Šolanje na daljavo

Svetovalnica | 17.01.2021, 18:43 Mirjam Judež

Šola na daljavo je izziv za učence in tudi za učitelje. Boljši učenci tudi na daljavo pridobijo znanje, slabši pa se trudijo, a z lahkoto pade motivacija, med njimi je ogromno stisk. Vsi si želijo, da bi se lahko čimprej vrnili v šolo. Kakšno vlogo imajo starši dijakov in kako lahko učitelji pomagajo šibkejšim in manj aktivnim? Nekaj nasvetov je iz prve roke z nami delila profesorica matematike na Gimnaziji Rudolfa Maistra v Kamniku, Marta Zabret: »Mislim, da je v tem obdobju najtežje otrokom: učencem, dijakom, študentom, ker so v življenjskem obdobju, ko najbolj potrebujejo žive ljudi okrog sebe.« Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Težko je krmariti ob obilici snovi, ki jo je treba predelati, utrditi in oceniti. Kako se vi pripravljate na ure?

»Imam to srečo, da imam že 35-letne izkušnje, se ne lovim več niti z dijaki, niti z učno snovjo, obvladam stvari. Moja glavna naloga je prenesti vse to na nov medij, ki ga prej nisem uporabljala (no, saj ga tudi drugi niso). Glavna naloga, ki sem si jo zadala, je, da prilagodim šolo na daljavo svojemu poučevalskemu slogu, ki je zelo verbalen, vezan na neposredni stik. Lani sem zelo veliko delala po gradivih, ki sem jih pošiljala na daljavo, takoj na začetku drugega vala pa sem prišla do grafične tablice, tako, da z dijaki delam pretežno v živo in imam na drugi strani kamere dijaka asistenta, izžrebanega, ki mi pri tem pomaga. Sama razlaga je dolgočasna, zato sem si tudi omislila ta sistem naključnega dijaka, da s tem zmanjšava dolgčas oz. povečava dinamiko pouka. Moj asistent je zelo aktiven, počakam, da razume, šele potem gremo naprej. Sam dela teorijo vnaprej, to je zelo zanimivo, da ta pogum dobijo ne le za vaje, ampak tudi za matematično teorijo. Tudi razvoj ustnega izražanja je na ta način zagotovljen vsaj za tistega, ki je z mano v dialogu. Leta izkušenj so me naučila, da je z živimi ljudmi treba delati spodbudno. Moj naključno izbrani asistent za svoje sodelovanje, ne glede nato, ali mu je vse uspelo ali ne, dobi neko nagrado, ki se na dolgi rok prišteje k ostalim znakom za sodelovanje.«

Matematika res potrebuje razlago v živo. Bi bilo treba, da je te razlage več?

»Bi, samo ne pri vseh predmetih in ne preveč. Obstaja namreč nevarnost enoličnosti, izčrpanosti. Poučevanje in učenje ob ekranu je namreč silno naporno, zato so nujne omejitve. Več živih ur imamo pri predmetih, kjer je živa razlaga bolj pomembna (matematika, naravoslovje, slovnica, jeziki). Vsekakor pa pri predmetih, kjer mora razumevanje nastajati postopoma, v živo.«

Zaradi preverjanja vseh vrst goljufanja in po drugi strani zaradi neuporabnosti rezultatov sem se odločila, da bom ostala pri tistem, ki mi tudi v živo najbolj uspeva: pri humorju. Ure morajo biti vsaj za silo prijetne. 

Sestavljanje ure na daljavo je verjetno kar zahteven proces. Lažje je v razredu …

»Mi smo se odločili za omejitev števila videokonferenc, da se izognemo preveč natrpanemu urniku. Največ 4 videoure na dan pri predmetih, kjer je bolj pomemben stik v živo. Skrajšane ure uporabljajo učitelji, ki dajo samo določena navodila, sprejmejo nujna vprašanja, sicer pa se mi zdi boljši pristop vsaj zame, da uporabljam zastonjsko možnost platforme Zoom, ki me vrže ven po 40-ih minutah. Potem se nadziram, da nisem predolga, prenaporna. Sestavljanje ure na daljavo je drugačen proces kot smo ga bili vajeni, je pa odvisen od izvedbe. Princip, ki sem ga jaz izbrala, ni tako naporen, zahteva pa veliko energije takrat, ko se ga izvaja. Imam pa kot izkušena učiteljica v glavi vedno cilj ure, ne toliko način in zelo veliko improviziram in se prilagajam.«

Motivacija za učenje je problem, težava je, ker je manj spraševanja, manj ocenjevanja. Kako motivirati mladino?

