O enakovrednosti oseb z duševno motnjo

Novice | 29.11.2020, 10:12 Petra Stopar

»Najprej je treba pri sebi, predvsem pri svojcih, razčistiti, da to ni nobena kazen ali katastrofa, čeprav se življenje na nek način obrne na glavo,« je o sprejemanju duševne bolezni v družini povedal mag. Edo P. Belak. Tudi zanj osebno je bilo zelo pomembno spoznanje, da je njegov sin, ki je shizofrenik, njegov učitelj.

V dneh, ko se izteka javna razprava o spremembah zakona o duševnem zdravju, smo o pravicah oseb na tem področju govorili z mag. Edom P. Belakom, predsednikom Foruma svojcev pri združenju Šent (Slovensko združenje za duševno zdravje).

Ker je tudi zastopnik pravic oseb na področju duševnega zdravja, se spominja, kako je ta institut zagovorništva v Sloveniji pred 10 leti zaživel: »Takrat smo vztrajali, da se tudi na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in socialnovarstvenih zavodov uvede inštitut zastopništva. Čeprav je bil tudi med samo stroko velik odpor, se je po desetih letih pokazalo, da je to pravilno in da imajo ljudje, ki so zaprti in jim je odvzeta svoboda, ko so na varovanih oddelkih, sogovornika in pravico povedati svoje mnenje.«

Ko osebe pridejo v ustanovo, so psihiatri in tisti, ki jih pod prisilo pripeljejo, vključno s svojci, njihovi nasprotniki. »Mi pa se pojavimo kot nevtralna oseba, ki predvsem prisluhne njihovim težavam, jih posluša, jaz rad tudi rečem, da jih slišimo,« poudarja Belak, ki se z duševno boleznijo srečuje tudi osebno preko sina, ki ima že 40 let shizofrenijo.

PVU ali vezanje na posteljo zahteva reden nadzor

Zastopništvo je brezplačno in hospitalizirana oseba zanj zaprosi, če si to želi. Kompetence zastopnikov so natančno določene v zakonu, v glavnem pa skrbijo za to, da pravice duševno bolnih niso kršene. Med drugim je omenil, da imajo zastopniki pravico in dolžnost preveriti tudi izvajanje posebnih varnostnih ukrepov ali PVU: »Ko je oseba nemirna ali tudi zaradi njene varnosti, se bolnišnica lahko posluži PVU, se pravi vezanja na posteljo, mi pa imamo dolžnost in pravico, da to preverimo. Po zakonu je lahko oseba privezana štiri ure in potem jo morajo odvezati. Če zadeva še ni urejena, imajo pravico ukrep podaljšati. Kar pa je posebej pomembno, vodi se evidenca o tem, ugotavljamo pa tudi, ali je bil med PVU reden nadzor.«

Ministrstvo za zdravje je 30. oktobra letos v javno razpravo poslalo predlog zakona o duševnem zdravju, s katerim želi uresničiti ustavni odločbi, povezani s sprejemom oseb z duševno motnjo v varovani oddelek doma za starejše. Rok za oddajo pripomb je 30. november. Po Belakovih besedah so zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja pri oblikovanju sprememb zakona tudi zahtevali, da se v člen, ki govori o tem, kako priti do zastopnika, »vnese alineja o tem, da morajo bolnišnice ali posebni socialnovarstveni zavodu pri sprejemu osebe na varovani oddelek, kar pomeni odvzem svobode, obvestiti zastopnika, ki je določen za tisto področje«. Pogosto je namreč prihajalo do tega, da je oseba, ki je zagrešila nek delikt, prišla do zastopnika šele potem, ko je že prišlo do naroka na sodišču.

Osebe z izkušnjo duševne motnje vodilne v kampanji proti stigmi

V pogovoru, ki smo ga posneli v sklopu Tedna Karitas in teme zagovorništva ranljivih skupin, je predsednik Foruma svojcev Edo P. Belak predstavil še najnovejša prizadevanja za destigmatizacijo duševnih bolezni. Pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje se bo začela triletna kampanja, nosilci katere bodo posamezniki, ki imajo izkušnjo z duševno motnjo in njihovi svojci.

»To bo nekakšna anti-stigma kampanja, vest o tem pa bodo širili tudi posebni ambasadorji. Da ne govorimo o neki izločeni skupini ljudi, ki so potisnjeni na družbeni rob, ampak o skupini ljudi, ki so pač drugačni in ki spadajo v družbo kot tako. Na nek način govorimo o njihovi enakovrednosti in enakopravnosti. Sam najprej poudarjam enakovrednost, potem pa enakopravnost,« navaja. Bistvo preprečevanja predsodkov pa je po njegovem to, da morajo stanje, v katerem je član družine, najprej sprejeti svojci.