Sveto pismo kot duhovni, etični in pravni kodeks

Komentar tedna | 07.12.2020, 09:00 ddr. h.c. Marko Pavliha

V jesenskem komentarju tedna sem izhajal iz teze, da je Biblija izjemno dragocen kodeks občih duhovnih, etičnih in pravnih pravil, s katerimi bi moral biti vsaj površno seznanjen sleherni izobražen človek, pa tudi drugim ne bi škodila. Stara zaveza predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in obsega 39 knjig, ki so bile napisane v hebrejščini in so nastale med leti 1000 in 50 pred Kristusom, običajno pa jih delimo na Postavo, Preroke in Spise. Nova zaveza zajema 27 knjig in je nastala v grščini med letoma 51 in 120 po Kristusu na osnovi ustnih izročil in posameznih zapisov, katerih bistvo je evangelij, razveseljiva vest o prihodu odrešenika.

Biblija je nekakšen krščanski micelij, ki z neskončnim prepletom vsemogočih bivanjskih nitk in korenin ustvarja še en pomemben kompleksen spiritualni ekosistem, nekakšno podgobje za gozdne duše.  Domala vse religije, pravni sistemi in filozofski nauki rastejo iz iste vrednotne podlage, kar je sijajno dokazal in globalno razširil švicarski duhovnik in profesor Hans Küng s projektom svetovnega praetosa elementarne humanosti, slonečega na prvinskih življenjskih pravilih kot so človečnost, vzajemnost ali zlato pravilo, nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo obeh spolov.

Prejšnjič sem si dovolil laično in vendarle ekumensko pokušino nekaterih utrinkov iz Starega testamenta, danes pa je na vrsti drugi, za nas ključni del Biblije - Nova zaveza.

Z etičnega in pravnega vidika je bistven govor, pridiga ali homilija na Gori blagrov, ki jo izpričuje Matejev evangelij, prebirati, študirati in meditirati pa je kajpak priporočljivo tudi preostala “dobra oznanila” po Marku, Luki in Janezu,  apostolska dela z osrednjo spreobrnitvijo Savla (Pavla) na poti v Damask, številna pisma in razodetje.

Jezus na Gori uvodoma pojasni, da ni prišel odpravit postave ali preroke:“ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel.” Pouči nas, da si vsakdo, ki se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdorkoli zgolj ošine žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo. Ne prisegajmo, ne pri nebu, ne pri zemlji, ne pri svoji glavi, marveč raje ravnajmo skladno s svojimi besedami. Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Kadar dajemo miloščino, ne trobimo pred seboj “kakor počenjajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje videli.”

Molimo intimno, v svojih sobah, nam še svetuje Jezus, nabirajmo si zaklade v nebesih, kajti “kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.” Ne sodimo, da ne bomo sojeni, “odstrani najprej bruno iz svojega očesa; šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.” Prosimo in bomo dobili, iščimo in bomo našli, trkajmo in se nam bo odprlo. Spoštujmo zlato pravilo, ki pravi, da “vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.” Ne vstopajmo skozi široka vrata po prostorni poti, ker vodijo v pogubo, zato poiščimo ozke duri in tesno stezo, ki pelje v življenje.

Moder, moralen in etičen človek pozida svojo hišo na skali, nespameten na pesku, zato se med ploho, nalivi in vetrovi zruši v veliko podrtijo. Poleg ljubezni do Boga je največja zapoved ta, da ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe, kar je najbolj plemenito sočutje, seveda pod pogojem, da imamo prvo radi sebe, toda ne na narcisoiden način.

Čudovito trajne so tudi Jezusove prilike, recimo tista o gorčičnem zrnu, ki nam nazorno pokaže, kako iz majhnega raste veliko in kako zavzeto in potrpežljivo delo obrodi sadove. Takole jo lepo pojasni:

Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen, ko pa zraste, je večje kakor druga povrtnina in postane drevo, tako da ptice priletijo izpod neba in gnezdijo na njegovih vejah.

Nič ne de, če ne verjamete v nebesa, zamenjajte jih z drugim samostalnikom, na primer zavestjo, srcem ali ljubeznijo, pa se boste zagotovo počutili bolje.

Kaj je pravzaprav prilika, se sprašuje Bernd Marz v predgovoru knjige Ko se nebo dotakne zemlje (Znamenje, 1999), ki jo je napisal Eugen Drewermann, nekdanji duhovnik, teolog, mirovni aktivist in ožigosani kritik Cerkve. Ali gre za govorjenje v podobah, ki več prikrije kot razodene, je to primera, metafora, parabola ali alegorija?

Drewermannovo prizadevanje je drugačno, ker se ukvarja z bistvenim vprašanjem, kako bi bilo, če bi naj to, kar je Kristus hotel, najprej eksistencialno razumeli in živeli, do kakšnih spoznanj bi potem prišli, kako bi se spremenil naš odnos do človeka, do bližnjega, in kako bi se spremenil človekov odnos do Boga.

Takole še zapiše Marz in odlično posloveni Janko Bohak: Drewermannove pridige o Jezusovih prilikah se ne ustavljajo v prozaičnem indikativu, marveč spremenijo Jezusov “tisti čas” v imperativ danes živečega Kristusa. Naš odgovor na Jezusovo priliko odloči nazadnje o tem, ali se nas Jezusova prilika “tiče” ali ne. Kajti v eksistenčnem smislu, kot ga razlaga Drewermann, sodelujemo mi, bodisi v glavni bodisi v stranski vlogi. Kje je naše mesto, ali pri “delavcih v vinogradu” ali pri “desetih družicah”, ni toliko pomembno. V dvomu se znajde vsak izmed nas spet v “plevelu med žitom”, kjer postane mnoštvo tega, kar Bog pusti rasti, zrcalna podoba polja našega življenja.

Sodobno krščanstvo potrebuje več Frančiškov, Küngov, Drewermannov in Gržanov, da bodo religijo iz okostenele organizacije zopet preselili v ljudska srca, drugače bo ovenela, zamrla ali podlegla novim indoktrinacijam. Ločujmo vero v ideale od institucij, ki naj bi jih predstavljale, kajti slednje prej ali slej zatajijo, saj so človeška tvorba.

Na začetku je bila Zemlja pusta in prazna, tema je bila nad globinami in duh božji je vel nad vodami. Ne dovolimo, da se ponovi geneza, ker zmoremo prehoditi še nekaj kilometrov do naslednje baze med človečanskim vzponom na vrh Zavesti.