Rok Metličar | (foto: Osebni arhiv)
V celjski škofiji v srcih zapeli alelujo, »na nek način se je za nas prekinil postni čas«
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
»Na nek način se je za nas prekinil postni čas in smo slavili, nismo pa ubesedili in prepevali aleluje.« Tako se je na petkovo imenovanje novega škofa Maksimilijana Matjaža za naš radio odzval upravitelj celjske škofije Rok Metličar. Odkrito pove, da si je pošteno oddahnil.
»Leta čakanja pač pustijo svoje posledice«
Upravitelj celjske škofije Rok Metličar, si je po petkovem imenovanju novega celjskega škofa res oddahnil, občutke ob tem pa bi opisal kot radostno presenečenje. »Leta čakanja pač pustijo svoje posledice, tako kot vsako čakanje in pričakovanje, sploh če je upanje. Daljše kot je pričakovanje, toliko večje je upanje.« To upanje je po njegovih besedah poleg drugih dejavnikov načela tudi pandemija, zato je toliko bolj občutil, da je treba to upanje intenzivno gojiti. Intenzivni motilni elementi, da bi se škofija zaprla so bili po njegovih besedah tudi pomankanje duhovnih poklicev in duhovna suša. »In to po 15 letih, ko je komaj dobro zaživela. Zato nas je imenovanje izredno spodbudilo in vzradostilo. Veselje je veliko.«
Da bi pristen odnos gojil tudi v škofovski službi
Skupna pot Metličarja in Matjaža se je začela v kaplanski službi, ko sta delovala v isti dekaniji. Sam je kasneje v tem občestvu ostal še naprej, Matjaž pa je odšel v študij. »Imam zelo prijeten občutek, da bo s srčnostjo, ki jo naš novi škof izraža, gradil to toplino odnosov, ki jih zna vzpostaviti do sogovornika. Vedno je izpostavljal pristen odnos in želel bi, da bi ga zmogel gojiti naprej, ker ga je v škofovski službi verjetno težje gojiti, kot če si samo duhovnik.«
»Sprejel bo križ, ne samo tistega okrog vratu«
Kot upravitelj celjske škofije ima Metličar dober vpogled v to, kakšni izzivi čakajo novega škofa. Pravi, da je pred njim zahtevna naloga. »Bilo bi narobe, če bi rekel, da ni izzivov in da služba, ki jo sprejema, ni naporna. Sprejel bo križ, ne samo tistega okrog vratu. Teža vodenja škofije je predvsem teža delati z duhovniki, ki smo povprečno stari 62 let. Zagotovo bodo potrebne strukturne spremembe, žal mi je samo, da smo se tako malo uspeli pripraviti na njih. Ker za duhovno oskrbo vernega človeka na našem področju in glede na število duhovnikov, ki so na razpolago, k temu pač kličejo. Prepričan sem, da bo s tem, ko je sprejel to službo, sprejel tudi milost in darove Svetega Duha, da jih bo zmogel opravljati.«
Brez medijev do posvečenja
Maksimiljan Matjaž do posvečenja intervjujev za medije ne bo dajaj, nam je povedal Metličar, saj želi ta čas do prevzema škofije doživeti kot čas poslušanja. Je tudi velik poznavalec Svetega Pisma, zato se veseli eksegez škofa. »Veselimo se lahko Božjega moža kot preroka, ki ga res potrebujemo, čakamo in se veselimo, da bi lahko šli z njim na pot in nas bo vodil h Kristusu. Včasih se zamegljuje ta dimenzija, da smo vsi na poti h Kristusu in da je z imenovanjem in to službo on tisti, ki ima še posebej to nalogo, da nas tudi s pastirsko palico vodi. Ne da smo brezglave ovce, ampak gre za znamenje, s katerim in po kateremu mu sledimo na poti, ki nas sicer vodi preko križa.«
Na nek način se je za nas prekinil postni čas in smo slavili, nismo pa ubesedili in prepevali aleluje. Trije meseci do posvečenja so čas, ko se pripravljamo na cvetno nedeljo, če lahko tako imenujem posvečenje. Potem se začne veliki teden in prepričan sem, da je tudi to čas, ki je zdaj namenjem za to, da bi človek zmogel tudi v velikem tednu ohranjati ta pogled k njemu za katerim in s katerim gremo v Življenje.
NUNCIJ POTRKAL NA TABERNAKELJ ...
Dan, ko je bila predana novica in pismo imenovanja novega škofa, mu bo za vedno ostal v spominu. Nuncij, novi škof in on so šli v cerkev pred oltar. »In gospod nuncij je potrkal na vrata tabernaklja. Potem je povabil še naju, da tudi midva položiva roki na tabernakelj. Potem naju je še blagoslovil. Ta odziv »tukaj sem«, s strani Maksimilijana in nas vseh, namreč, ko potrkamo na vrata, potrkamo nekje, kjer čutimo, da je nekdo doma. Ta živa prisotnost Jezusa je bila s to gesto tako lepo izražena, da smo na nek način povezani med seboj. To je tisto, da bi v svoji duhovniški službi in tihimi obiski pred Najsvetejšim človek doživljal to bližino in prisotnost Boga.« Ob tem je spomnil tudi na trenutek v obredu predaje župnije, ko župnik prejme ključe tabernaklja in cerkve. »Župnik je varuh svetišča in mu je zaupana vloga tistega, ki odklepa in zaklepa ta vrata.« To trkanje mu je vzbudilo lepo podobo, da smo pred vrati nekoga, ki je doma. »Občutek, da je Bog z nami. Potem sprejemamo in doživljamo, da smo postavljeni na tistem kraju, kjer nas Gospod potrebuje v tistem trenutku. To je najlepši občutek poslanstva in službe preroka in vsakega, ki smo poklicani, da bi sledili h Gospodu.«
POPOTNICA NOVEMU ŠKOFU
Maksimilijan Matjaž prihaja v rojstno mesto svojega zavetnika, sv. Maksimilijana celjskega in to je po Metličarjevih besedah močna simbolna govorica. Zato mu želi, da »bi ravno po tem mučencu takratne dobe, zmogel in znal, ne glede na težave, ki pridejo, ohranjati vselej to vedrino in povezanost z Gospodom in z njo pomagati, da ji in Mu sledimo tudi drugi duhovniki.«
