Dr. Roman Paškulin: »Sem zagovornik svobodne volje, za katero pa priznavam, da je nimaš, če v njo ne verjameš."

Svetovalnica | 26.02.2021, 12:45 Mirjam Judež

Smo v času posta. Naš gost je bil dr. Roman Paškulin, dr. med. terapevt medicinske hipnoze z izkušnjami na področju terapije zasvojenosti in ostalih psihosocialnih motenj, ki je spregovoril o ozadjih težav z alkoholom. Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Zakaj človek beži v omamo?

»Različne teorije so, verjamem, da tudi različni vzroki. Eden izmed njih je pretiran pritisk okolice, karierizem, zahteva po uspehu, nenazadnje tudi materialnem, pomanjkanje brezpogojne ljubezni do samega sebe takega, kot si. Ker se imaš rad šele, ko izpolniš pogoje, ki ti jih diktira TV, okolica (ali pa si samo misliš, da ti jih) in ti zmanjka moči, energije, pride do izgorelosti. Nekatere droge, sploh alkohol, dajejo trenutno samozavest, a pri kronični uporabi njegova zloraba doseže nasprotni efekt. Je pa še druga razlaga: ker je človek psihosocialno, družbeno bitje, ni individuum, išče v substancah zanesljiv odnos. Alkohol te ne bo pustil na cedilu, nanj se lahko zaneseš. Ko spiješ liter vina, so efekti predvidljivi, zagotovljeni. Pri medčloveških odnosih pa ni tako in dejavnik tveganja pogosto vodi človeka v pretekla razočaranja, predvsem v medčloveških odnosih. Ne verjame več politiki, družbi, njenemu ustroju, smislu, namenu, zakaj se tako truditi, čemu? Počuti se prevaranega, izdanega in to relacijo prenese na nekaj zanesljivejšega, kar mu bo nudilo užitek.«

Vse mlajši posegajo po alkoholu

»Pritisk adolescence, telesna, socialna metamorfoza, prve ljubezni, »preveč vsega« na zasebnem in profesionalnem področju (šola, izobrazba), potem starši pričakujejo še veliko interesnih dejavnosti, hobijev, športnih dosežkov, … Poseganje po alkoholu mladostnikov je normalen odziv na to, da je tekmovalnost postala tako pomembna in izrinila solidarnost, ki smo jo poznali. Sam sem zelo občutil prehod iz solidarnosti v kapitalistično tekmovalnost. Žalostno je, da človek nima toliko samozavesti, da bi verjel vase, da bo dosegel več, ampak poskuša proti drugemu zmagati tako, da ga spotika. Tega ne bi bilo treba. Če bi bil človek samozavesten, če bi verjel v solidarnost in skupnost, da bomo skupaj dosegli več, bi se lahko učil od sočloveka in si pomagal.«

Odvisnost je reakcija na določene okoliščine

»Odvisnost je medicinski model, ki posameznika prikazuje, kot da je nekaj narobe z njim. Človek odreagira z neko patologijo, če se v patoloških okoliščinah zadržuje predolgo časa. Če se ti nekaj zgodi slabega, nisi odgovoren. Če se ti nekaj ponavljajočega slabega dogaja, se moraš vprašati po soodgovornosti. Zakaj vztrajaš v patoloških okoliščinah? Zakaj hodiš v službo, kjer te maltretirajo, izčrpavajo, kar te vodi v zasvojenost? Določene patologije so naraven, človeški odziv na nezdrave okoliščine.«

Človek ima pravico do konstruktivnega trpljenja in sreče

»Konstruktivno trpljenje in sreča – vse prihaja v dualizmu. Človek mora priti do točke, ko ne more več in pomembno je, da takrat zadeve kratkoročno ne rešuje z zdravili ali substancami. Tudi resne psihiatrične zaplete je treba včasih pustiti, da povejo svojo zgodbo, da omogočijo transformacijo človeka v nekaj drugega. Da se dovoli se spremeniti, spremeniti svoj vrednostni sistem, da poišče nov, drug smisel, druge cilje, druge fokuse, če vidi, da se je zataknil v začaran krog.«

Ljudje, ki so bili deležni permisivne vzgoje, ne naredijo v življenju ničesar več sami iz sebe, zastonj. Vedno v zameno pričakujejo nagrado.

