Slavi Košir
Andrej Jerman
Andrej Šinko
Zavedanje, da ne moremo spremeniti situacije in da hkrati obstaja nevarnost, da tudi sami zbolimo ali okužimo koga od svojih najdražjih, lahko močno poglobi stisko. (foto: Fernando @cferdo / Unsplash)
Zavedanje, da ne moremo spremeniti situacije in da hkrati obstaja nevarnost, da tudi sami zbolimo ali okužimo koga od svojih najdražjih, lahko močno poglobi stisko. | (foto: Fernando @cferdo / Unsplash)

Moč pogovora v času epidemije: če je hudo, pokličimo 080 51 00

16.11.2020, 15:46 Mirjam Judež

Stiske, ki jih povzroča epidemija, so vse večje. Posebej se stopnjujejo pri osebah in njihovih odnosih, ki so se soočale z različnimi izzivi že pred njo. Kako lahko pomaga pogovor s strokovnjakom, kakšno vlogo ima psihološko svetovanje v teh časih in kaj lahko storimo sami za svoje notranje počutje? Naša sogovornica specialistka za psihološko svetovanje Julija Pelc je opozorila tudi na pomen telefona za psihološko podporo ob epidemiji: 080 51 00. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Kljub izkušnjam iz prvega vala je izhod iz te situacije neznanka

»Najpogosteje se stopnjuje stiska pri posameznikih, ko ne moremo obvladovati položaja v katerem smo, takrat lahko čutimo veliko nemoči. Ne vemo, kdaj se bo ta situacija spremenila, zmanjšala, hkrati pa v tem trenutku obstaja realna grožnja, da se okužimo. Tako se strne več različnih dejavnikov, osebnih in okoljskih, ki lahko močno poglobijo stisko, krepi se lahko občutek ogroženosti, stresa ob tem, da v življenju moramo funkcionirati tudi v tem trenutku. Zavedanje, da ne moremo spremeniti situacije in da hkrati obstaja nevarnost, da tudi sami zbolimo ali okužimo koga od svojih najdražjih, ki lahko zaradi tega umre, lahko močno poglobi stisko, ki pa jo ljudje rešujemo na različne načine.«

Kako se izraža stiska, tesnoba?

»Pojavljajo se močni občutki tesnobe, ki se lahko stopnjujejo vse do pojava paničnih napadov. Strah pred okužbo sem že omenila. Te čustvene stiske lahko vplivajo tudi na slabo telesno počutje, vplivajo na to, da ljudje slabše spijo, manj jejo ali prekomerno uživajo hrano. Občutijo lahko vznemirjenje, ki ga ne morejo obvladati, postanejo hitreje razdražljivi, imajo nižji prag tolerance za konflikte, njihove reakcije so lahko bolj burne, agresivne in nestrpne. Ali pa se na drugi strani umaknejo vase, se odmaknejo od ljudi, ostajajo s stisko sami in jo prepozno delijo med svojce, prijatelje ali strokovnjake. Obremenjeni z vsakodnevnimi življenjskimi obveznostmi, nalogami in stiskami niti ne prepoznajo v sebi potrebe ali želje, da najde tudi zase psihološko, zdravstveno, medicinsko podporo, da bi lažje obvladali situacijo in obremenitve. Zaradi tega lahko posamezniki zapadejo v krog negativne čustvene zanke, kjer se neprijetna čustva krepijo, vse to doživljanje navznoter pa seva tudi navzven v družinskem in službenem okolju. V ogledalu se pokaže kakovost medosebnih odnosov, ki lahko včasih prinesejo več konfliktov, več sporov ali stisk, opazimo pa lahko tudi več agresivnega vedenja, povečanja konfliktov med partnerji ali z drugimi ljudmi.«

Poseben izziv predstavlja usklajevanje službenih obveznosti, dela od doma, z vodenjem otrok v dopoldanskem času, ko so vpeti tudi v šolo in učenje.
Poseben izziv predstavlja usklajevanje službenih obveznosti, dela od doma, z vodenjem otrok v dopoldanskem času, ko so vpeti tudi v šolo in učenje. © rawpixel.com

Kdo najpogosteje kliče na telefon za psihološko podporo?