»Dijaki pravijo, da jim manjka adrenalin, ki nastopi pred testi, ocenjevanji vseh tipov, tako, da se zanašam na tisto, kar mi ostane. Če se odpoveš stresnim situacijam, bolj napornim, kot je pisno ocenjevanje in jaz sem se jim odpovedala, ker se mi zdi nehumano do dijakov. Zaradi preverjanja vseh vrst goljufanja in po drugi strani zaradi neuporabnosti rezultatov sem se odločila, da bom ostala pri tistem, ki mi tudi v živo najbolj uspeva: pri humorju. Ure morajo biti vsaj za silo prijetne. Pri matematiki je to sicer po splošnem mnenju malo verjetno. Svoje sogovornike in tiste, ki jim pregledam domačo nalogo, naključno izbiram, da je ves čas malo žgečkanja v želodcu, če boš na vrsti. Nagrajujem sodelovanje, zbiram neke  točkice, znake, s katerimi dijake nagradim. Sploh tisti, ki so z mano že leto, dve, vedo, da v vsakem primeru izpolnim svojo obljubo in se to sodelovanje pozna tudi pri končni oceni. Moja motivacija temelji predvsem na tem in na zaupanju v dijake, da imajo svoje ambicije, da dijaki želijo znati, da želijo iziti iz te krize z znanjem, ki jim bo olajšalo prehod in srčno upam, da se nisem zmotila.«

Sondiramo domače okolje, ampak za zaprtimi zidovi se dogaja marsikaj, kar je težko opaziti, razen posredno. Ko bo to minilo, ne ve nihče, kaj bomo dobili nazaj v učilnice.

Ocenjevanje znanja je težko pravično …  

»Ubiramo različne pristope. Ne verjamem v pisno preverjanje in ocenjevanje na daljavo, ker je v človeku prisotna težnja, da če vsi goljufajo, bom še jaz in se večina energije preusmeri v goljufanje, ne pa v pridobivanje znanja. Vem, da se je goljufalo celo na študentski olimpijadi. Pravičnosti in objektivnosti ocenjevanja znanja tako ali tako ne more biti, tega se ljudje premalo zavedajo, ker objektivnost bi lahko dosegli le s popolno trivialnostjo, mi pa od dijakov želimo neko ustvarjalnost, nek individualen pristop, tudi postopek želimo videti, kako deluje njihov um, kako pride do tistega, kar je potem povedano ali na papirju. Opreti se moramo predvsem na poštenost, tudi na našo, učiteljsko poštenost pri ocenjevanju. Zagotoviti moramo dober občutek na drugi strani, tudi, če je veliko dejavnikov prisotnih in pa zaupanje. Dijaki in starši razumejo, da ne moremo biti v vsem pravični, objektivni, tudi starši nismo do vseh svojih otrok povsem pravični in objektivni, skušamo pa biti pošteni, se prilagajati posamezniku. Tudi drugi dijaki razumejo, da ne moramo biti enaki do vseh, ker oni niso enaki. Pri nas na šoli se »matematiki« skušamo omejiti na tiste načine ocenjevanja, ki so manj dovzetni in vabljivi za goljufije: predvsem na sodelovanje pri urah, na delo doma in z grafično tablico se da zelo lepo izpeljati ustno ocenjevanje, če dijaki doumejo, da se je najbolje čim manj obremenjevati z morebitnim goljufanjem in čimbolj sodelovati z učiteljem. Vsem učiteljem svetujem, naj se čim manj obremenjujejo z goljufanjem, naj najdejo poti, kjer dijaki in učenci ne razmišljajo o goljufanju, ampak o tem, koliko bodo znali.«

Strah me je, priznam, ker smo na daljavo manj zmožni ugotavljati te stiske, kot če otroke vidimo. Samo po odsotnosti nekaterih lahko vidimo ali ugibamo, da je kaj narobe. 

