Otroka božanje psa pomirja, zato je veliko lažje osredotočen na branje

Svetovalnica | 08.10.2020, 13:39 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo tokrat predstavili Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha, ki imajo enotno srčno vodilo, da starejšim, osamljenim, bolnim, tudi otrokom popestrijo vsakdanjik ali pomagajo v različnih težavah, stiskah. Ob tednu otroka smo spregovorili tudi o tem, kako lahko živali pomagajo otroku celo pri branju in kako otroci izgubijo strah pred psom. Društvo sicer pogosto riše nasmehe tudi na obraze starejših. Kako, nam je povedala prostovoljka v društvu Urša Ivanovič, ki je v studio pripeljala tudi svojo psičko Milo. Z gostjo se je pogovarjala Tanja Dominko.

Živali so odlični terapevti in motivatorji

»Z majhno gesto, z malo svojega prostega časa lahko pomagaš nekomu in mu dejansko narišeš nasmeh na usta že s tem, ko prideš. Že danes ste videli, kako ste se vsi odzvali, ko je Mila vstopila k vam, na radio. Že to je prvi korak, ko delaš z otroki, starejšimi, ko vidijo, da pes uboga, posluša, sledi. Živali so odlični motivatorji. Živali ne ocenjujejo, vseeno jim je, kako izgledamo, kakšno hišo imamo in s katerim avtom se vozimo. Vzamejo nas takšne, kot smo, zato so odlične za delo v terapiji in aktivnostih. Takoj, ko prideš v razred, skupino otrok, so vsi v pričakovanju in jih težko držimo nazaj. Kužki zelo dobro slišijo in je lahko glasno govorjenje, kričanje, premikanje stolov zanje kar moteče. Otroci komaj čakajo, da pridejo v stik z živaljo, razveselijo se jih, tudi otroci s posebnimi potrebami nas vedno zelo težko pričakujejo.«

Individualno delo s kužkom

»Terapija s pomočjo živali je ciljna zadeva. Ločiti moramo aktivnosti z živalmi in terapijo. Ko nimamo nobenega posebnega cilja, ko ne bomo merili napredka, rečemo, da imamo aktivnosti. Pri terapiji pa je napredek merjen, dela se individualno, »ena na ena«. Delam jaz, pes in uporabnik s terapevtom. Z njim se dogovoriva, kakšne cilje lahko dosežemo, terapevt pozna uporabnika, jaz poznam svojega psa in kaj lahko dela. Združiva znanje in peljeva uporabnika preko dela, igre, vaj s psom k določenemu cilju. Imamo uporabnika, ki ima težave s koordinacijo, finomotoriko, težavo z govorom. Že ko pokličeš psa k sebi, mu daš navodila: sedi, daj tačko in šele potem daš piškot, že to pomnjenje zaporedja ukazov je ena vaja. Druga vaja: otrok mora zelo jasno artikulirati govor, da ga moj pes razume. Potem mora prijeti piškot s pincetnim prijemom ali mu ga ponudi iz roke, iz odprte dlani. To je kup enih vaj, ki se nam, ki nimamo težav, zdijo zelo enostavne in ne pomislimo, da je to za nekoga težko. V eni terapiji tako otrok naredi več terapij skupaj: od logopeda do fizioterapevta. Dela s psom, pa ne ve, da dela, ker mu je luštno. Te terapije so bolj druženje z živaljo, zraven pa je še ta bonus, da dela. Naša članica Irma dela v Cirius Kamnik s svojim kužkom Alvinom. Vprašala sem jo, kakšne so razlike, ko dela z Alvinom ali brez. Ko imajo uro športa in je kužek zraven, se otroci veliko bolj potrudijo, bolj dvignejo roko, da vržejo žogico, grejo preko svoje bolečine, ker je tako fino, ko kuža prinese žogico nazaj. Tudi pri starejših je podobno. Veliko lažje je narediti petkrat sprehod s hojico, ker ga tam čaka kužek, ki mu bo lahko dal piškotek in ga pobožal. To je majhna zadevica, ampak naredi velik korak.«

Kuža pomaga celo pri branju

»Nekateri učenci v šoli imajo težave pri branju zaradi disleksije ali pa samo slabo berejo. Sošolci se iz takih radi norčujejo, to pa je za tistega, ki ima težave, še dodaten stres. Kuža ne ocenjuje, samo posluša, ne korigira. Ko učenci berejo psu, so veliko bolj zbrani, bolj tekoče berejo. Nekateri imamo kužke tako naučene, da z določenim znakom namigneš psu, da ko učenec naredi napako pri branju, pes zalaja, udari s tačko po berilu in to je priložnost, ko lahko rečeš: »Kuža ve, da si nekaj narobe prebral, bomo popravili.« Otrokom se to tako dobro zdi. Ko so otroci zraven psa, ga božajo, božanje pomirja, ustvarja občutek ugodja, tako so veliko lažje skoncentrirani na branje.«

Poslušalce bi povabila na sejem Narava zdravje, kjer nas bodo lahko spoznali v živo od 21. do 24. oktobra.

