boljše, lahko boljše dam naprej. Hvala Bogu me tudi starejši vidijo, kakšna sem do mlajših, tudi oni sami so lahko nežni do dojenčka, do malčka, ga že malo vzgajajo, se preizkušajo. Živijo v okolju, ki je vzgojno samo po sebi, je naraven prostor za rast za vse: za naju in za otroke.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...