»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mr 6,50)

Komentar tedna | 01.01.2021, 14:38 dr. Andreja Eržen Firšt

Z velikim upanjem smo vstopili v novo koledarsko leto. Danes, na prvi dan novega leta in zadnji dan božične osmine, obhajamo praznik Marijinega Božjega Materinstva. Vsebino praznika na najlepši možni način povzema današnja Božja beseda, ki nas prevzame zaradi svojega bogastva in lepote.

»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govóril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovóril po Sinu.« (Heb 1,1-2) S pomočjo svetega evangelija po Luku se vrnemo v Sveti večer in dobimo novo priložnost, da se ponovno poklonimo novorojenemu Knezu miru, poslušamo veselo sporočilo angelov in da po posredovanju Božje Matere Marije prosimo za veliki dar miru. Od leta 1968 1. januarja namreč praznujemo tudi Svetovni dan miru. Pobudo za praznovanje je dal sveti Pavel VI., v posebni poslanici, in jo namenil vsem državnim poglavarjem in predstavnikom narodov, vernim in nevernim. Mir je dobrina, ki je ne opredeljuje ne barva kože, ne versko prepričanje, je nekaj, česar si vsi želimo.
In če dobro poslušamo današnji evangelij, bomo ta mir zaslišali tudi pri Božji Materi: »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu.« (Lk 2,19) Vsi okoli Nje so bili glasni, nebeška vojska angelov je pela Slava Bogu na višavah. Pastirji so slavili in hvalili Boga za vse, kar so videli. Novorojenemu Detetu so se prišli poklonit trije Modri z Vzhoda, starček Simeon je v templju prerokoval meč, ki bo presunil Njeno srce. In Marija je v tihoti vse to premišljevala in zaupala v Božjo voljo. Tudi, ko je Sveta družina pred častihlepnim Herodom morala bežati v Egipt. Mariji se je večkrat zgodilo, da ni razumela besed, dejanj svojega Sina ali dogajanja, ki se je ustvarjalo okoli njega. Besede je vedno znova shranila v tišino svojega srca in jih premišljevala. Iz Matere Jezusa Kristusa je postajala Mati Cerkve, kar je razglasil papež Pavel VI., na koncu II. Vatikanskega koncila, leta 1964.

Današnji praznik Marije, Svete Božje Matere je najstarejši Marijin praznik, saj ga je uradno potrdil cerkveni zbor v Efezu, leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. Po Mariji je Božji Sin postal človek, da bi tudi mi postali Božji otroci. Ali ni nekaj najlepšega, da v novo leto stopimo z Marijo in Njenim praznikom.
Mati Marija nam z zaupanjem v Božjo voljo, s svojo privolitvijo 'Zgodi se!', vliva upanje in daje zgled. Kolikokrat in na koliko načinov nam govori Gospod? Pa ga ne slišimo. A kot čudež se nam vseskozi pojavljajo Gospodove besede, 'Ne bojte se!'
Gospod pozna naše strahove, zato v Svetem pismu, od Prve Mojzesove knjige do Razodetja, vedno znova ponavlja: Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Bodite pogumni! Jaz sem. Ko je angel prišel k Mariji, ji je dejal: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. (Lk 1,30) Veste, da je v Svetem pismu 365 podobnih izrazov, ki nas odvračajo od strahu?! Za vsak dan v letu nam Gospod sporoča, naj se ne bojimo, naj nas ne bo strah, kajti On je z nami.
Izmed vseh čustvenih stanj, ki težijo in bremenijo človeka, je v Svetem pismu največ govora o strahu. Tudi svetopisemske osebe so morale prestati trenutek velikega življenjskega strahu in na ta način izkazati zaupanje v Boga. Spomnimo se Abrahama, koliko časa je čakal na sina, a Gospod je potem od njega zahteval, da žrtvuje sina Izaka. Abrahamovo vero in zaupanje je Bog obilno blagoslovil.
Ne bojte se! so besede, ki krepijo naše zaupanje v Boga. Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje, je med drugim dejal sveti papež Janez Pavel II. v nagovoru mladim v Postojni, leta 1996.
Živimo v času, ko je naša vera postavljena na preizkušnjo. Strah je močno prisoten na številnih področjih našega življenja: od skrbi za vsakdanje ekonomsko preživetje, do skrbi za zdravje, tako duševno kot fizično. Na vsakem koraku se srečujemo z ukrepi, vsak dan nas strašijo številke, mediji poročajo o družinskih tragedijah, sejejo strah. Lepih zgodb skorajda ni slišati. Komentatorji, skrivajoč se pod psevdonimi, zlivajo gnev in si dovoljujejo subjektivne sodbe. In verniki smo dobrodošla tarča, na preizkušnji, da ne postanemo kot apostol Peter ter zatajimo Jezusa.
Občutek imam, kot da je vse skupaj en velik hrup, vzbujanje strahu, ki nas skuša odvrniti od bistva, da je življenje dobrina, ljubezen in spoštovanje sočloveka pa nujnost.
Virus je realnost, ki nas je doletela v minulem letu in s katero se bomo morali na tak ali drugače način soočati tudi v prihodnje. Na nas pa je, da ohranimo dostojanstvo, človečnost in spoštovanje drug drugega. Na preizkušnji so naši medsebojni odnosi, v družinah, na delovnem mestu, vsak dan znova. Angeli so ob Jezusovem rojstvu oznanjali mir ljudem na zemlji. Bog, ki se je učlovečil, ni prišel za to, da bi nas kaznoval, v svoji vsemogočnosti je postal nemočen človek, da bi nas napolnil z ljubeznijo in nas odvrnil od strahu.

