Sonja Pungertnik: »Bela palica veliko pove o tebi in namesto tebe!«

Svetovalnica | 02.06.2020, 11:27 Mirjam Judež

Smo v tednu slepih in slabovidnih, katerega glavni namen je ozaveščanje videčih o vsakodnevnih potrebah in težavah, s katerimi se srečujejo slepi. Konkretno in iz prve roke je o omenjenih izzivih v Svetovalnici spregovorila Sonja Pungertnik, Slovenka leta 2014, sicer pa naša dolgoletna sodelavka, avtorica in voditeljica oddaje Luč v temi, ki je na sporedu vsako drugo nedeljo ob 19. uri. »Slepi in slabovidni smo druge vrste invalidi. Smo tisti, ki nas družba zelo sprejema, toda še vedno smo »nekdo drug«, mi pa si neprestano prizadevamo, da bi bili enakovreden, enakopraven, »enako vzet« del družbe. Želimo razbiti predsodke in stereotipe, ki jih ima družba o nas, še preden nas sploh spozna.« S Sonjo Pungertnik se je na daljavo, prek Skypa, pogovarjala Tanja Dominko.

»Hvaležni bomo, če pogovor začnete tako, da nas pokličete po imenu in poveste, kdo ste.«

»Glas je zelo pomemben, vsi glasovi so pomembni, tudi glas tišine ima drugačen zvok. Glas in dotik sta tista, ki pri odnosu s sočlovekom največ dasta. Glas ni tako zapomnljiv kot vizualna podoba. Po glasu si težko zapomnimo človeka, ki ga srečamo samo enkrat. Po glasu poznamo predvsem tiste, ki so nam zelo blizu. Najbolj pravilen pristop je, da nas pokličete po imenu in poveste, kdo ste. »Živjo, Sonja, sem Tanja.« Če ljudje vprašajo: »A veš, kdo sem?«, lahko pride do zadrege, tisti trenutek se morda ne spomniš in včasih ti to tisti človek celo malo zameri. Pomembno je, da pri pozdravu poveste, komu je namenjen: »Živjo, Sonja!« Včasih sem odzdravljala na vsak »živijo«, potem pa ugotovila, da pozdrav ni bil namenjen meni, ampak se je nekdo pogovarjal po telefonu in šel ravno mimo mene.«

»Sama palica pomaga pri sprejetosti sebe, zato, ker dejansko vidiš, da je bolje, da te ljudje vidijo takšnega kot si. Bela palica veliko pove o tebi in namesto tebe.«

»Ko vidite, da smo v zadregi, mirno pristopite in vprašajte, če nam lahko pomagate.«

»Zadrege nastanejo že takoj na začetku, ko se človek sprašuje, bi nas sploh pozdravil ali ne. Velikokrat imamo sabo spremljevalca in takrat ljudje ne pristopijo, saj vidijo, da imam družbo, da sem že »zasedena«. Odsotnost vizualnega kontakta ljudi najbolj zbega. Ne vejo, kako bi začeli pogovor. Pokličite nas po imenu ali preprosto pridite do nas, se nas dotaknite po rami ali spodnjem delu roke, da vemo, da je ta pozdrav namenjen meni. Čisto slepi ljudje s palico v roki ali psom vodičem ponavadi hodimo samo po poteh, ki jih zares dobro poznamo. To pomeni, da se moramo pot naučiti, jo uskladiščiti v možgane, si zapomniti najbolj natančne podrobnosti, kot npr. kje so kontejnerji, semaforji, kje je običajno luža, ... Ko hodimo po znani poti, se nam običajno ne zatakne, razen, če se ne zgodi kaj nepredvidljivega. Ko se nam zatakne, začnemo s palico tipati naokrog ali iščemo zvok, če je kje blizu človek, ki ga lahko kaj vprašamo. Ko vidite, da smo v zadregi, mirno pristopite in vprašajte, če nam lahko pomagate. S tem ne boste zgrešili. Boste pa zgrešili, če boste mislili, da že veste, kaj potrebujemo. Enkrat me je en gospod preprosto prijel pod roko, domneval, da želim čez cesto, jaz pa sem čakala prijateljico. Ko sem mu nekako le dopovedala, da ne želim čez cesto, me je v zadregi pustil sredi ceste. »Kako vam lahko pomagam?« Mi vas bomo usmerili in povedali, kaj potrebujemo.«

»Slepi in slabovidni smo zelo dobri na delovnih mestih, ki zahtevajo koncentracijo, preko računalnika zmoremo veliko stvari, zelo dobri smo na področju komunikacije (veliko slepih in slabovidnih je telefonistov), tudi na področju ročnih spretnosti.«

