»Raduj se in bodi vesela, sionska hči!«

Komentar tedna | 20.11.2020, 14:34 dr. Andreja Eržen Firšt

Pred nami je praznični konec tedna, jutri bomo obhajali praznik darovanja Device Marije v templju, v nedeljo pa s praznikom Kristusa Kralja zaključujemo cerkveno leto. Obenem v nedeljo obhajamo god mučenke svete Cecilije.

V času preizkušnje, ki ga doživljamo na vseh ravneh našega življenja, beseda praznik oz. obhajanje praznika izzveni povsem drugače.

Kako bomo obhajali, ko smo v občestvo povezani le virtualno? Kako se veseliti skorajšnjega adventa, časa radosti, ko pa so naše misli polne skrbi? Kako ostati optimističen, ko pa je v današnjih časih beseda pozitiven označena negativno? Kako? Ne vem! Vem le, da brez vere in zaupanja v Božje varstvo, ne preživim. In vem, da bomo iz težkih časov prišli le, če bomo ohranili spoštovanje do soljudi, do tistih, ki se za nas trudijo. Bodimo jim v oporo, in ne, da jim iz udobne in varne razdalje vpijemo j'accuse, obtožujem! Zdaj ni čas za to!

Že stari Rimljani so vedeli, da je zgodovina učiteljica življenja. A mi, kot da nikoli nismo hodili v šolo, ali pa morda pri pouku zgodovine nismo prav nič poslušali. Vsako stoletje, vsaka generacija doživi svojo korono, doživi svoj križ in preizkušnje. In zakaj smo mislili, da bomo mi iz tega izvzeti? V 14. stoletju je kuga kosila po vsej Evropi, po nekaterih virih je pobila tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine. Naslednja pandemija kuge se je v 19. stoletju razširila veste od kje, s Kitajske! In ukrepi zoper epidemijo so bili zelo podobni novodobnim: zapiranje meja, karantena, omejitev gibanja, razkuževanje, ... Kazni za neupoštevanje ukrepov so bile stroge, od pet do deset let ječe. Na Kranjskem je v času usodne epidemije leta 1855 zbolelo preko 19.000 ljudi in skoraj 6.000 jih je umrlo. In mi obtožujemo, da nam s t.i. policijsko uro kratijo naše osnovne pravice! Mislim, da je še kaj hujšega od tega, kot da po 21. uri ne smemo biti zunaj!

V časopisu Slovenski narod avgusta 1886 beremo, da je okrajno glavarstvo za mali šmaren prepovedalo romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. A pater Henrik Damiš v zgodovini romarske poti na Brezjah zapiše, da se je obisk Brezij okrepil. Ljudje so hodili prosit Marijo Pomagaj, naj milostno odvrne morilsko bolezen.

Naše zaupanje in vera v priprošnjo Marije Pomagaj ni uplahnila, Njej se zaupamo, Ona je naša zavetnica. Ker mnogi v teh časih ne morejo osebno do Marije Pomagaj, se na nas obračajo s pismi, elektronskimi sporočili, telefonskimi klici. Vsakič me ob pogovoru z ljudmi stisne pri srcu in Bogu se zahvalim za vse, kar mi je dano. Tudi to, da sem lahko tu, pri Mariji Pomagaj. Stiska ljudi je velika, za molitveno pomoč prosijo tako mladi kot starejši. In vse prošnje vsak večer ob molitvi rožnega venca pred milostno podobo izročamo Mariji Pomagaj. Vsebina jutrišnjega praznika Darovanja Device Marije je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja. Posvetitev Bogu, ki je udejanjenje doživela v Marijinem magnifikatu, »zgodi se mi po tvoji besedi.«

Besede zaupanja in vere v Gospoda so pričevali tudi številni svetniki in svetnice, ki nam kot luč kažejo pot skozi temo. V torek smo praznovali god svete Elizabete Ogrske, žene, ki je vse svoje življenje darovala ubogim. Štejemo jo med pomembne zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najvidnejših žensk katoliške Cerkve. Živela je v istem času kot sveti Frančišek Asiški in sveta Klara ter jih posnemala v doslednem uboštvu in predanosti za druge. Ne vem, če se danes pravzaprav resnično zavedamo veličine njenega poslanstva; živela je v 13. stoletju, ko položaj žensk, sploh vdov, ni bil enostaven. Ljudje so Elizabeto sprejeli kot angela, ki ga je poslal Gospod, kajti zavzemanje za uboštvo in pomoč revnim je bila redka vrlina tistega časa. Vzpostavila je temelj, na podlagi katerega se je dobrodelnost razširila med številne narode. Ni brez pomena, da jo številni teologi imenujejo »svetnica pravičnosti«.

Evangelist Matej v Sodbi ob koncu časov zapiše: »Kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'« Mt 25,40) Edino merilo Sodnika vseh časov je torej ljubezen, ljubezen do samega sebe, do bližnjega! In to naj nam bo v mislih, ko vstopamo v naš vsakdan. Prihodnost ni temina, v kateri nihče ne najde smeri, zapiše papež Benedikt XVI. Kristjan ve, da je Kristusova luč močnejša od teme.

V mojem zadnjem letošnjem komentarju tedna bi z vami, dragi poslušalci Radia Ognjišče, rada delila nekaj lepega. Zagotovo ste zasledili, da je letos minilo 130 let od rojstva velike pisateljice Agathe Christie, ki jo najbolj poznamo po njenih kriminalnih romanih. A malo je znano, da je gospa Christie v svojem življenju gojila globoko vero in zaupanje v božjo voljo. »Hvala Bogu za moje dobro življenje in za vso ljubezen, ki mi je bila dana«, je zapisala v svoji avtobiografiji. Še manj pa je slovenskemu bralcu poznano, da je leta 1965 izdala zbirko božičnih zgodb.

Splet čudovitih okoliščin je pripeljal do odločitve, da pripravimo izid božičnih zgodb Agathe Christie, ki v slovenskem prevodu še niso poznane. Zgodba nastanka knjige je zorela skorajda leto dni in veseli smo, da bo pot med bralce našla v adventu 2020, ki ga doživljamo kot prav poseben čas preizkušnje. Tako kot številni protagonisti božičnih zgodb Agathe Christie.

In naj zaključim z besedami Agathe Christie, zapisanimi prav na koncu njenih božičnih zgodb:

Naslednje jutro se je apostol Janez zbudil in se pobral s tal.
Bil je Gospod dan in takoj je vedel, da bo to veliki dan njegovega življenja.
Duh ga je prevzel.
Prijel je svinčnik in zapisal:
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. ... in za seboj sem zaslišal močan glas kakor glas trobente, ki je rekel:

Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji ... in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja ... Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu.