Lok od parlamentarnega do pouličnega nasilja
Komentar tedna | 07.11.2020, 08:45 Lenart Rihar
V naravi običajnega človeka je, da rad dá upravičeno priznanje, tudi če ne gre ravno za prijateljski ali sorodni idejni krog. To ga potrjuje v širini in v uravnovešenosti in nazadnje tudi v njegovi lastni istovetnosti. Njegov svet s tem postaja bolj povezan, lepši in perspektivnejši.
Ko s tako naravnanostjo gledamo na vladno administracijo, ki Slovenijo vodi od letošnjega marca, smo lahko samo hvaležni, da jo imamo, tudi če nam ta ali ona stranka, ta ali on funkcionar, ta ali ona odločitev ni najbolj po godu. Celo če dodamo veliko mero kritičnosti, ji ne moremo očitati več od kake diskutabilne malenkosti. Glede na situacijo, pri čemer moramo izpostaviti njen raznorodni koalicijski značaj, dela naravnost odlično. In zlahka začutimo tudi to, kar se je pri dosedanjih levičarskih vladah izkazalo kot misija nemogoče, da ima pred očmi dobro svojih državljanov.
Drugače pa je z opozicijskim delom političnega prostora. Tudi njim bi radi dali priznanje, da so zmogli to ali ono osnovno človeško potezo, ki bi pomagala reševati življenja, premagati hudo zdravstveno krizo in splošno težko situacijo. A žal ne gre. V vsem tem času ni videti enega samega izrazitega dejanja, ki bi jih oddaljilo od skrajno destruktivne drže. Vsak še tako dober, upravičen in nujen vladni predlog je zavrnjen s sprevračanjem, zgražanjem, sprenevedavostjo, zasmehovanjem. In to kljub izrednim razmeram, ki jih hočeš nočeš ustvarja vse bolj zaostrena epidemija. Ne ustavijo se niti pred lažnimi obtožbami, s katerimi blatijo Slovenijo v tujini. Da imajo pri tem spodkopavanju očitno podporo dominantnih medijev, je dodaten škandal.
Tako obnašanje ne nastaja iz političnega in zgodovinskega vakuuma, ampak ima svoje korenine, svoj izvor. Razveseljivo je, da je danes vse več ljudi, ki vidi povezave z medvojnim časom, ko je enaka mentaliteta okupacijo izkoristila za dodaten napad na lasten narod. Če bi bila ta razmerja oz. zgodovinska spoznanja ozaveščena ob osamosvojitvi, bi se lahko vse drugače zavarovali pred deviacijami, ki ogrožajo demokracijo. Tako pa smo priče posttotalitarni prevladi v parlamentu, z njo pa njegovi degradaciji, ki s svojimi skrajneži predstavlja podaljšek pouličnih divjanj. Če si ob asistenci državnih in drugih medijev ne bi dajali medsebojne podpore, bi bili oboji oz. vsi troji grozljiv, a daven zgodovinski spomin.
Vedno smo bili vajeni, da smo se pri trudu za boljšo prihodnost lahko sklicevali na Zahod, na urejene države, ki jih niso prizadeli povojni nasilni režimi. Danes s tesnobo opazujemo, kako salonske različice istih ideologij stiskajo za vrat tudi te države. Zaradi mlahave politike, ki je korajžna le ob kakih etičnih okruških, kot so pravice trebuhov ali homoseksualcev, so lahka tarča tujega ali domačega terorizma. V Ameriki je zaradi istih ideologij, ki jih zanima samo oblast in sovraštvo do resničnih vrednot, pod vprašajem celo legitimnost volitev. Če žrtev prevar in nasilja ne skloni glave in ne odide brez besed, je z vseh strani še dodatno napadena.
Ne preostane nam drugega, kot da vklopimo razum in kritično presojamo vse, kar se širi po državi in po svetu. Če se vsi zaganjajo v nek tvit, je velika verjetnost, da je stvar umetno sprožena. Če se vsi kar naenkrat začnejo zaganjati v vladno komunikacijo, je očitno, da manjka kaj resnično problematičnega. In tako naprej brez konca. Ni lahko, a novice osrednjih medijev smo se naučili precejati in prevajati že v socializmu. To je edini način, da na daljši rok ohranimo mir in normalnost, pa tudi zdravje in blaginjo.