Pomen dotika

»Dotik je takoj za sluhom. Preko sluha dobimo več informacij kot preko dotika. Dotik je tisti, ki pomeni za nas učenje in branje, srečevanje in raziskovanje. Kjer piše: »Ne dotikaj se«, čutimo slepi in slabovidni zelo veliko diskriminacijo. Tip je pri videčih ljudeh precej zanemarjen. Stisk roke, dotik človeka preko roke zelo veliko pomeni. Veliko tistih informacij, ki jih preberete na obrazu, lahko mi preberemo prek roke. Roka je velika, manjša, mlahava, hrapava, delavna, stisk je močan ali ohlapen ... To nam je v tem času koronavirusa nekako manjkalo in veseli smo, da to počasi prihaja nazaj.«

»Ko se slep pojavi na razgovoru za službo, ima na sebi nalepko z vsemi predsodki in stereotipi, ki vladajo o slepih in slabovidnih.«

»Pojaviti se v družbi kot aktiven član družbe zahteva od vsakega človeka zelo veliko napora, moči, poguma, volje. Če nekomu, ki je brez vida, tega primanjkuje, si prej zaželi, da mu vsega tega ne bi bilo treba in ker jim zmanjka moči, veliko naših ljudi raje ostaja doma, ker z invalidsko upokojitvijo ali denarno socialno pomočjo lažje poskrbijo za svoje potrebe. Med slepimi so bolj in tudi manj sposobni na različnih področjih. Če kdo ni obdarovan z vsemi drugimi danostmi, intelektualnimi, motoričnimi, socialnimi, če niso čustveno močni, ... ima še toliko manj možnosti, zato delamo veliko krivico slepim in slabovidnim, ko jih imamo za lene. Ne gre za to. Tu so še slabe izkušnje. Nekateri gremo naprej in se učimo iz teh izkušenj, to nekaj časa gre, če pa si tolikokrat zavrnjen, je to težko. Ne želimo, da se nas primerja, to delamo že med sabo in to nas razdira. Želimo, da se nas jemlje različne po mnogih kriterijih. Slepi in slabovidni smo zelo dobri na delovnih mestih, ki zahtevajo koncentracijo, preko računalnika zmoremo veliko stvari, zelo dobri smo na področju komunikacije (veliko slepih in slabovidnih je telefonistov), tudi na področju ročnih spretnosti. Slepi bi lahko zasedli veliko delovnih mest, ampak ko jaz in nekdo, ki vidi, kandidirava za kakšno delovno mesto, pa imava lahko enake kompetence, sva enako sposobna oz. morda je delovno mesto še bolj prilagojeno nekomu, ki ne vidi ... Ko se slep pojavi na razgovoru, ima na sebi nalepko, na kateri so vsi predsodki in stereotipi, ki vladajo o slepih in slabovidnih. Češ, da imamo togo držo, smo socialno manj spretni, čustveno bolj labilni, bolj počasni, ... To ljudje vedo o nas in preden ti nekdo sploh dovoli, da bi poskusil, se bo rajši odločil za konkurenta, za katerega bo imel občutek, da bo imel z njim manj težav. Zato so ti postopki zaposlitvene rehabilitacije, ko gre človek lahko za tri mesece v neko organizacijo in se tam pokaže in se potem organizacija odloči za njegovo zaposlitev, zelo dobrodošlo.«

»Bela palica je dragocen pripomoček, ki pa je povezan z veliko stisko.«

»Moja bela palica je bila dolga leta v torbi in nisem je uporabljala, dokler ni voda pritekla v grlo. Ja, bela palica je zunanji znak, da čisto nič ne vidim in to sporočam tudi ljudem. Prej lahko še malo blefiraš, sploh če imaš zdrave oči. Sama palica pomaga pri sprejetosti sebe, zato, ker dejansko vidiš, da je bolje, da te ljudje vidijo takšnega kot si. Bela palica veliko pove o tebi, namesto tebe in tebi ni potrebno vsega razlagati, ljudje vedo, kaj je s tabo. Palica je zelo dragocen pripomoček, ki pa je povezan z veliko stisko.«

»Leto, ko sem postala »Slovenka leta«, je bilo z vidika ozaveščanja o življenju slepih in slabovidnih za družbo pomembno, zame pa je bilo precej težko.«

»Leto 2014 je bilo leto, ko me je sestrelilo, takrat sem se veliko naučila o medijih, začela zelo ločevati dobre medije od slabih, ki želijo samo senzacije. Zame je bila to velika izkušnja. Vidim, da tudi z vidika ozaveščanja o življenju slepih in slabovidnih za družbo pomembna, zame pa precej težka. Vem, da se mediji ne bodo spremenili, želim pa, da bi se spremenili poslušalci, bralci, gledalci, iskati tisto, kar je dobro, ločili zrnje od plevela in sami izločili tisto, kar ni dobro. Zaslužimo si resnico, prave informacije. Ne zaslužimo si tega, da nas neprestano bombardirajo z negativizmom, ki sije že ne le iz tistega, kar je povedano, ampak tudi iz načina, kako je povedano.«