Potrebna je sprememba in podpora v procesu spreminjanja

»Ni problem, če se alkohol uživa zmerno. »Odmerek dela strup«, je rekel Paracelsus. Če govorimo o zasvojenosti, si je neka zadeva človeka prisvojila, gre za problem svobodne volje. Potreben je uvid v problematiko in človek mora dobiti določeno podporo pri transformaciji. Dostikrat pa je okolica rigidna, utečena in človek ima vlogo problematičnega člena v družini. Dva starša sta morda skupaj zato, ker rešujeta problematičnega otroka in podzavestno pazita, da se ne reši, ker vesta, da ko se bo on osamosvojil in odšel, bosta soočena drug z drugim in vesta, da to pomeni konec razmerja in težave. To je zelo kompleksno. Nekaj je treba spremeniti. Že Einstein je rekel, če vlečeš iste poteze, ne moreš pričakovati drugačnih rezultatov. Če nič ne spremeniš v realnosti, ne moreš v svojem notranjem svetu, doživljanju sebe, nasploh zadovoljstvu v življenju pričakovati, da bo kaj drugače.«

Premalo je brezpogojne ljubezni do sebe in do samega bivanja

»Pogojeno je: če boš naredil v šoli izpit, dosegel to ali ono, … si zaslužiš mojo/svojo ljubezen. Ta sistem vzgoje z nagrajevanjem ali kaznovanjem ni najbolj ustrezen. Če ne najdeš miru v sebi, nekaj osnovnega, je to kronična stresna situacija, ki vodi v izgorelost. Na koncu se »skuriš«. Depresijo, izgorelost kompenziraš s substancami. To je biokemijski nivo, poleg socialnega, ki sva se ga že dotaknila. Živali samo so in posnemajo. Edina prava vzgoja je z vzorom, ki ga daš in te potomec posnema. Problem je, če nimaš kaj ponuditi potomcem. Star avstroogrski sistem, ko so otroke kaznovali, tepli, ko se je še vikalo, onikalo starše, je povzročal nevrotično okolje. Ljudje so bili bolj nagnjeni k nevrozam, strahu, živčnosti. Potem je prišlo obdobje modernega prijateljevanja staršev z otroki, permisivna vzgoja, nagrada za dosežke. Ljudje, ki so jo bili deležni, ne naredijo v življenju ničesar več sami iz sebe, zastonj, če ne pričakujejo nekaj v zameno.«

Če alkoholik ne vidi druge alternative, neke sreče, odnosa, nima motiva, da preneha piti. On ima z alkoholom vzpostavljen odnos. Če nima odprtih novih poti, pač s tem nadaljuje.

Preden človek opusti alkohol, mora zapolniti praznino, KI BO NASTALA POTEM, z nečim, kar ga veseli

»Ni konstruktivno odpovedati se odvisnosti, če nimaš alternative. Nekaj moraš postaviti namesto tega. Terapija se začne tako, da alkoholik najde neko veselje, nekaj pozitivnega, kar bo samo po sebi (treba pa je tudi nekaj truda in korakov) ustvarilo pogoje, da se nekaj opusti, brez da tam nastane praznina. Ne govori se naglas, da alkoholik pod pritiskom (zaradi potencialne izgube službe, partnerskega odnosa, …) sicer vzpostavi abstinenco, ampak tako izgubi berglo, oporo, ki jo ima in jo prinaša alkohol. To je ponesrečen način zdravljenja, ko tak človek vzpostavi abstinenco, so pogosti samomori. Nujno je predhodno treba rešiti stvari, ki so ga do pripeljale do alkohola ali vsaj delati na njih in zbuditi vero, da se bo na tistem področju nekaj rešilo. Če narediš drugačno okolje (poklic ali družina, relacije, socialni krog), da bo tudi notranji svet drugačen, bo človek lahko zadovoljen s sabo in z odnosom z okoljem.«

Pomagati alkoholiku, ki sam ne čuti, da bi moral prenehati piti?

»Do končne, prave razrešitve problema se ne pride brez želje. Včasih je treba počakati, da zadeva dozori, ji dati čas. Tak človek se je odločil, da mu je še najbolje, če pije. So tudi drugi pristopi, niso vsi orientirani v abstinenco, ampak v zmanjševanje škode. Če ta človek ne vidi druge alternative, neke sreče, odnosa, nima motiva, da preneha piti. On ima z alkoholom vzpostavljen odnos. Če ta človek smatra, da ni odprtih novih poti, pač s tem nadaljuje. Če bi želeli pomagati alkoholiku, ga lahko vljudno opozorite, mu poveste, kako mislite, kako ga vidite, ponudite svojo pomoč in potem počakate na njegov korak. Če ga ne bo, ste svoje naredili. Vsak ima svojo usodo.«