Franc Imperl, psiholog: Sreča je odvisna od smiselnega početja

Naš gost | 14.11.2020, 18:00 Nataša Ličen

V Sloveniji se je začelo, z veliko časovno zamudo, resneje prebujati zavedanje o nujnosti ureditve področja dolgotrajne oskrbe. Populacija se stara, na drugi strani pa je treba iskati tudi nove priložnosti za mlade, za povezovanje različnih generacij, za vpeljavo sočutnejših in humanejših oblik sobivanja. Poznavalec omenjenega področja je, v širšem evropskem prostoru, psiholog Franc Imperl.

Je avtor knjige Kakovost oskrbe starejših: izziv za prihodnost. Po bogati poklicni poti, na različnih delovnih mestih, se je v zadnjem desetletju in pol najbolj usmeril v raziskovanje dolgotrajne oskrbe v ustanovah. Zaslužen je za izobraževanje kadrov v tem sistemu, od vodstvenih do operativnih, ter soavtor pomembnega evropskega celovitega modela upravljanja kakovosti v ustanovah socialnega varstva E-Qalin, pri nastajanju katerega je, v sklopu evropskega programa Leonardo da Vinci, sodelovalo šest držav. Povabili smo ga k pogovoru v oddaji Naš gost.

Posebnost naše širše družine je, da se redno dobivamo konec avgusta. Zdaj nas je že več kot osemdeset. Lepa tradicija, vsakič se odpeljemo na drug konec Slovenije, obiščemo kakšno znamenitost in sklenemo srečanje s piknikom.

Z družino že skoraj štirideset let živi v Logatcu. Po rodu pa je iz majhne vasi Razbor, pod goro Lisco, v občini Sevnica. "Prihajam iz številčne družine, mama in oče sta imela devet otrok, dve sestri sta umrli, ena pri rosnih dveh mesecih, druga pri šestnajstih letih. Lepo smo sobivali. Oče je bil zelo storitveno, ciljno usmerjen. Težko je prenašal odstopanje od tistega, kar je menil, da je prav. Otroke je učil samostojnosti in nas preizkušal v odgovornosti. Dajal je občutek varnosti, oblikoval je družinsko identiteto, pripadnost družini. Mama pa je bila utelešena dobrota. Ne nasprotje, dopolnitev očeta. Pravična in dosledna, veliko prostega manevrskega prostora nam je dajala, saj je bil vsak od nas poseben. Dobra, a po drugi strani z jasnimi okvirji. Starša sta nas zelo povezovala." Tako spoštljivo je opisoval, svoja starša in njuni drži, Franc Imperl.

Če danes govorimo o vodenju, o področju managementa, je to, veliko bolj kot včasih, povezano s psihologijo, s psihološkimi spoznanji.

Zoreti, se oblikovati in utrjevati v sočutni in ljubeči družini, ni dano vsakomur. Kljub dobrim izkušnjam in zdravemu vzgojnemu okolju, pa je želel izvedeti še več o psihologiji človeka. Kako to? "Prav zaradi dobrih izkušenj me je to področje še bolj zanimalo. Predniki so bili trgovci. Gensko prepoznavam, da so zato tudi meni bližje poslovodne poti. Predvsem pa misli, da je vzgoja mame vplivala name, dala mi je veliko socialnega in duhovnega. V tej smeri sem potem iskal tudi svojo poklicno pot in pristal pri psihologiji. V času mojega študija je bila klinična, razvojna in industrijska smer. Usmeril sem se v razvojno smer, ker je bila že od nekdaj v meni ustvarjalna žilica. Že v otroških letih, med igro, sem vedno hotel nekaj preseči in preiti na nov nivo, v tem sem se najbolj videl. Po desetih letih dela v psihologiji sem potem izšel iz tega ožjega opisa te vede in prešel na vodstvene in predvsem na izobraževalne položaje. Če danes govorimo o vodenju, o področju managementa, je to, veliko bolj kot včasih, povezano s psihologijo, s psihološkimi spoznanji."

