Mladi Damijan: »Sem slep, a ne želim biti jokica.«
Pozitiva | 30.09.2020, 09:28 Rok Mihevc
»Sem slep, a ne želim biti jokica.« Tako pogumno o sebi pravi živahen Damijan Vizjak, sin naše radijske sodelavke Veronike Vizjak, ki skupaj s Tonetom Planinškom pripravljata oddajo "Vstani in hodi", oddajo namenjena bolnikom, invalidom in njihovim prijateljem. V tokratni oddaji sta gostila prav Damijana.
Slep zaradi operacije možganskega tumorja
Damijan Vizjak je vid izgubil po operaciji možganskega tumorja. Zdravniki so se trudili, da bi mu povrnili vid, z operacijo skozi nos, a jim ni uspelo. Kljub temu je pozitiven in iz njegovega pričevanja je razbrati, da življenje zajema z veliko žlico. »Slepota zame ni nobena ovira. Ker potem bi bil prava jokica, »mami nič ne morem«. Jaz pa hočem vse poskusiti, ker drugače bi bil res jokica in nič ne bi bilo iz mene.«
Slepota kot soba, v kateri ni ničesar
Na vprašanje, kako je sprejel slepoto, pravi, da je bil na začetku res razočaran, »ko pa sem se navadil, sem to sprejel kot dejstvo, da jo moral sprejeti, drugače iz mene ne bo nič. Slepoto doživljam kot sobo, v kateri je tema in ni ničesar.« Se pa Damijan, ker je oslepel v otroštvu, spomni vseh barv in okolice hiše, tako se je naučil poti v šolo in domov z avtobusom. »Trudim se biti čim bolj samostojen, pomagam si s palico, samostojno se učim.«
»Tako kot jaz hodim za Jezusom v svoji slepoti, tako tudi vi hodite za Njim, kakršni pač ste.«
Mama Veronika: Ne delamo si utvar, da bo nekoč pilot
Mama Veronika prav tako skuša iz situacije potegniti najbolje, kar lahko in Damijana spodbuja, da ni ovir. »Če se človek česa loti, lahko marsikaj doseže. Ne delamo si utvar, da bo nekoč pilot, ni pa ovir, da ne bi prišel do neke izobrazbe in poklica. Če se postavi ovira, jo skušamo preseči. Nimam težav, da z Damijanom kaj spečeva, da olupi krompir, pomije posodo, sam ureja tudi zdravila, postavi se na tekaške smuči ... Skratka, skušamo živeti normalno življenje.«
Božji dar, da se bori in ne vda zlahka
Sam po sebi je zelo vztrajen, ima polno idej, kako bi lahko kakšno stvar naredil, pravi Veronika. »A to ni dano vsakomur. Ima Božji dar, da se bori in ne vda zlahka, kljub vsem oviram, ki se mu postavljajo na poti v življenju. Nekdo drug mora v to vložiti več truda oz. ga morajo starši bolj spodbujati. Damijan je odgovoren in se trudi. Tudi ožja in širša družina mu veliko pomaga in ga vključujemo v naše družinske aktivnosti. To je pomembno, da se kot slep ne čuti izključenega.« Opozorila je sicer, da lahko vsi starši hitro padejo v zanko, da delajo namesto otroka. »Ne moremo delati avtoceste za otroke, ker to ni zdravo in realno, saj se bodo prej ko slej pojavile ovire.«