Kako premagati strah pred psom?

»Že nekaj let imamo uspešen program Odprava strahu pred psom, ki ga vodi naša članica Sonja Tomšič. Delamo individualno, saj je vsak strah drugače pridobljen. Pri otrocih je pogosto strah pridobljen preko staršev, zato to težavo odpravljajo skupaj po določenih korakih. Ko otrokom prikažemo, razložimo obnašanje psa, jih naučimo govorico psov, ko ugotovijo, da pes, ki teče proti nam, ni pes, ki nas bo napadel, ampak samo teče in bo šel verjetno mimo, veliko lažje shajajo z živalmi. Vse živali imajo svojo govorico. Velikokrat se hecam, da smo ljudje zelo butasti, ker imamo npr. 25 črk, toliko besed, pa se velikokrat ne moremo sporazumeti, se ne poslušamo, medtem, ko se živali, psi v parih kretnjah vse zmenijo. Ko se dva kužka srečata, takoj vidiš, kako se obnašata, kdo se je podredil. Te kretnje moramo poznati kot vodniki, skrbniki svojih psov, da mi prepoznamo govorico, ki nam govori, ko ima kuža kakšno težavo oz. ko imamo interakcijo z drugimi vodniki, z drugimi živalmi, da znamo prepoznati, kako se naš pes počuti. Isto je pri odpravi strahu pred psi.«

Noben pes ne ugrizne zanalašč

»Velikokrat vidimo na FB objavo kakšne mamice, kako dojenček pleza po psu, ga objema, jaz pa na sliki vidim grozo: pes ima ušesa nazaj, gleda stran, se oblizuje. To govori: »Pusti me na miru, jaz tega ne maram.« Noben pes ne ugrizne zanalašč, stvari delamo zanalašč samo ljudje, živali ne, živali se samo branijo. Psi dajo ogromno znakov, preden ugriznejo, mi smo tisti, ki jih ne vidimo. Umikanje pogleda, stresanje, oblizovanje, praskanje, konstantno zehanje, zadnji znak je, ko pes »z belim gleda«, ko že renči. »Če pa tega ne razumeš, te bom pa res ugriznil.« Objemanje ni pasje vedenje, to je človeško vedenje. Tudi mahanje z repom nima enoznačnega pomena, da je pes vesel. Pes, ki maha z repom, je lahko uredu, lahko je pa to tudi znak, da ni siguren. Povezano je s tem, kako stoji, kako ima ušesa, kako je obrnil glavo.«

Delo s starejšimi

»V domovih za ostarele so večinoma aktivnosti z živalmi, ko je skupina starostnikov prisotna na uri obiska. Prisotne so terapevtke, ker ti ne veš, kaj kdo zmore, ne poznaš specifičnih lastnosti. Jaz se ukvarjam s psom, oni se ukvarjajo z varovanci. Skupaj delamo vaje. Te vaje so od sprehoda do metanja žogice. Imamo kocke s številkami in vsaka številka ima svojo nalogo. Starostnik vrže kocko, pristane na št. 4 in razločno in naglas mora prebrati svojo nalogo: pelji psa na sprehod, zapoj mu pesmico, … Imamo telovadbo, prijetno druženje z dodanimi aktivnostmi. Če gre za individualno delo, je to obisk v sobi, kjer se izvaja terapija. V domovih za ostarele zdaj delamo samo brezstično zunaj v atrijih. V času karantene smo s šolami in vrtci sodelovali na daljavo, pošiljali naloge, videe, slikice, da so otroci lahko delali naloge doma.«

Vsak lajež ima svoj namen

»Psi lajajo z različnimi laježi. Doma laja, ko nekdo pride, s tem oznanja, da je nekdo tukaj ali pomeni: nujno moram ven, imam težave ali pa cviljenje, ko pes malo izsiljuje, ko mu je dolgčas. Vsak lajež ima svojo govorico. Na nas pa je, da znamo razumeti, kaj nam kuža hoče povedati.«

Kateri kuža je primeren za terapevtskega psa?

»Pasma, velikost, ali je čistokrven, rodovniški, slep, gluh, … To za naše društvo ni pomembno. Kuža brez tačke je še boljši motivator za otroke in starostnike. Bistvo je, da je socializiran, da je pod kontrolo in da ima rad tujce, ker mi delamo s tujci. To, da se moj kuža doma fajn čoha, še ne pomeni, da bo delal v različnih situacijah dobro. Ni pa vse na psu, večina je na vodniku. Na tečajih imamo krasne pse, pa vidimo, da pri vodnikih nekaj ne »štima«. Oba vodimo skozi proces, da na koncu izpadeta res odličen delovni par.«