Zaupanje je cement in ni na gumb

Duhovnost | 11.12.2020, 09:06 Rok Mihevc

Zaupati je lahko konkreten izziv. Kaj nas lahko o njem uči nebeška mati Marija? Oddaja Globine nas je vodila h koreninam zaupanja. Z nami je bil duhovnik in župnik župnije Krško – Videm ob Savi Mitja Markovič, ki zase pravi, da je tudi zanj zaupanje velik izziv, saj je človek, ki ima stvari rad pod kontrolo.

Ker je oddaja potekala na praznični večer Brezmadežne, smo se najprej navezali tudi na zaupanje Marije, ki je bila deležna izredne milosti brezmadežnega spočetja. »Pri Mariji me najbolj nagovarja prav to, kar je iz prejetega naredila. Dobila je ta dar in še neštetih drugih milosti, kakor sem jih jaz in vsak človek. Vedeti pa moramo, da komur se je več dalo, od tega se bo tudi več zahtevalo. In poglejte kaj velikega je ona s temi prejetimi darovi naredila.«

Večja milost ne razblini vprašanj in dvomov zaupanja

Ali to pomeni, da je bilo vse njeno življenje tako obsijano z milostjo, da ni nikoli podvomila, se zbala ali iskala pravih odgovorov? »Mislim, da večja milost ne razblini teh vprašanj in dvomov. Sem prepričan, da se je Marija ukvarjala s številnimi na las podobnimi problemi kot jih imam jaz ali pa mamica, žena ... Bila je vzgojiteljica svojemu sinu in to je bil verjetno večji stres kot ga ima povprečna mama. Ker ona je vedela, da vzgaja Božjega sina. Mislim, da je bila njena teža še večja in je imela še več vprašanj, dvomov in iskanj.«

Tudi Marija in Jožef sta popravljala razpoko v zaupanju ...

Dragoceno se mu zdi Marijo gledati v njeni človeškosti. Če jo postavimo preveč v oblake, jo odmaknemo od sebe in svojega življenja, pravi duhovnik Markovič. »A Marija je ena od nas, je človek, je enaka kot jaz. Imela je dodatno milost, v vsem drugem iskanju in življenjskih bojih pa nam je bila enaka. Gotovo je predano zaupala Bogu, a v njej je ostalo tudi grajenje na vseh področjih zaupanja. Nenazadnje, tudi ta prizor z Jožefom, ko ta izve, da je noseča, je bila velika razpoka v njunem medsebojnem zaupanju. To je bilo treba razrešiti, uskladiti in popraviti.«

Prisluhnite celotni oddaji "Globine" z duhovnikom Markovičem

»Najbolj fenomenalno se mi zdi to, da Bog človeku zaupa«

Tudi Markovič se večkrat vpraša, ali zaupa Bogu, koliko mu zaupa in kako se mu uči zaupati. Najbolj »fenomenalno« pa se mu zdi to, da Bog človeku zaupa. »Bog bi se lahko na veliko drugih načinov lotil projekta odreševanja človeka in bi ga speljal. A on računa na človeka, mu zaupa. Enako kot je zaupal Mariji in ji dal poslanstvo, da ga bo izpolnila po najboljših močeh, enako zaupa tudi meni in vsakomur od nas. In to je najbolj fenomenalno. Čeprav ve, kakšna katastrofa sem, mi vseeno zaupa in računa name.«

Korak vere in zaupanja Bogu je vedno korak v temo

Vemo, da je Bog vsemogočen, a je včasih vseeno težko zaupati njegovi volji. Ta korak v neznano je težak. Pri Mariji pa se zdi, da je bila v svojem molku tako povezana s posvečujočo milostjo, da je ta korak storila tako naravno in enostavno. »Korak vere in zaupanja Bogu je vedno korak v temo. In je vedno svobodna celostna odločitev človeštva. Tudi Marija je šla skozi iste faze in je morala s svojo voljo, ljubeznijo in čustvi odgovoriti Bogu. Sam si je ne predstavljam kot osamljenega dekleta, ki pometa in kuha v kuhinji, meditira, posluša in je vdana v njeno pot. Predstavljam si jo kot mlado in družabno dekle, ki razmišlja o svojem življenju in išče svojo pot. Gotovo pa je bila navajena poslušati Boga in zaznati, kaj je njegov glas. Verjetno je bila deležna dobre in domače vzgoje. Velika zrelost je, da pri 16 letih slišiš Božji glas. Konec koncev ta Božji klic, nagovor, vabilo, je nekaj, kar človek sliši v srcu. In tega se moramo naučiti, to moramo izmojstriti. Marija je to prepoznala in je na to odgovorila. Ne bi kar rekel, da je bilo to samoumevno in že vnaprej jasno, da bo rekla »da, zgodi se mi po tvoji besedi, amen, pika«. To je morala biti zelo premišljena svobodna odločitev, tako kot je vsaka odločitev človeka. Bog ne bi naredil bližnjice, da bi kar malo na silo ali avtomatsko zaupala. Bog dosledno spoštuje ta velik dar svobode.«