Premalokrat smo pozorni, kako odrasli vplivamo na otroke in soustvarjamo njihov vrednostni, psihološki in vrednostni svet.

"Tudi psihologija ima svoj razvoj. Ima svojo posebno držo, status, položaj. Psihologija izhaja iz človeka. Ko rečemo za koga da je izreden psiholog, pa čeprav to ni njegov poklic, pomeni, da ima občutenje, smisel, empatični odnos do ljudi. Obvlada psihološke elemente v odnosu do človeka. V sodobni družbi je to vse bolj potrebno, vse bolj moramo biti poznavalci duše, ne samo telesa. Hvala Bogu se danes o tem lahko sproščeno pogovarjamo."

"Moja prva služba je bila v Logatcu, bil sem psiholog v vzgojnem zavodu. Po krajšem izobraževanju v Nemčiji pa sem spoznal nove principe, nove oblike. Takrat so bile pri nas ustanove še povsem "totalne" . Ustanovil sem, skupaj s kolegico, prvo stanovanjsko skupino v takratni Jugoslaviji, leta 1981 edino pri nas za mladoletnike. Potem pa sem šel na vodstveno delo, bil sem direktor Centra za socialno delo Ljubljana Center. V petih letih sem tudi na tem mestu začel snovati več novih stvari, ustanavljanje prvega zavetišča za begunce, začelo smo s povezovanjem centrov med seboj in veliko smo delali tudi na področju rejništva in posvojitev. Za tem sem šel na ministrstvo, v prvo slovensko vlado, za področja sociale in družino. Čakala nas je nova zakonodaja, zakon o socialnem varstvu, ki še danes velja, prva resolucija o družinski politika, leta 1993 pa sem izšel iz teh struktur in zaznal potrebo po razvoju socialnega varstva, predvsem varstva starejših, ustanovil sem družbo za razvojni inženiring socialnega varstva in leto pozneje tudi Šolo za direktorje. Slednja deluje uspešno že 26 let in je bila ob ustanovitvi ena od prvih v Evropi. Zadnja leta pa pretežno delamo na področju institucionalne oblike dolgotrajne oskrbe."

Človeka osrečuje smisel, tudi višji, duhovnost in vernost. Slednje je sicer bolj domena starejših. Iz nabora smiselnosti izbira vsak sam. V tem moramo najti tudi rešitev zase. S tem proizvajamo tudi svojo srečo.

Miselni vzorci, ki so se izoblikovali v preteklih desetletjih, so v marsičem "regidni" in ne naravnani na tisto, kar danes konkretno človek potrebuje, je povedal v pogovoru. "Treba si je priznati, da je alfa in omega dobrega delovanja, glava. To je direktor, to je vodstvo. Veste, tudi vpeljevanje katerihkoli sodobnejših modelov, je vse odvisno od dozorelosti, od prepoznav vodje, ali je motiviran za to spremembo, je pripravljen za to nekaj žrtvovati. Osebno se zato vse bolj osredotočam na edukacijo vodstva."

Na področju socialnega varstva prepoznava večjo razgibanost. Pot je cilj, prava sreča je v prizadevanju, v ustvarjalnem trudu in v delu. Najboljši vodja je tisti, za katerega se zdi, kot da ga ni. Če ljudje lahko uspešno delajo, v ustvarjalnem okolju, so tudi motivirani. "Ključno vprašanje zame je, ali so se razmere, način življenja, tako spremenile, da moramo razmišljati o novem konceptu življenja? Veliko je osamljenih. Sreča je precej odvisna od smisla, ki ga imamo v življenju, nekateri celo pravijo, da je sreča odvisna od smiselnega dela." Pogovor s Francem Imperlom pa smo sklenili, da je danes težava predvsem starejših v tem, da je njihov življenjski in psihološki prostor pogosto tako omejen, da v njem ni več prostora za smiselna dejanja in s tem ni več prostora za občutek sreče.