»Najpogosteje kličejo starostno srednja generacija med 30 in 65 let, pogostejše so klicalke. Klicalci se soočajo s strahom morebiti tudi pred izgubo službe, z negotovostjo, strahom pred okužbo. Potrebujejo podporo za trenutno situacijo, v kateri so. Ne le vezano na službo, ampak tudi za družinske odnose ali nasvete za samopomoč. Kako pomiriti to stisko v sebi, ki je morebiti niti ne razumejo, ker jih je presenetil odziv v njih samih. Epidemija ni običajna situacija, je nova in življensjko ogrožujoča, zato lahko govorimo, da smo v krizni situaciji. V življenju so posamezniki lahko obvladovali različne okoliščine, zdaj pa so se lahko našli na nekem robu nemoči in potrebujejo čisto konkretno nasvete, napotke, kako v dani situaciji, trenutku obvladovati anksioznost, napetost, občutke, da ni vredno živeti. Potrebujejo nekoga, da mu lahko povedo, da je živeti in preživeti težko. Tudi s takimi klici se srečujemo.«

Telefonska številka 080 51 00 je namenjena vsem, ki se znajdejo v stiskah, ki jih povzroča epidemija Covid 19. Na voljo vam je 24 ur na dan!

Napete razmere doma

»Poseben izziv predstavlja usklajevanje službenih obveznosti, dela od doma, z vodenjem otrok v dopoldanskem času, ko so hkrati vpeti tudi v šolo in učenje. Znotraj posameznih družin so večje razlike. So družinska okolja, ki lahko dobro podprejo in zagotovijo šolanje od doma. Starši, ki imajo večje zmožnosti voditi otroke, postavljati meje, doseči tisti rezultat, ki si ga želijo tudi iz vzgojnega vidika. Vzgoja zna biti že v nekriznem obdobju izziv, prav tako zaposlitev otrok v prostem času. Včasih pa že sam socialno ekonomski položaj v družinah ne zagotavlja, da bi otroci imeli dovolj tehnološke podpore, čeprav so se šole in skupnosti pripravile in tudi večini teh šolajočih ponudile neke vrste tehnološko podporo, ki jim pomaga, da se povežejo s šolo, učiteljico in ostanejo v stiku s samim učnim procesom. Kar pa ni dovolj. Imamo izkušnjo iz prvega vala, ko so prostovoljci Rdečega križa Ljubljana poleg telefonske podpore ponudili in organizirali tudi službo prostovoljne pomoči učencem iz socialno ogroženih družin, ki so potrebovali dodatno podporo pri učenju. Ti prostovoljci so bili za učence zelo pomembni, prihajali so v neposreden stik z otroki, z družinami, pomagali razbremenjevati stisko, negotovost, pripravljali otroke na usvajanje določenega znanja, ki so ga kasneje morali dokazovati tudi učiteljem v šolah. Dajati inštrukcije po telefonu, motivirati majhnega, da ostane v stiku s šolo, se je pokazalo kot pomemben prispevek, da so lažje prešli to krizo odsotnosti od pouka. In danes se ponovno išče na različnih ravneh različne oblike pomoči, ki bi segle do ljudi, tudi to tistih, ki nimajo »kvadrataste škatle« doma, so pa bolj sami in enako željni stika z očmi. Tudi številne druge dejavnosti, v katere starši vključujejo otroke, so se zaustavile. Zdaj je na preizkušnji, kako straši zmorejo zapolniti čas z vzajemnim druženjem in sodelovanjem z otroki.«

Na številko za psihološko podporo najpogosteje kliče srednja generacija, ki se sooča s strahom morebiti tudi pred izgubo službe, z negotovostjo.
Na številko za psihološko podporo najpogosteje kliče srednja generacija, ki se sooča s strahom morebiti tudi pred izgubo službe, z negotovostjo. © Anastasia Gepp / Pixabay

Strah nas je, da bi okužbo prenesli na svoje najdražje

»Obremenjeni zdravstveni delavci, ki dnevno skrbijo za obolele, so lahko odtrgani od najbližjih. Tudi drugi posamezniki. Zdaj smo že vsi izpostavljeni temu, da lahko prenesemo okužbo tudi najbolj ranljivim. In odgovorni posamezniki bomo kar najbolje poskrbeli skladno s smernicami medicinske stroke, da bi zmanjšali možnost okužbe, pa vendar se lahko zgodi, da niti ne vemo kdaj, kje, od kje, od koga smo prejeli izvor bolezni. Seveda se pojavita čustvi krivda in jeza, vse skupaj se napaja iz nemoči, strahu, kaj se bo zgodilo morebiti z nami in nam ljubimi osebami. Rada bi na tej točki poudarila, da ko se znajdemo v taki situaciji, da ne jemljemo krivde nase in da se osredinimo na to, kar lahko naredimo: nadenemo masko, skrbimo za higieno rok, za čustveno, mentalno ravnovesje, da bi lahko vse te napore, do katerih prihaja ob čustvenih obremenitvah, bolje zdržali in lažje obvladali.«

Če se je zgodilo, da smo koga okužili, te krivde ne vzemimo nase. Če poznamo koga, ki je okužen, ga ne obsojajmo.

