Dr. Marko Pavliha: O slovenskem prazniku kulture

Komentar tedna | 12.02.2021, 14:37 ddr. h.c. Marko Pavliha

V ponedeljek smo obeležili Prešernov dan, osrednji slovenski kulturni in državni praznik, prosti trenutek za priznanja in prezrtja, radost in žalost, zavist, zamere, politikantstvo in egovanje.

Naš največji pesnik bržkone povsem trezno negoduje v onstranstvu zaradi naše pritlehnosti, da raje opevamo njegovo smrt namesto rojstva. Mar se decembra že preveč praznuje ali pa drži Frommova prerokba, da se nekdaj prevladujoča biofilna orientacija človeka, katere bistvo je ljubezen do živega, težnja po ohranitvi življenja in upiranje smrti, počasi degenerira v nekrofilno usmeritev, ki časti trupla?

Izraz cultura je prvotno pomenil obdelovanje zemlje, lahko tudi vzgojo in izobrazbo, kasneje pa je zaobjel omiko ali prosveto, gospodarski, znanstveni, umetnostni, nravni in vsestranski razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve. Kultura je celotnost materialnih in duhovnih pridobitev v kaki dobi na določeni razvojni stopnji človeštva, je kvas in katalizator našega bivanja. Različne družbe imajo raznolike kulture, zato je ključna obča civilizacijska dediščina, iz katere črpamo skupne človečanske vrednote.

Poznamo zgodovinsko kulturo, kulturo za mlade in odrasle, množično kulturo, ljudsko, meščansko in visoko kulturo, ljubiteljsko in profesionalno, športno in karnevalsko kulturo in tako naprej, formalnosti in številčnosti ne primanjkuje, zatakne pa se pri kakovosti, pri kulturi srca ustvarjalcev in njihovih podpornikov, nadzornikov in nasprotnikov.

V ožjem pomenu kultura spominja na moralo in etiko, kar lahko razberemo iz vsakdanjih vrednostnih sodb, ko denimo določeno obnašanje opišemo kot nekulturno, v nasprotju s prevladujočimi vrednotami. Od tu nas loči le lučaj do spoznanja, da kultura ne more brez prava in obratno, pravo brez kulture je zgolj izvotljen skupek paragrafov.

Izraz cultura je prvotno pomenil obdelovanje zemlje, lahko tudi vzgojo in izobrazbo, kasneje pa je zaobjel omiko ali prosveto, gospodarski, znanstveni, umetnostni, nravni in vsestranski razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve.

Kultura se začne pri sleherniku, ne glede na njegovo družbeno vlogo. Biti kulturen prvenstveno pomeni biti ljubeč, sočuten, tenkočuten, obziren, umirjen, trezen, razumen, delaven, skrben, točen, pravičen, olikan, zmeren, pogumen, upajoč in optimističen, hkrati pa odporen na zavist, napuh, pohlep, jezo, pohoto, požrešnost in lenobo. Če se izogibamo smrtnim grehom in negujemo krščanske vrline, smo na dobri poti, da postanemu kulturni in se v tem žlahtnem etičnem humusu razbohotimo v vsej svoji umetniški, znanstveni in preostali ustvarjalnosti. Pri tem nas bogati duhovnost, kakor jo pač kdo v sebi kultivira, denimo z vero, jogo ali meditacijo, vselej z nenehnih poboljševanjem, za katerega ne potrebujemo alkoholnih pijač in drugih opojnih substanc kot je grda navada v slovenski nekulturi.

Ko bi se vsakdo ravnal po teh enostavnih vodilih, bi bilo tudi med politiki, ki kulturo bodisi zavirajo, bodisi pospešujejo ali pa so škodljivo nevtralni, zanjo bistveno več posluha. Vsak narod, še posebej tako drobcen kot je slovenski, za svoje preživetje in razvoj nujno potrebuje zaščiten in negovan jezik, književnost, glasbo, kiparstvo, slikarstvo, gledališče, film, ples, arhitekturo, grafično, industrijsko in modno oblikovanje, uporabno in spletno umetnost ter še kaj lepega za dušo. Vse to krepi našo nacionalno identiteto in nas osmišlja tudi v domoljubnosti, kajti samozavesten Slovenec lažje nastopa kot Evropejec in svetovljan.