Pri zaupanju gre tudi za vzgojo in izkušnje

Koliko gre pri poslušanosti za osebne lastnosti in koliko za to »izmojstrovanje« oz. vadbo? Nekomu je to položeno v zibko kot rečemo in lažje tudi zasliši tisti glas, nekdo pa se težje odloča že pri vsakodnevnih stvareh. »Zelo dragoceno je mesto vzgoje in izkušnje staršev, tudi kar se zaupanja tiče. V prvih letih se dogajajo ključne stvari, kako bom kasneje doživljal Boga, kakšno podobo Boga bom imel in na kak način ter koliko mu bom lahko odprl svoje življenje, mu bom res zaupal in verjel... Vse to so še vedno talenti, nekaj, kar mi je dano. In vprašanje je, koliko dobrega si s tem naredil, kakšen je bil tvoj svoboden odgovor na to? Mi velikokrat občudujemo talent nekoga, da je lep, spreten ... Tisto, s čimer se lahko pohvalim pa je to, ali sem komu olajšal življenje z mojim darom ali sem pomagal... Nekdo je deležen dobre vzgoje in bo to delal lažje, nekdo tega ni bil deležen in bo težje. Sem pa prepričan, da Bog itak vse moje življenje spremlja z milostjo. Ni samo na začetku nekaj dal v moje življenje. Kasneje bo Bog ob poti dal smerokaze ali bo nanjo postavil nekoga, ki me bo razsvetli. Milost je nekaj, kar se ves čas pretaka in prihaja. Vedno ima možnost iz svojega življenja narediti nekaj velikega, kar je tudi Božji načrt za življenje.«

»Pravi skavt si šteje v čast, da si pridobi zaupanje«

Svoje lastne izkušnje zaupanja ima naš sogovornik Mitja Markovič tudi v skavtskem načinu življenja, kjer doživlja konkretne spodbude kako živeti korak v neznano. »Pravzaprav cela skavtska metoda in način življenja stoji na zaupanju. Že prvi skavtski zakon pravi, da si pravi skavt šteje v čast, da si pridobi zaupanje. Jaz obljubim in nekdo drug se lahko zanese na to. In obratno. To se mi zdi dragocena stvar, da na nekoga ne gledamo z viška. Prevzetno se bi mi zdelo misliti, da če jaz nekaj rečem, da je to vredno zaupanja, da če kdo drug, pa ne.« Gre za celo paleto razsežnosti zaupanja, pravi Markovič in izpostavi tudi poudarek na vzgoji za samostojnost in sprejemanju odgovornosti. »Če nekomu daš odgovornost, mu moraš zaupati. Ker če »fejkaš« to, potem to ni to. In mlad človek ve, da ni to. Naj gre zares.«

Prisluhnite celotni oddaji "Globine" z duhovnikom Markovičem

Zaupanje ni na gumb

"Mi vidimo samo delček svoje poti in zgodbe. Moj pogled je vedno omejen in sploh, ko sem v kakšni stiski, v temi, ko plezam, sem v tuneli, ko se prebijam skozi nek gozd in si želim, da bi bil rešen tega, vidim male delčke, kaj si želim in zakaj prosim Gospoda. Še vedno moram zaupati Bogi, ker on vidi celo sliko in ima verjetno drugačen načrt. Tudi pri par, ki prosi za zanositev, pa ni uslišan, vidi mali košček, Bog ima pa celo sliko. Četudi mi na tem koščku poti Bog ne bo prikimal in mi rekel »da«, je še vedno z menoj. Ena pomembnih stvari pri tem pa je pogled nazaj, je spomin, ki mi pomaga videti tako kot vidi Bog. Ko se prebijamo skozi goščavo, je pomembno, da se ustavim in pogledam nazaj. In kaj ugotovim? Da ta pot ni nekaj, kar me v življenju meče sem in tja, da to ni kaos v katerem me je Bog pustil. Ugotovim, da je to prava pot, da ni bilo drugega prehoda, da je vedno z mano, ima načrt in me je pripeljal do sem."