»Krivda izhaja iz notranjega občutka, nekaj sem naredil narobe, moral bi narediti drugače, ni mi uspelo zaščititi in je povezana s samoodgovornostjo ali pa slabšim razmejevanjem, sprejemanjem neke realne situacije, kaj je možno in kaj ne. Včasih se napaja v občutku dolžnosti do drugih. Nobeno čustvo ni samo po sebi slabo, med drugim nam čustva pomagajo, da se na situacijo bolj ustrezno prilagodimo. Bi se pa ob čustvu krivde rada dotaknila tudi problema stigmatizacije. Danes se žal v družbi srečujemo z nečim, kar se je pojavljalo že v prvem valu: to je stigmatizacija ljudi, ki so bili ali so okuženi. Poznam primer, kako je bila stigmatizirana medicinska sestra, ki se je okužila na delovnem mestu s tem, ko je reševala življenje drugim ljudem. Podstat tovrstne stigmatizacije je strah, strah pred lastnim zdravjem, strah pred svojo smrtjo ali izgubo druge osebe. Pomembno je, da se ustavimo in pogledamo na to, kje smo in na kaj lahko vplivamo, da naši odzivi ne bi bili neustrezni, nasilni, da prepoznamo strah, ki ne sme postati vodilo v konfliktih medosebnih odnosov.«

Kljub vsemu, kar dan prinese, poskrbimo tudi za lepo!

Naša sogovornica psihologinja Julija Pelc
Naša sogovornica psihologinja Julija Pelc © www.amzs.si
Občutek krivde je lahko zelo hud in če jo »nalagamo« še drug drugemu, je še težje

»Tisti, ki to zmoremo, naredimo »stop« pri sebi, da ne zapademo v prenašalce zgodb, obrekovanja in da poskušamo prisluhniti, razumeti in pomagati s svojo prisotnostjo v govoru in pogovoru z drugo osebo stabilizirati. Ne moremo nadomestiti tega, kar lahko druga oseba zase naredi, lahko pa ji pomagamo, da bo imela več razumevanja, védenja in moči, vendar z lastno mirnostjo, ne podpihovanjem, razumevanjem, sočutno prisotnostjo in nudenjem občutka, da drugo osebo slišimo, da ji prisluhnemo, že to lahko pomaga, da v tistem trenutku takrat za nekaj trenutkov doseže več miru v sebi in občuti več podpore in stabilnosti. Iz začetnega občutka nemoči, da se ne da na nič vplivati, da reče oseba, saj karkoli naredim, vse je slabo, ljudje me zapuščajo, premostimo ta pogled in pomagamo pogledati osebi z druge perspektive, da je to, kar občuti, doživlja znak zdravja, kar sicer ne odtegne bolečine, razmejuje pa odgovornost in zavedanje, da pa ima pravico, da je z druge strani spoštovana in kar doživlja, je lahko celo oblika nasilja.«

Brezplačni telefon za psihološko podporo ob epidemiji: 080 51 00. Tam vas čakajo strokovnjaki 24 ur na dan!

»Na telefonu za psihološko podporo svetujejo psihologi, psihoterapevti in drugi usposobljeni strokovnjaki za duševno zdravje, pripravljeni so na pogovore tudi z osebami, ki se znajdejo v življenjskih dvomih, v hudih kriznih situacijah. Nudijo tudi informacije, kje lahko dobijo dodatno specialistično obravnavo, če potrebujejo. Vabim vas, da pokličete, delite svojo izkušnjo in izzive, ki jih premoščate v teh dneh. Telefon je dosegljiv 24 ur na dan. V pogovorih sodelujejo psihologi iz centrov za krepitev zdravja in centrov za duševno zdravje, Društva psihologov Slovenije, psihoterapevti iz Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, zakonski in družinski terapevti in drugi strokovnjaki, svetovalci TOM telefon in v nočnem času telefon za pomoč v stiski Samarijan. Nacionalni inštitut za javno zdravje koordinira delo strokovnjakov na več različnih področjih v okviru državnega načrta pomoči za psihološko podporo v času epidemije. V dejavnost so povezujejo nevladne organizacije, Posvet na primer omogoča podporo preko video klica, RK Slovenije, Slovenska Filantropija, Zveza prijateljev mladine, Srebrna nit ter drugi neimenovani so nepogrešljivi sodelavci, da lahko prepoznavamo ranljive skupine in dosežemo ljudi, ki ne pokličejo na Telefon.«

Če občutimo tesnobo, nemoč in se nimamo s kom pogovoriti, pokličimo 080 51 00
Če občutimo tesnobo, nemoč in se nimamo s kom pogovoriti, pokličimo 080 51 00 © rawpixel.com
Kako premagati občutek krivde?

