Človek bo moral poiskati porušeno ravnovesje

Naš gost | 17.11.2020, 16:21 Blaž Lesnik

Če v slovenskem prostoru povežemo medicinsko in zgodovinsko stroko, hitro pridemo do imena naše tokratne gostje. V pogovoru nam je prof. Zupanič Slavec zaupala, da se sicer čuti bolj zdravnica kot zgodovinarka, saj je njena glavna želja delovati v dobro ljudi, še posebej bolnih in pomoči potrebnih. Čeprav svoje poslanstvo zdaj opravlja bolj na teoretičen način, svoje bogato znanje pa predaja študentom medicine ter strokovni javnosti, je še vedno zelo vpeta v aktualno dogajanje v medicinski stroki. Zato nam njene misli ponujajo dragocen vpogled tudi v trenutno pandemijo.

Kot drugorojenka je dr. Zvonka Zupanič Slavec odraščala še s štirimi sestrami v Mariboru, kjer je končala Drugo gimnazijo, se učila violine in solo petja, bila solistka v Mladinskem pevskem zboru Maribor, s katerim je imela možnost spoznavati Evropo. Svoje popotniške vtise iz študentskih let pogosto in rada delila na številnih potopisnih predavanjih. O njeni veliki radovednosti in želji po učenju govori tudi podatek, da je po končanem študiju medicine vpisala še dvopredmetni študij primerjalne književnosti in geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki pa ga zaradi službenih obveznosti in dežurstev ni dokončala.

Življenje sestavljajo tudi problemi
Leta 1987 se je zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine, kjer pa njeno strokovno napredovanje ni bilo samoumevno. »To so bolj bridki spomini... Zdi se, da je življenje nenehno reševanje nalog, včasih lahko temu rečemo tudi problemi. Moj predstojnik je bil ruskega rodu in ni verjel, da lahko ženska dobro znanstveno-raziskovalno in pedagoško deluje, tako da si je zelo želel moškega naslednika. V tem je bil glavni problem, zato pri njem nisem dobila podpisov in nisem mogla magistrirati... Je bilo kar hudo. Če hočeš prehoditi neko pot in za sabo puščati sledove, se moraš očitno prebiti tudi čez takšne hribe. Vera v to, kar počneš, je temelj vsega. Mislim, da se v tem, kar pripovedujem, sliši marsikatera kolegica, ki s svojimi sposobnostmi »ven štrli« in je ta moški šovinizem doživljala (ali še doživlja) na lastni koži.«
Kljub omenjenim preprekam je magistrirala iz škrljeve bolezni na Slovenskem (več o njej v oddaji) in leta 2001 doktorirati z naslovom Identifikacija in identiteta lobanj, ki bi naj pripadale Celjskim grofom. »Po epigenetskih lastnostih smo postavili lobanje v družinsko povezanost, tako da smo lahko dobili celotno zgodbo.«

Epidemije so v zgodovini krojile družbene in politične tokove
Trenutne razmere za odlično poznavalko zgodovine medicine niso pravzaprav nič posebnega. Ali aktualna epidemija vendarle v čem vendarle izstopa? »Res je, da so epidemije večne spremljevalke človeštva. Res je, da se občasno pojavljajo, a z velikimi razvojnimi koraki medicine, sociale, ekonomskega stanja in izobrazbe, so se stvari pomembno izboljšale. Dejstvo pa je, da so se nove bolezni od nekdaj pojavljale in tako bo najverjetneje tudi v prihodnje. Ko se pojavi neka nova bolezen, pride z njo tudi huda stiska, še posebej če je to kapljična  bolezen, zato ker nihče ni imun pred njo. Take epidemije, kot jo imamo zdaj, nismo imeli od konca španske gripe (konec prve svetovne vojne, 1918). Pravzaprav smo pozabili, da se lahko kaj takšnega zgodi. Prepričana sem, da bo tudi ta bolezen, s katero se sooča ves svet, dobila svoje odgovore. A takrat ko se pojavi, ko ogroža svet, govori več jezikov. Prvi jezik je ta, da so se razmere v svetu tako spremenile, da se je bolezen lahko pojavila«

Človek bo moral poiskati porušeno ravnovesje
»Izkušnje, ki jih dobivamo preko vseh mogočih senčnih plati globalizacije nas opominjajo na to, da morebiti smo pa le prestopili mejo tistega pomembnega ravnovesja, ki  ga je človek vse življenje iskal med naravo in svojimi posegi vanjo, da je ohranjal zdravje celotnega planeta in seveda človeka. Tudi covid19 je sedaj del tega, prav tako velike podnebne spremembe in številne bolezni, ki so ne samo pri ljudeh, ampak tudi pri živalih in v rastlinskem svetu, prišle iz vseh mogočih koncev sveta. Včasih so bile samo v tropih, danes so lahko pri nas. Ves ta razvoj prinaša veliko dobrega, a hkrati je tu kopica senčnih plati, ki jih sedaj spoznavamo in vidimo, da je ohranjanje zdrave mere nekaj, kar je še kako pomembno.«

To zagotovo ni zadnja taka bolezen
»Danes morda res nismo mi tisti, ki smo ogroženi, ampak jutri bomo pa, saj ta bolezen zagotovo ni zadnja taka bolezen. Je pa to bolezen, ki nam kaže, da je globalizacija šla predaleč. Vse te silne letalske povezave, kjer si v 24-ih urah lahko bil na kateremkoli koncu sveta in kamorkoli v trenutku prenesel neko novo bolezen. To, da je bilo potrebno vsak vijak dati izdelati tja, kjer je bilo najceneje, ima svoje senčne plati. Vidimo, da pa morebiti le ni potrebno živeti tako zelo – ne bom rekla svetovljansko, saj smo svetovljani po širini svojega mišljenja - ampak tako zelo leteče in tako ves čas na neki poti. Ko je pa toliko lepega tukaj in zdaj – v naših družinah, med prijatelji, znotraj kulture in umetnosti in vsega tega, kar nam danes na srečo lahko čas virtualnega ponudi kot nek substitut.«


Več o največjem dosežku medicine (po ocenah je na račun cepljenja kužne bolezni preživelo približno od milijarde do milijarde in pol ljudi), o tem, kakšno povezavo ima cepljenje s kravami (vacca je latinska beseda za kravo, iz nje izhaja izraz »vakcinacija«), pa tudi o pedagoškem in raziskovalnem delu naše gostje v posnetku oddaje. Ob rednem pedagoškem delu je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec namreč izredno plodovita raziskovalka. Njen znanstveno-strokovni in umetniški opus obsega 17 znanstvenih monografij, od tega 14 samostojnih in 3 v soavtorstvu; 13 strokovnih monografij, vključno s katalogi razstav... Svoje bogato delo je v zadnjem času nadgradila z obsežno monografijo na več kot 1000 straneh: Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem (tretji del bo izšel leta 2021).