Mir, ki ga prinaša Sveta noč, odžene vse strahove: o tem priča čudovita zgodba o božičnem premirju sredi prve svetovne vojne, ki je bila eden najbolj tragičnih in pogubnih dogodkov v človeški zgodovini. Krvavo nasilje je prekinil trenutek prijateljstva in miru; v izjemno mrzlem božičnem jutru 1914, takoj po prvem jutranjem svitu, se je na zahodni fronti v Belgiji namreč zgodilo nekaj, česar ni odobril noben poveljnik, nihče izmed poveljujočih na nemški ali angleški strani. Po pripovedovanju britanskih vojakov se je iz jarkov na nemški strani fronte zaslišala mila pesem. Čeprav besedila niso poznali, so takoj prepoznali melodijo Svete noči. Kmalu po tem, ko je bila pesem odpeta, je iz jarka na nemški strani izstopil vojak, ki je v rokah držal osvetljeno drevesce. Počasi je stopil proti jarkom nasprotne strani in nato v polomljeni angleščini najprej zaželel vesel božič, nato pa ponudil še predlog: mi ne bomo streljali, zato tudi vi ne streljajte. Britanski vojaki so sprva omahovali, a so nato drug za drugim začeli stopati iz jarkov in podali so se proti sredini bojišča, na nikogaršnje ozemlje, kjer so se že zbirali nemški vojaki. Sovražnost je bila v trenutku pozabljena. Le človek je stal nasproti človeku.
Prav ta neverjetni dogodek, vznik geste prijateljstva sredi srditih bojev na zahodni fronti, s humanizmom prežeti klic k premirju med vojaki, ki se bojujejo v imenu velikih ideologij, nam je lahko za vzor v naših stremljenjih in prizadevanjih za mir, danes, ko praznujemo Svetovni dan miru še toliko bolj.

Na današnji dan pred 21 leti, 1. januarja svetega leta 2000, so bile Brezje razglašene za Slovensko Marijino narodno svetišče. Kot je ob razglasitvi poudaril nadškof Rode, je imelo imenovanje zelo jasen državniški pomen! V letu, ko praznujemo 30. letnico plebiscita, smo na dejstvo, da imamo tudi Slovenci Marijino narodno svetišče, lahko izjemno ponosni. »Kakor ima vsaka država svoje glavno mesto, svojo kraljevsko in predsedniško palačo, svoj državni zbor, svoje vrhovno sodišče, tako ima tudi svoje narodno svetišče.« Je še dejal nadškof Rode.
V spomin na razglasitev narodnega svetišča vsako leto 1. januarja, ob 16. uri, sveto mašo v baziliki Marije Pomagaj daruje ljubljanski nadškof metropolit. Tako bo tudi letos, seveda v zelo okrnjenem okviru, a vseeno z veliko hvaležnostjo za vse darove, ki smo jih prejeli po božji milosti in s priprošnjo Marije Pomagaj.

Spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, z veliko hvaležnostjo, da mi je bila dana ta možnost, vam želim obilo blagoslova, naj nas spremlja svetloba božične noči in vsak dan v letu opogumljajo besede Svetega pisma, Ne bojte se, jaz sem z vami do konca sveta!