Vsi poznamo Butalce pisatelja Frana Milčinskega, ki jim je nedavno Vinko Möderndorfer pridružil satirično Novo butalsko čitanko. Ko je nekega večera iz gostilne prikolovratil Anže Nepismeni, ves zagrenjen, ker mu niso več postregli s pijačo, je razkačen na ves glas zakričal:

"A je to sploh kultura?"

S tem je hotel povedati, da se mu zdi silno nekulturno, da mu niso več dali piti, in to njemu, ki je vsakodnevni gost že od rojstva in še poprej, zahvaljujoč mamini in očetovi zasvojenosti. Njegov ogorčen krik ni bil preslišan, kje pa, s pomočjo neumornih opravljivk je bil interpretiran, da so imeli sinoči v gostilni burno razpravo o kulturi. Ker je naslednji dan na živahni tržnici lilo kot iz škafa, je bila kultura definirana kot "samo tisto, kar na hudem dežju preživi." Zadeva je prišla v butalski državni zbor, kjer so na predlog župana, po čigar mnenju je bilo v Butalah itak preveč kulture in še drago stane, sprejeli poseben test za preverjanje kulturnosti, rekoč:

"Ko bo zares hudo deževalo, bomo znosili vse knjige na trg pred butalskim parlamentom, pa naj dež pokaže, katera knjiga je zares kultura!"

Med prvo nevihto so nagrmadili ogromen kup iz čisto vseh butalskih knjig, medtem pa so se stari Butalci z nostalgijo spominjali dobrih starih časov sežiganja čarovnic. Po sedmih deževnih dneh in nočeh je posijalo sonce in posebna parlamentarna komisija s štiriletnim mandatom se je lotila pregledovanja knjig. Na veliko veselje butalske vlade nobena ni zdržala deževnega preizkusa, kajti vse so bile "mokre in zdruznjene v velik kup papirne kaše." Župan, ki je bil v prostem času tudi finančni minister, si je mel roke zaradi obetavnega prihranka v državni blagajni, ker slabih knjig, ki niso kultura, ne bo treba več tiskati ne plačevati.

Če bomo vsak sebe spremenili na bolje, bomo predrugačili svet, kar velja tudi za kulturo. Napočil je skrajni čas, da človekov horizontalni razvoj s pomočjo klasičnega izobraževanja preraste v vertikalnega, ki dviguje in transformira našo zavest onkraj materialistične paradigme.

Čisto na dnu kupa pa je komisija vendarle našla nepoškodovano Butalsko kuharico, ki je zaradi debelih platnic zdržala mokro sodbo. Zato od takrat Butale izdatno finančno podpirajo le kuharske publikacije, ki jih ljudje z veseljem množično kupujejo, ker so takšne knjige dokazana kultura, vmes pa se včasih znajde tudi kakšen priročnik v stilu Butalec vse naredi sam.

Je to res le fiktivna humoreska? Če ne bi bilo slovenskih pisateljev in pesnikov, bržkone sploh ne bi imeli samostojne države in bi v naših krajih prevladovale nemščina, italijanščina, madžarščina in srbohrvaščina. Če ne bomo brali, nas bo pobralo, je nekoč vzkliknil pesnik Tone Pavček, zato je knjiga še vedno ena najboljših in najbolj zvestih človekovih prijateljic, ki si ne zasluži zatiranja in vnovičnega metaforičnega kurjenja na grmadah.

Če bomo vsak sebe spremenili na bolje, bomo predrugačili svet, kar velja tudi za kulturo. Napočil je skrajni čas, da človekov horizontalni razvoj s pomočjo klasičnega izobraževanja preraste v vertikalnega, ki dviguje in transformira našo zavest onkraj materialistične paradigme.

Naj zaključim z besedami Ferija Lainščka, letošnjega dobitnika Prešernove nagrade, da bo prihodnost "zanimiva, nora, dinamična in dramatična," dogajalo se bo tudi veliko lepega in presežnega. Ljudje bodo še potrebovali pisatelje, vsaj dokler bodo skušali človeško bivati na tem svetu, in to je spiritus agens kulture v najžlahtnejšem pomenu besede.