Majhna razpoka v zaupanju se lahko začne krušiti in rušiti ...

Zaupanje je na preizkušnji, ko pride do izdaje. Takrat je najtežje. Kaj nam lahko pomaga pri tem? »Vsi vedno najprej pogledamo na drugega, ki je zapravil moje zaupanje. Pomembno se mi zdi duhovno ogledalo – spraševanje vesti. Zgodi se razpoka, zloraba zaupanja. To zelo prizadene in edina pot je odpuščanje. Malo mi pomaga k tej odločitvi pogled v moje duhovno ogledalo, ko vidim svoje neumnosti in padce, kolikokrat sem tudi sam zlorabil zaupanje. To mi pomaga k ponižnosti, je tudi pot, da lažje odpustim tudi drugim. Ko gre za vprašanje razpok v zaupanju, se moramo tega čimprej lotiti. Sploh če gre za vitalne odnose, npr. med možem in ženo, starši in otroki... Malo razpoko je treba čimprej zgladiti in popraviti. Ker razpoka v zaupanju je podobna drugimi razpokami, ko nastane erozija. Vemo zakaj je spomladi v gore nevarno hoditi. Ker voda zateka v razpoke, ta zmrzne in razpoka se večja, se začne krušiti in rušiti ... Enaka erozija se dogaja tudi v odnosih, če nismo pozorni na te stvari. To je treba takoj rešiti. Spet pa je seveda to stvar odločitve. Najlažje je dati odejo čez sebe in iti spat.«

Vsak ima globoko v srcu željo delati nekaj dobrega

Kje najti moč za vse to, sploh če nimaš prav dobrih izkušenj? »Mislim, da do neke mere mi kot kristjani nimamo izbire v tem. Ta pogled, ki nam ga odpira papež Frančišek je zelo ključen. Včasih mešamo to kar je dolžnost, cilj in naloga vseh kristjanov kot nas Božjega kraljestva in kaj je tista razsežnost, kjer Cerkev vstopa v ta svet in mora kot Božje kraljestvo in doprinesti temu svetu nekaj dobrega.« V osnovi moramo iti v ta svet s temeljnim izhodiščem medsebojnega zaupanja, pravi Markovič, ki zase pravi, da je zelo zaupljiv, mnogi pravijo, da celo naiven. »Imam občutek, da imamo zelo globoko v srcu vsi željo delati nekaj dobrega. V to sem prepričan. Tudi ko gledam na naše mesto. Občina ima svojo nalogo, prav tako gasilci, šola in tudi župnija ima kot del skupnosti svoj del odgovornosti, da vstopamo v polje družbe v kateri živimo. Verjamem, da imamo vse ustanove in posamezniki isti cilj, narediti nekaj dobrega za človeka in našo skupnost. In super je, če to zmore vsak na svojem mestu in na način, ki mu je lasten. In tako kot je to naloga župnije, enako velja za Cerkev, ko vstopa na polje izgradnje miru in skrbi za okolje. Poslanstvo Cerkve je seveda veliko več kot to, a v tej razsežnosti moramo biti zraven, tudi dejavno.«

Zaupanje je cement odnosov in družbe

Duhovnik Markovič je dal še en dober primer zaupanja. Pri pripravi posameznih delov svete maše, ki jih pripravljajo farani. »Nikoli mi ne pade na pamet, da bi mi mogli to poslati in da bi kontroliral. Vsi smo krščeni kristjani, odprti Svetemu Duhu, vseh se nas dotika. In hvala Bogu, da je nekdo pripravljen spregovoriti, kako se ga Bog dotika. To lahko dobi mnogo večji odmev, kot če bi spregovoril jaz. In v tem je bogastvo. To je tista temeljna vizija Cerkve, da bratje in sestre drug drugega bogatimo, da zaupamo, da smo na skupni poti in nas pri tem vodi Gospod.«

Težava pa je, ko se zaupanje izgublja v družbi. »In vidimo, kaj je simptom tega. Teorije zarote. Kar naenkrat ne zaupamo zdravnikom, politiki in jaz sem s svojo pametjo bolj vreden zaupanja. A po tej poti ne gre. Zaupanje je cement odnosov in družbe. Če se zaupanje razkroji, ne moremo obstajati. Vse temelji na zaupanju.«

Prisluhnite celotni oddaji "Globine" z duhovnikom Markovičem