Pazimo na varnostne rezerve denarja! | (foto: Andrew Khoroshavina / Pixabay)
Imeti dovolj
Komentar tedna Roman Vučajnk
Na zabavi, ki jo je priredil neki upravitelj tveganih skladov, sta se srečala Kurt Vonnegut, avtor številnih romanov, med drugimi Mačja zibka in Klavnica pet, in Joseph Heller.Slednji je napisal satirični roman Kavelj 22, po katerem poimenujemo prav na določeni način zoprne situacije.
V nekem trenutku se je Vonnegut sklonil k Hellerju in pripomnil, da je njun gostitelj v enem samem dnevu zaslužil več, kot je roman Kavelj 22 prinesel skupaj, odkar je izšel. Heller je odvrnil: »Da, vendar jaz imam nekaj, česar on ne bo imel nikoli – dovolj.« Ta odgovor blago leže čez nemirno brbotanje in ga pomiri, vsaj tako si predstavljam, ali pa odvzame naboj v naelektrenem ozračju. Človekovo spoznanje, da ima dovolj. Velja za odnose med osebami, kot tudi za dogajanje znotraj osebe. V tem tednu morda Hellerjev odgovor zveni še malce drugače. Kot bi z besedo »dovolj« potegnil črto. Ta teden nam je namreč preštel lastnino najbogatejšega Zemljana na nepredstavljivih 151 tisoč milijonov. Ta teden nas je osupnil s surovim nasiljem na kraju, od koder sicer prihaja glas o demokraciji in svobodi. Ta teden nas je posvaril pred lakoto nenasitnih, ki prihajajo plenit tudi med ruševine v sosednji državi, kjer je potres v nekaj trenutkih podrl domove.
V tem istem tednu pa smo začutili spokoj svetega večera pred praznikom Gospodovega razglašenja. Praznik dogodka, ko so trije modreci našli tistega, ki so ga iskali, in predenj položili darove zemeljskega imetja. Nepredstavljivo zlato ob kadilu in miri na kraju, od koder se je sicer slišal le napor žuljave obrti, a je bil dom Njega, ki je roparju odpustil in ga prvega vzel v svoje kraljestvo.
Če je le mogoče si vzeti nekaj časa v tem tednu razdražljivih skrajnosti, je možno slišati še en »dovolj«. Ta presega Hellerjev »dovolj je zame«, tukaj slišim tudi »dovolj je za vse«. Ni ne slabo ne grdo imeti lastnino, posedovati bogastvo, gospodovati ljudem, dokler »imeti« ne pomeni »vzeti«. Če posameznikova sposobnost pomnoži dane talente, pa naj. Če je posamezniku zaupano upravljanje skupnosti, naj to stori. Načinov in možnosti je toliko, kolikor si jih lahko predstavlja, in svoboden je izbirati med njimi.Vendar je prava odločitev le tista, po kateri tudi daje. Noben človek ni bogat in mogočen sam zase, tak je lahko le v skupnosti. Zato je tudi skupnost, v katero je prav dajati, naš Gospod in Odrešenik pa nam je natančno povedal, komu je treba dajati. »Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« beremo v evangeliju.
In ker ima kristjan dovolj še nečesa – krivice, zatiranja, zapuščenosti, ravnodušnosti, izgube in pomanjkanja – mu je tudi povsem jasno, kdo so najmanjši med nami.
