Dr. Gostečnik: »Pojdiva skupaj. Bom jaz molil zate!«

Za življenje | 11.09.2020, 12:35 Mirjam Judež

Tokratno oddajo Za življenje smo oblikovali z mislijo na novo šolsko leto in aktualne izzive, ki jih prinaša. Naš gost je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Beseda je tekla o tem, kako pomemben je živ stik v razredu, sodelovanje med starši in učitelji in kako sprejeti ter živeti negotovost v času pandemije. V oddajo so se vključili poslušalci in odprli vprašanje prenosa vere na mlajše generacije. Pogovor je vodil Blaž Lesnik. Vabljeni k poslušanju.

Otroci potrebujejo šolo bolj, kot si/nam upajo priznati

»V šoli se odvija njihova osnovna socializacija, kjer ustvarjajo nove stvari v drugem okolju, kjer je gruča otrok, ki isto mislijo, čutijo, imajo podobne interese, cilje, tudi tekmovalnost, ustvarjalnost med njimi, spontanost. V šoli je igra, ki otroku ogromno pomeni, tam tekmujejo, to je nekaj, kar je zanje najbolj bistveno, ustvarjalno. S tem se učijo tudi osnovne odnose: kako biti poražen, kako zmagovati, kako se veseliti, kaj narediš, ko si žalosten. Da otrok vse to predela, rabi tudi odrasle. Kako pomembno je, da ima otrok doma nekoga, s katerim se lahko pogovori, kaj je doživel na igrišču, z učitelji, s sošolci, z ostalimi, da se zna vesti, da zna pričakovati, da so to vse nove izkušnje. Če je zaprt doma, na internetu, vsega tega nima. Pomembno je, da se znova v otrokov svet lahko uvede struktura, da otrok lahko zaradi tega funkcionira. Jedro vseh problemov je, kako zdaj tem otrokom urediti svet, ki je poln stresa, nepredvidljivosti, »neumnih stvari« za otroke (disciplina, maske, …). Otroci tega ne čutijo tako, kot odrasli, za starše pa je bistvena naloga, da naučimo otroka soočiti s stresnimi situacijami, ki so del življenja. Tudi pisanje domačih nalog je del življenja, da mora sedeti na miru, biti tiho, poslušati, … Otrok je vsepovsod pred izzivi.«

Šola prinese kup stresnih situacij

»Prav je, da učitelji ne zastrašujejo naših otrok, kaj vse bo prinesel koronavirus. Če so to naši notranji strahovi, lahko postanemo paranoični in povsod vidimo samo vse najslabše (bolezni in smrt). Poskusimo otrokom realni svet predstaviti takega, kot je, ne pa, da vnašamo vanj še svoje strahove, ker bo otrok to vse od nas absorbiral. Biti mama in oče ni enostavno. Šola prinese kup stresnih situacij, otroci morajo delati domače naloge, hoditi v šolo, tudi oni doživljajo negotovost, ki je v zraku. Lahko, da bomo kmalu spet vsi doma. Kako smo na to pripravljeni? Odrasli veliko govorimo o tem, otroci pa so lahko žrtve naših frustracij ali pa jih bomo obvarovali in jim rekli, da se moramo pač vsi prilagoditi. Otroci se bodo upirali domačim nalogam doma. Preko dela za šolo odraža svoja čutenja, da mu je hudo, da ne zmore, zato bo tudi domačo nalogo delal tri ure, ker je v njem toliko nemira. To so težke naloge staršev, sploh, če imata starša različna mnenja. Bistvo starševskih komponent pa je, da pred otroci nastopata enotno. Otrok hoče, da starša med sabo, tako bo tudi otrok z njima sodeloval. Če so otroci ločeni, živijo malo tu, malo tam (še huje je, če so spori med staršema in živijo v isti hiši), če je zraven še zasvojenost ali zloraba, je tukaj res cel konglomerat najgrozovitejših scen, ki jih otroci samo pijejo in njihov nemir samo narašča. Te naše razmere, ki jih ustvarja korona, množična testiranja … Vse to vnaša veliko strahu in negotovosti. Tukaj je družina tista osnovna celica. Zakonca potrebujeta veliko pomoči »od zgoraj« in če začneta tudi kaj moliti v teh trenutkih, to pomaga in te notranje umiri.«

Želim poslušati posnetek oddaje Za življenje s Christianom Gostečnikom.

