Ob študiju islama me sprašujejo, boš postala muslimanka, kot so me spraševali v času škofijske, če bom postala nuna

Mladoskop 18. 12. 2020, 22:00 Nataša Ličen

Polni smo predsodkov. Krepijo se ob neznanju in nepoznavanju. Navdušuje vsak, ki živi svojo vero in o tem, v kar iskreno verjame, v vsakdanjem življenju tudi pričujejo.

Pustimo ljudem, da so to, kar so. Vsakemu, ki pride, vse dati, brez da bi on kaj naredil, seveda tudi ne gre.

V pogovorih z muslimankami je v sklopu doktorske disertacije naša sogovornica v Mladoskopu hotela razumeti, zakaj se žene v islamu prekrivajo, kako je s predpisi, kako gledajo na svet in česa si želijo, ob tem, pravi, se pogosto vpraša tudi sama, kako lahko postane boljša vernica.

Se zakrivajo, ker verjamejo, da je to pot v raj? Kakšna vernica pa sem jaz? Koliko sem pripravljena jaz storiti za bližino z Bogom?

O sobivanju ljudi različnih religij v istem družbenem prostoru z Urška Jeglič, ki na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani raziskuje področje religijske antropologije, v svoji disertaciji pa se posebej posveča verski praksi muslimanov v naši državi.

Cerkev nagovarja k med-religijskemu dialogu, bojimo se drugačnih, toda muslimani v Evropi živijo evropsko kulturo. Urška: »Religije so me začele pritegovati že konec osnovne šole. Morda smešno, a takrat preko različnih televizijskih novel. Uživam v spoznavanju drugih religij. Rada delam z ljudmi in sem v religiologijo našla to možnost stika, preko številnih intervjujev in anket.

Zakaj prav islam? »Zdel se mi je vedno nekoliko skrivnosten in po drugi strani je zelo nerazumljiv. Prizadevam si predstaviti ali približati tudi kristjanom, da islam ni »bav bav«. Vsako verstvo, ali bolje religijo, je treba razumeti znotraj njenega konteksta in kulture, ne smemo vsega metati v isti koš.«

Slišim veliko zgodb o ljudeh. Ne smemo metati vsega v isti koš.

Prazniki so tesno povezani z religijo
»Verska praksa muslimanov pri nas je precej drugačna od verske prakse muslimanov že v Bosni in Hercegovini, predvsem pa od tiste v arabskih deželah, kjer je tudi kultura povsem drugačna.« Imami so me večinoma pozitivno presenetili, je pa večja težava priti do ljudi, ker imajo nekakšen strah ali zid pred seboj. Pri raziskovanju se srečamo z veliko omejitvami. Po drugi strani pa se učim potrpežljivosti in kako se pogovarjati z ljudmi, da jih ne prizadenem, da vem kako formulirati vprašanje. Saj na fakulteti se učimo o spoštovanju dialoga, toda ta sociološko-religiološki jezik mi vendarle še ni bil tako poznan.«

Praznike ima vsaka kultura. So ključnega pomena za človeka. Zaokrožujejo krog, uravnavajo čas in naša življenja.

»Običaj in tradicija sta zunanji sliki. Kaj pa ob tem nosimo v sebi? Nikoli nisem skrivala, da sem katoličanka, ponosna sem na to. Prazniki so letos zame še bolj doživeti, ker sem se letos poročila in bo božič še bolj družinski. Prazniki so nujni, pretrgajo vsakdan. Zato so ciklični, je pa vedno ključna tudi priprava na praznik. Ljudje smo obredna bitja, čut za obredje, za rituale je položen v nas.»

Prisluhnite celotnemu pogovoru z Urško Jeglič, tudi o številnih predsodkih do drugače verujočih pri nas, o možnih poteh kakovostnega sobivanja, o pomenu spoznavanju drug drugega, o bogatenju različnih, ko ob sodelovanju in dopolnjevanju, in seveda spoznavanju navad drugih, pridobivata obe strani.

Premislek ob pogovoru: Kdor neguje in spoštuje svoje, bo spoštovan. Če pa ne cenimo dovolj svojih evropskih korenin, globoko v krščanski kulturi in tradiciji, jih ne negujemo in ne predajamo naprej, bo prazen prostor zasedel kdo drug.