»Po mojem mnenju je pomembno, da pogledamo na sedanji trenutek, na kaj imamo kot posamezniki vpliv in na kaj ne. Pomembno je, da smo v stiku s seboj, da spremljanje občutkov v telesu, kar doživljamo se odraža napetosti in drugih občutkih v telesu. Telesne senzacije, ki izvirajo ali iz čustva krivde ali iz drugih čustev in stisk, lahko uravnavamo. Pravijo, da nam pravočasno zaznavanje in prepoznavanje telesnega odziva pomaga, da hitreje bolj učinkovito vzpostavimo nadzor nad tem, da se stiska ne razraste do panike. Informacije lahko najdemo na spletnih straneh na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Društva za razvijanje čuječnosti, Živ Živ. Vsekakor je dobro, da se osredinimo na sedanji trenutek, se prizemljimo, poskrbimo za pravilno dihanje in možgane morebiti zaposlimo z nekim kompleksnim razmišljanjem, delom. Ko smo v mirni situaciji, pa to gre, takrat si lahko vzamemo čas, se na naučimo in preizkusimo različne načine sproščanja, ki jih bomo v prihodnosti uporabili, ko bomo v stresni situaciji, imeli pred seboj oviro, ki je ne moremo odstraniti ali preoblikovati in občutili, da bomo pri tem neuspešni. Takrat se napetost, krč v nas stopnjuje, dihanje je plitko, pospešeno. Brez pravilnega dihanja ne moremo najti čustvene pomiritve, zato je veščina pravilnega dihanja, obvladovanje tehnike naprednega mišičnega sproščanja, razvijanja čuječe budne prisotnosti v sedanjem trenutku, tisto, kar nam pomaga, da misli, ki se razraščajo in postanejo lastniki našega občutja in naših čustev, stopijo bolj v ozadje in mi postanemo bolj prisotni, lažje razmišljujoči. Skozi to lažje posežemo po izbirah, na kaj lahko vplivamo in bolje prepoznamo, česa v tem trenutku ne moremo spremeniti. Kaj je pomembno, da storimo in kaj lahko odložimo za pozneje. Ko govorimo o krivdi, je povezana tudi z nami, s takšnimi, kot smo, kako smo izšli v življenje. Pri nekaterih posameznikih je močneje izražena, kot morebiti pri drugih. Razmejevanje, »kaj je moje in kaj ni moje«, v smislu odgovornosti, na kaj imam vpliv in na kaj ne, krepitve tudi osebne čvrstosti in pozitivne samopodobe pomeni pomemben prispevek tudi k zmanjševanju čustva krivde.«

Pomembno je »stopiti iz« in ne hraniti negativnega razpoloženja

»Čuječi smo, ko se zavedamo svojega doživljanja, ga neobsojajoče spremljamo z radovednostjo brez potrebe, da bi ga v tistem trenutku spreminjali. Pomaga pri stabiliziranju in razumevanju sebe, situacije. To ne pomeni, da se bo situacija spremenila, da se bomo počutili v hipu bolje. Pomembno je tudi to, da v življenju pozornost usmerimo tudi na dobro v nas, v moči, ki jih imamo v sebi, ali da se ozremo tudi navzven, kje to pomoč, ki jo potrebujemo, lahko dobimo. Znotraj vsakodnevno zahtevne situacije so trenutki, ko lahko prepoznamo tudi dobro v nas in drugih, ko se lahko nasmejimo, »pohecamo«. Še toliko bolj je to pomembno, ko so ob nas otroci. To, kar doživljamo navznoter, sejemo tudi navzven in načrtna skrb za iskanje dobrega, virov moči, za to, da stopimo, dosežemo svoj lastni vrelec moči, je osebna odgovornost, ko pa nam ne uspeva, je dobro sprejeti pomoč tudi od zunaj. Ne čakajmo predolgo.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com) Duhovnik Boštjan Čeh (photo: Pomurec.com)

V 48. letu umrl duhovnik Boštjan Čeh

Škofija Murska Sobota je sporočila, da je v soboto, 24. julija v slovenjgraški bolnišnici umrl Boštjan Čeh, župnijski upravitelj na Tišini. Pokopali so ga včeraj, v nedeljo, 25. julija v Nedelici.

O avtorju