Zgodba mnogih staršev: odrasli otroci so se oddaljili od vere 

»To je večni problem, ki ni le problem današnjega časa. Ti starši naj ne bodo nikoli tiho glede vrednot, ki jih živijo. Naj o njih govorijo! Grožnje s smrtnim grehom, peklom, … se pogosto izkažejo za kontraproduktivne. Vera je konec koncev tudi milost. Tudi duhovnikom očitajo, če imamo sploh vero ali smo samo neki »uradniki«, saj smo polni »ljudskih napak«. Kaj vse povedo ljudje o nas, kako duhovniki s svojo paranojo ljudi odbijamo in nehajo hodit v cerkev … Dajmo molit. Vsi! Vsesplošna nevera je v zraku. Začnimo mi, starši, ki vidimo svoje otroke, da se oddaljujejo od Cerkve. Povabimo jih kdaj: »Kaj če bi šla skupaj k maši?« Povejmo jim, da bomo mi molili zanje. Kje so ti starši, stare mame, ki rečejo: »Žal mi je, ker si izgubil smisel, ampak bom jaz molila s tabo, zate.« Naj nikoli ne utihnejo. Kristus je samo vabil ljudi, on ni nobenega pošiljal v pekel, povabil jih je v Nebeško kraljestvo. Imamo celo bogatega mladeniča, ki mu je Jezus rekel, naj proda vse, kar ima. On je odšel, pa ga Kristus ni obsodil.«

Otroci se bodo odločili za marsikaj. Si lahko ti tam tisti, ki si trden v svojih vrednotah in vedno znova vabiš k molitvi, k sv. maši? Kot vabimo k iskrenosti, poštenosti, hvaležnosti, sočutju.

Za verne starše je dejstvo, da so se otroci oddaljili od Cerkve, osebna težka bolečina

»Tudi duhovniki pogosto ne znamo tem ljudem priti naproti. Z zapovedmi, zakoni in obsojanji nam ne uspe pripeljati jih nazaj v cerkev. Vernike, ki pridejo k sv. maši, »zmerjamo« na račun tistih, ki jih ni. Jih nagovarjamo v smislu: »Tako malo vas je, kakšen smisel še ima tole?« Otroci se bodo odločili za marsikaj. Si lahko ti tam tisti, ki si trden v svojih vrednotah in vedno znova vabiš k molitvi, k sv. maši? Kot vabimo k iskrenosti, poštenosti, hvaležnosti, sočutju. Saj ni nobenega zakona, da moramo biti sočutni, če ne, boš kaznovan. Zato se ne boš cvrl v peklu in naredil smrtni greh. S silo ne moreš ničesar narediti. Ljudi, ki izgubijo smisel za mašo, je težko pripeljati nazaj. Kakšna je razlika med katoličani in protestanti? Veliko ljudi ne razume, da je maša prostor, kjer Bog prihaja v naš svet. To je stvar vere, da je Bog, ki prihaja v naše telo s svojim telesom in naše telo posvečuje. Bog vstopa, ustvarja nekaj novega. Ko to doživiš, si veren, tega ti nihče več ne more odvzeti. Je pa to milost. Če bodo ljudje zaradi različnih razlogov odhajali od Cerkve, ker ne vidijo smisla, smo mi lahko tisti, ki molimo zanje, jih vabimo. Vsi veliki ljudje so s svojim pričevanjem začeli brez obsojanja, obtoževanja, kritiziranja delati, vabiti ljudi in smo prihajali. Vem, da bodo starši zelo trpeli, to je zanje osebna težka bolečina, sploh za tiste, ki so v veri dobili svojo pomoč, zadoščenje, notranji mir, da so lažje šli skozi življenje. Vedno molimo za vse te ljudi in te molitve, prijazne besede, razumevanje, … delajo čudeže. Povabimo in recimo: »Bom šel pa jaz namesto tebe k maši, molil zate …«

Želim poslušati posnetek oddaje Za življenje s Christianom Gostečnikom.