Kdaj človeka res poslušamo?

Pogovor o 26. 11. 2020, 17:02 | Petra Stopar

Naj se zdi še tako obrabljeno, zares slišimo takrat, ko poslušamo s srcem, pravi psihologinja Špela Tušek. Z njo smo se pogovarjali o geslu letošnjega Tedna Karitas »Slišim te«. Spregovorila je tudi o tem, na kakšen način in kdaj sočloveku v stiski dati nasvet.

Psihologinja, psihoterapevtka in mediatorka Špela Tušek nam je zaupala, da je na letošnjem seminarju sodelavcev in prostovoljcev Karitas srečala »res srčne in odprte ljudi z ogromno izkušenj, čutilo se je, da so bili v stiku z najbolj srčno platjo življenja«. Nasvete o tem, kako naj človek posluša sočloveka v stiki ali v težki situaciji, je delila tudi z nami.

Kdaj poslušam s srcem?

»To delam takrat, ko sem sposoben pustiti ob strani svoja prepričanja, sodbe, mnenja, da ne posegam, da ne rešujem, ampak da v bistvu vstopam v svet tistega, ki je nasproti mene, z eno tako spoštljivo radovednostjo. Da grem v njegov svet in pustim, da se me dotakne. Seveda pa je to težko narediti, ker to so težke zgodbe in včasih ali nimamo časa ali pa se bojimo, da nas bo to preveč prevzelo,« je povedala.

Prav tako je treba pri poslušanju druge osebe po pojasnilih sogovornice »iti čez most, torej s svojega brega na drugi breg, v svet sočloveka, raziskovati, zakaj ravna, tako kot ravna«. Pri tem lahko tudi sami poskrbimo za delček nekega ozdravljenja, poudarja Tuškova. Po njenih besedah moramo namreč vedeti, da če je oseba razumljena, slišana in sprejeta takšna, kot je, ji to pomaga, da tudi ona sebe sprejme in je do sebe sočutna ter dobi moč za naslednje korake, za neko zdravljenje ali za spremembo.

Kako se pogovarjati z nekom, ki stalno kriči in se pritožuje?

»V resnici je težko, ker tisti, ki to delajo, se ponavadi pritožujejo nad nami in imamo potem včasih že polno glavo teh stvari. A v resnici moramo vedeti, da je v ozadju za kričanjem in pritožbami potreba po slišnosti. Eni prosijo tako, da kričijo, eni pa tako, da se umikajo. Vsi pa potrebujemo to, da bi bili slišani, vse nas je strah. Je treba povedati čisto na glas, da je pritoževanje in kričanje od neke točke naprej tudi izogibanje odgovornosti in včasih postane tudi razvada, kajti v resnici je to lažje.«

Vsakršno nasilje in zlorabo smo dolžni prijaviti

»Če zaznamo nasilje, zlorabo, je stvar zelo jasna. Vsak posameznik je po zakonu dolžan to prijaviti. Tu nas nič ne opravičuje. Tudi, če za nas ni udobno, pa tudi, če bi bilo za nas lažje, da se ne bi vmešavali. Če smo priča nasilju, fizičnemu ali psihičnemu, kakršnikoli zlorabi, smo to dolžni prijaviti in tukaj je pika,« opozarja Tuškova.

Drugače pa je v okoliščinah, v katerih vidimo, da nekaj ne deluje tako, kakor mi mislimo, da bi moralo, ali pa, ko nam nekdo celo potarna, nadaljuje psihologinja. »Tu v resnici ni dobro, da se vpletamo na način, da bi svetovali in reševali zadeve. Lahko pa poslušamo in najprej vprašamo človeka: 'Poglej, jaz imam pa občutek ...' ali pa 'Te zanima, kako jaz stvari vidim?'. Skratka, da vprašamo, ali je človek pripravljen za moj zunanji vidik, za moj nasvet.«

Stvari namreč po besedah Tuškove niso enostavne. Včasih se nam, ki smo zunanji opazovalci, zdi, da vemo, kaj bi bilo treba spremeniti. »Ampak, žal je treba sprejeti tudi dejstvo, da ljudje na splošno raje živimo v predvidljivem peklu kot v nepredvidljivih nebesih. Tudi, če nam je včasih težko, sami nismo pripravljeni narediti spremembe, ker si je težko priznati svoj prispevek k situaciji. Tu lahko v bistvu stojimo ob strani, damo zunanji vidik, poslušamo, kaj več od tega pa takrat, ko bo nekdo pripravljen narediti korak,« je še povedala naša sogovornica, ki ji lahko v celoti prisluhnete v začetku oddaje Pogovor o.