Zakaj ne politiziram

| 17.07.2020, 14:41 ddr. h.c. Marko Pavliha

Včasih me kdo pobara, kdaj se bom vrnil v politiko in zakaj se bolj pogosto ne oglašam v javnosti. Slišim, da bi bilo edinole prav zagovarjati določena stališča in se zoperstaviti drugačnim, da bi tudi sam brizgal gorivo v reaktivni motor črno-belega družbenega letala, katerega smejo upravljati le izbranci ene barve za všečne potnike. Enkrat eni, drugič drugi, gre za dualizem v najslabši podobi, ker se večina ne zaveda, da je tradicionalno najboljša rešitev antagonizma na zlati sredini, sredinska pot med dvema skrajnostma, za kar je potrebna sodelovalna, sočutna in umirjena modrost. Ženska in moški sta si navidezno zelo različna, dva neenaka vesoljna principa in dve drugačni plati istega kovanca, a se fantastično dopolnjujeta prav v sredini, ki jo uteleša njuno skupno dete.

Tako učijo starodavni verski in filozofski spisi kot so denimo Vede, Tao Te Ching in Biblija, ki so vredni nenehnega preučevanja in udejanjanja. Osrednja drža ni najbolj udobna, nemara je celo najtežja, kajti tistih na sredi, brez članske izkaznice, nihče ne čisla. Ampak z vztrajnostjo se bo krepilo zdravo jedro in različne bregove povezovalo v simbiotično celoto.

Že v otroštvu mi ni bilo všeč, kadar so se odrasli pogovarjali o politiki, čemur pripisujem dva razloga. Tedaj nisem gledal televizijskih poročil, niti bral časopisa, pa ne zaradi zapovedane monogamne komunistične politike, marveč zato, ker sem raje prebival v svojem domišljijskem svetu in nisem mogel, niti želel sodelovati pri političnih debatah. Drugi razlog pa je bil konflikt, prepiranje in medsebojno razkazovanje nazorskih mišic, kar me je bolelo in navdajalo s strahom, zato še danes ne maram čustvenih izbruhov, povzdigovanja glasu in vročekrvnih sogovornikov.

Potem so minevala leta, ki so se zgostila v samostojno državo, in nekega aprilskega dne sem se prek noči znašel v politiki, česar si poprej nikoli nisem nadejal. Bila je zanimiva, koristna in boleča izkušnja, zlasti zaradi spoznanja, da novi večstrankarski sistem sicer omogoča različna mnenja, toda žal ne na miren, dostojanstven in konstruktiven način, marveč z izključevanjem drugače mislečih in poglabljanjem prepada med našimi in vašimi, koalicijo in opozicijo, partizani in domobranci ter verniki in ateisti, kot da bi imeli zdaj na ducate enoumij namesto enega samega. Ljudje politizirajo še s hujšim gnevom, grmijo in se na družbenih omrežjih obmetavajo z gnilimi besedami, kar ustreza takšni ali drugačni oligarhiji po načelu "deli in vladaj," za narod in človeštvo pa je to pogubno.

Kako naj bomo potemtakem po evropsko "združeni v raznolikosti," če nam že majcena domovina poka po šivih in se drobi sama vase?!

Zakaj ne dojamemo, da je država podobna živemu bitju? Tako kot telo za nemoteno delovanje potrebuje leve in desne okončine in eno glavo in eno srce, tako bi moralo veljati za državo, ki lahko kot zapleten organizem preživi le s sodelovanjem vseh atomov, molekul in celic.

Ker takšen ideal družbenopolitičnega sožitja bržkone še desetletja ne bo mogoč, sem se iz politike umaknil in se raje ne opredeljujem glede vsakodnevnih političnih peripetij, čeprav mnogi trdijo, da je politika vse, kar se nam dogaja, zato bi nas morala zanimati.

Ne ubadam se več z družbeno gladino, ki se ravna po spremenljivi oblačnosti, vetru, dežju, snegu in toči, za nameček pa jo s hipno minljivimi žabicami kodrajo črkobralci, birokrati, populisti, politiki, mediji, medmrežni razkazovalci in godrnjavci. Mika me trajnejša globina z vrednotnimi tokovi, plimo, oseko, slanostjo, floro in favno. Še posebej rad raziskujem dno kot realno družbeno sceno v določenem času in prostoru, torej dejansko učinkovanje prava, morale in etike in nasploh humanističnih vrednot, kakor tudi morsko podzemlje, kjer prežijo nevarnosti, na primer vulkani v zlovešči podobi najhujših pravnih kršitev in zlorab. V duhovnih marijanskih globelih, kjer vladata spokojna tema in tišina, se ponujajo neizmerne priložnosti, recimo energija kot metafora za sočutno vzgojo v imenu primarnega človekovega dostojanstva.

Sem torej nekakšen spiritualni potapljač ali duhovni astronavt, kar je na nek način tudi aktivno državljanstvo, saj sleherno samoizboljševanje prispeva k nastajanju višje planetarne zavesti.

Iskreno verjamem v človečnost, interdisciplinarnost in globalnost prava, zategadelj me zanimajo tako celota kot njeni sestavni delci. Solidna pravniška izobrazba pomeni le dokaj privilegirano vizo za popotovanje okoli družbenega svetá in prazen kovček prestižne znamke, ki ga je treba šele napolniti z dodatnim znanjem, praktičnimi izkušnjami in duhovnostjo.
Naj navedem le enega od neštetih dokazov, da bi se morali znatno intenzivneje ukvarjati z vsebino kot zgolj s površino. Zaslužni profesor Janez Kranjc nas spominja na pozabljene Cicerove besede, da človek odloži vlogo prijatelja, ko prevzame vlogo sodnika. Ugotavlja, da je nepristranskost sodstva temeljno jamstvo verodostojnosti in legitimnosti sodstva ter bistvena prvina pravne kulture. Sodniki bi se morali zavedati, da jim bodo stranke lažje oprostile strokovno napako kot luknje v prevezi čez oči, zato bi morali kulturi nepristranskosti namenjati vsaj toliko pozornosti kot strokovnemu izpopolnjevanju.
Ali je kaj takega mogoče doseči s klasičnimi pravnimi predmeti in ustaljenim študijem prava, ki temelji predvsem na pomnjenju podatkov in formalni logiki? Mar ne bi na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja potrebovali tudi kultiviranje srca in širjenje zavesti s pomočjo urjenja uma z meditacijo, molitvijo, jogo in še čim?
"Vsaka modrost izhaja iz pradavnine in ni pravzaprav nobena skrivnost," ugotavlja ameriški kirurg in pisatelj dr. Bernie Siegel, ki je zaslovel z uspešnico o tesni povezavi ljubezni, medicine in čudežev. "Ko se nam že zdi, da smo odkrili nekaj povsem novega in doslej neznanega, gre najbrž za prastaro zadevo, za katero nismo vedeli, preprosto zato, ker se nismo potrudili, da bi jo našli."
Zato še bolj vneto ukvarjam s krščansko, islamsko, budistično, hinduistično in taoistično modrostjo in jo poskušam aktualizirati, da bi še koga nagovoril k duhovnemu zorenju, saj je prebujenje in poboljšanje slehernika predpogoj za preživetje in humani napredek človeške civilizacije.