Za uspešno zdravljenje je treba zdraviti tudi dušo

Svetovalnica | 16.10.2020, 11:08 Nataša Ličen

Ob diagnozi se v trenutku spremeni podoba sveta. Zato je tako pomembno, kako zdravnik spregovori o stanju bolezni, poteku zdravljenja in načrtu za naprej. Način mora biti primeren posamezniku, da se ne ustvarijo dodatna napetost, stigma in strah, ki bi v prihodnje lahko blokirali sodelovanje pacienta pri marsikdaj napornem načinu zdravljenja.

Ob vizitah pacienti pozorno razbirajo tudi mimiko zdravnikov, ki se pogosto ne sklada z izrečenim.

Telesno in duševno se med seboj tesno prepletata in nenehno vplivata drug na drugega.
V »Svetovalnici« smo se o tem pogovarjali z dr. Zvezdano Snoj, dr. med., specialistko psihiatrije, edino psihoonkologinjo v Sloveniji. V knjigi »Rak dojk, zdraviti je treba tudi dušo« piše: »Opažamo, da se stresne življenjske obremenitve in neugodne psihosocialne razmere izrazijo v telesni bolezni, prav tako, kot se človek, ko je telesno bolan, predvsem kronično, še dodatno spoprijema z različnimi socialnimi pritiski in s stisko, ki telesno bolezen navadno še poslabša.«

Žalost, potrtost in depresivnost so daleč od tega, da bi bilo z nekom ob teh občutjih nekaj grozno narobe. Preprosto se odzovejo, kot bi se vsak v določenih razmerah, ki so že same po sebi velik izziv.

Spremljevalci telesne bolezni so pogosto depresija, pomanjkanje volje, anksioznost, občutja brezizhodnosti, opuščanja socialnih stikov, siromašenje komunikacije in spremenjena samopodoba. »Rak ima tako negativno stigmo, da marsikdo prepričano misli, da je na koncu življenja. Še večjo stigmo pa imajo duševne motnje. Pacienti celo povedo, da o telesni bolezni lažje spregovorijo kot o duševnih spremembah. Slednje pogosto kar zamolčijo. Žalost, potrtost in depresivnost so daleč od tega, da bi bilo z nekom ob teh občutjih nekaj grozno narobe. Marsikdo ob diagnozi pove, da se mu je podrl svet in so se stvari postavile na glavo. Večina se odzove z veliko stisko. Saj gre za veliko izgubo, to je izgubo zdravja, za izgubo vrednote, ki nam veliko pomeni.«

Brez duševnega dobrega počutja, stabilnosti, zdravja tudi telesnega ni, v to sem trdno prepričana.

»Najpogostejša psihiatrična zapleta raka sta depresija in anksioznost. Poskrbeti je treba za psihično kondicijo. Najpogosteje ljudje poiščejo pomoč ob popolni psihofizični izčrpanosti, po približno letu dni intenzivnega in napornega zdravljenja. Krasno bi bilo, da bi ljudje preventivno takoj ob dobljeni diagnozi pomislili na vzporedno tudi psihološko pomoč, vodenje strokovnjaka, da bi ohranjali čim bolj tudi svojo psihično kondicijo. V zadnjih letih smo zelo lepo sprejeli spodbude k ohranjanju telesne kondicije. Zelo malo pa smo govorili, da je treba delati tudi na našem psihičnem zdravju.«

Ni treba igrati neke super heroje, smo samo ljudje
»Vemo, iz lastnih izkušenj, če smo žalostni, potrti, zaskrbljeni opažamo tudi spremembe, simptome, razširjene bolečine po telesu. Od psihološkega čim boljšega zdravja je zelo odvisno tudi, kakšen bo potek zdravljenja, uspešnost ozdravitve. Zelo je pomembno prepoznati znake duševne motnje, ki jo je nujno obravnavati. Zdravniki celo pogosto rečejo: »Ja, kakšen pa bo, če je zbolel za rakom.« Ni nujno, da je ob dobljeni diagnozi pacient tudi depresiven, lahko je žalosten. Kot rečeno, gre za zelo pomembno izgubo, za proces, ki ima svoje faze. Proces naj bi se v doglednem času zaključil, če se to ne zgodi in ne zmoremo več delovati v svojem okolju, med domačimi, smo brezvoljni, potrti, jokavi, to že preide v zanke duševne motnje, depresije, mešanice z anksioznostjo. Tu že svetujemo zdravljenje in obravnavo v preprečitev poslabšanja.«

Dr. Zvezdana Snoj, dr. med., prva doktorica znanosti na področju psihoonkologije v državi, deluje na Kliniki za integrativno psihiatrijo in psihoonkologijo Eirini, telefon je 041 600 791.