Kaj lahko naredimo starši, ki si želimo, da bi bili naši otroci uspešni? V času epidemije se je pokazalo, da niso tako samostojni, kot bi si želeli, da so …

»Najbolj si želimo tega, govorim v imenu kolegov, učiteljev, ki učijo v osnovni šoli, naj ne delajo namesto otrok, pač pa ob njih. Pri manjših otrocih od 1. do 4. razreda naj bodo nenehno z enim očesom na preži, da so v oporo svojim šolarjem, od 5. razreda naprej pa čimbolj delati v smeri samostojnosti, tako, da otrok svojo željo po samostojnosti, po lastnem uspehu, lahko udejanja. V srednji šoli se mi pa zdi vsaj pri dijakih, ki nimajo posebnih potreb, da naj bodo starši na voljo za pogovor, ko si mladostnik tega želi in predvsem, da omogočijo primerno okolje, kar marsikje ni možno, ampak to je največ, kar lahko naredimo. Pred maturo rečem staršem: »Vi ste tu za to, da imate svoje uho na voljo za poslušanje in da mladostnikom kaj dobrega skuhate. Jamranje najstnikov je folklora med najstnikom, pubertetnikom in staršem. Najstnik vedno jamra, potem pa naredi. Že gospa Zdenka Divjak Zalokar je rekla, pa naj jamrajo in pridejo do vrha dvatisočaka. Naj jamrajo in zraven delajo domačo nalogo. To je nekako v njih.«

Tudi sama sem se okužila v učilnici, ampak kljub temu pravim: »Vrnimo se v šole in tvegajmo čimprej!« Mislim, da je tu treba upoštevati načelo manjšega zla.

Mladi so v stiski, socialna izolacija jih močno načenja, vse več je odvisnosti od interneta in še marsičesa, včasih padejo v neko kolesje in ne znajo ven …  

»Strah me je, priznam, ker smo na daljavo manj zmožni ugotavljati te stiske, kot če otroke vidimo. Samo po odsotnosti nekaterih lahko vidimo ali ugibamo, da je kaj narobe. Niti sanja se nam ne, učiteljem, kaj je na oni strani optičnega kabla. Bojim se, da je marsikje oz. povsod v manjši meri prišlo do posledic, ki so podobne vojnim, povojnim posledicam. Hrvaški filozof Srečko Horvat je dejal, da je situacija podobna tisti po 1. svetovni vojni, ko se nekaj dogaja v družbi in to vpliva tudi na otroke. Ko bomo prišli nazaj, bomo morali biti zelo dejavni, zdajle pa opažati čim več, kolikor se da.«

Kako delujejo psihologi, socialna služba, da bi bilo tega čim manj, ko se vrnejo?

»Ves čas so zelo obremenjeni. Razredniki, dijaki, sošolci, učitelji javljamo, če kaj opažamo. Na svoj način poskušajo blažiti težave, je pa to težko na daljavo, ker ti otroci so potrebni predvsem živega človeškega stika, pogovora in mislim, da je za marsikoga od njih šola zatočišče pred tistim, kar se dogaja zunaj nje. Pomagamo, kar lahko, poskušamo priskrbeti tehnološka orodja, pri kom poskrbeti za povezavo, ki je slaba, … Za nekatere dijake se nam je v prvem valu zdelo, da so se skrili pod posteljo, odklopili zunanji svet in potem smo se vsi vključili v priklic teh dijakov, otrok. Sondiramo domače okolje, ampak za zaprtimi zidovi se dogaja marsikaj, kar je težko opaziti, razen posredno. Ko bo to minilo, ne ve nihče, kaj bomo dobili nazaj v učilnice.«

Vsaka družba, družina je veliko bolj ranjena, kot se vidi navzven. V takih trenutkih pride marsikaj do izraza. Marsikdo pritiska: »Dajmo odpreti šole!« Je smiselno tvegati okužbo za ceno poučevanja v živo?

»Tudi sama sem se okužila v učilnici, ampak kljub temu pravim: »Tvegajmo čimprej!« Mogoče naj rizični ostanejo na daljavo, da se projecira od doma v učilnico. To je šlo, še preden so se šole zaprle, sicer pa testirati se, cepiti učitelje, učence. Zdi se mi, da je tu treba upoštevati načelo manjšega zla. Jaz pravim, da je bolje iti v šolo takoj, ko se bo dalo, saj smo tudi toliko prej ostali doma kot ostala Evropa.«

Kaj bi pričakovali od ministrstva, sindikata, vodstva šole …

»Od vlade bi pričakovala spoštljivost. To pogrešam! Prepričljivost v svojem govorjenju, ne protislovnosti. Lastni zgled, posluh za nas, ne le formalen, ampak tudi udejanjen posluh. Bojim se, da je to zaupanje že zapravljeno. Dr. Kristijan Musek Lešnik je dejal, da smo Slovenci v času po osamosvojitvi kot lumpi, uporniki, da smo kot najstniki, z najstniki je pa treba znat delat. So čudoviti, če znaš zabrenkati na pravo struno. Mislim, da je treba biti optimist. Kdo pa bo, če ne tisti, ki se lahko k temu prisilimo? Jaz se lahko, ker sem učiteljica in se moram.«