Silva in Pavel Kranjc: Najpomembnejši so odnosi. Postanimo in ostanimo ljudje.

Pozitiva | 03.09.2020, 18:00 Nataša Ličen

Brez Božje pomoči, brez te opore, gremo težko skozi življenje, sta iz svojih izkušenj povedala Silva in Pavel Kranjc. Približujeta se zlati poroki, petdesetim letom skupne zakonske poti.

Bolezen nekaj vzame, nekaj pa tudi prinese. Vrednote postavimo na povsem drugačno raven. Odvržemo balast.

»Vsak dan znova je treba začeti«, pravi Silva, »nič ni za stalno«. Imata tri odrasle otroke, ena od hčera pričakuje osmega otroka. Torej sta znala prenesti žar življenja na potomce, dragocena drža, posebej v času, ko mnogi ne najdejo smisla in se prepuščajo malodušju. Znata si vzeti čas zase, dopuščata ga tudi drug drugemu, saj spoštujeta različne potrebe, ki jih imata.

G. Pavel je predsednik Združenja Multiple skleroze Slovenije. »Že kot študent sem moral vedno nekaj delati, da sva lahko preživela. Korajža velja in šlo je. Pridejo pa seveda težave, pri komaj letu dni redne delovne dobe je prišla bolezen, sopotnica, s katero se je bilo treba sprijazniti, jo sprejeti in z njo živeti. Lahko se pohvalim, da nisem šel v invalidsko, ampak v redno starostno upokojitev. To je spodbuda vsem, ki pri manjših težavah odnehajo in iščejo zasilne izhode. Če vztrajamo, se izpolnjujemo in smo lahko zadovoljnejši.«

Moževo bolezen sem počasi, z leti sprejela, kot nekaj, kar mi je dano. V veliko oporo mi je bila vera. V veliko oporo molitev in v veliko oporo zaupanje v Božjo previdnost.

Go. Silva: »Dano nama je bilo veliko, lahko sva si zgradila svoj dom, imava tri otroke, kar na začetku ni kazalo, da bo tako, oba sva lahko hodila v službo, veliko lepih trenutkov nama je bilo danih tudi s prijatelji. Vedno sva se obračala na Boga. Ko je bilo težko, sem rekla: »Veš kaj, dragi moj Bog, naložil si mi breme, zdaj te pa prosim, da mi daš tudi moč, da bom to breme lahko nosila in daj mi Duha, da bom vedela, kako ravnati«.

"Bog me nikoli ni razočaral, so me pa večkrat ljudje, vendar jim to ne štejem v slabo. Bolezen nekaj vzame, nekaj pa tudi prinese. Vrednote postavimo na povsem drugačno raven. Odvržemo balast, ker ni potreben. Vsak dan znova se vprašamo, kaj je potrebno. In, najpomembnejši so odnosi. Postani in ostani človek in prejel boš tudi z druge strani človeka, v polnosti, spoštovanju in ljubezni. Prav to nas ohranja ljudi, mene in vse ostale.«

Bodimo ljudje ljudem. Ne vprašajmo se samo, kaj je dobro zame, toda, kaj je dobro tudi za druge.

Pavel: »Kljub temu, kar sva povedala, gradnja doma, služba, družina, sva ob vsem tem našla čas zase. Oba sva aktivna, žena kot prostovoljka, jaz v Združenju Multiple skleroze Slovenije. Vsekakor ne sprejem, da ni časa, kar danes pogosto slišim. To je izgovor. Čas si je treba prav razdeliti. Prav zato je važno, da se mož in žena dopolnjujeta, si zaupata.«

»Zašli smo v odnosih«, pravi Silva, »zašli v spoštovanju človeka in sočloveka, zašli v zaupanju. Vedno je dilema, ali ji/ mu, lahko zaupam. To sem pri svojem delu kot socialna delavka velikokrat doživljala. Prav to: »Saj mu/ji ne morem zaupati«, je bilo največkrat izraženo. Prav zaupanje pa je eno od temeljnih vrednot. Treba se je pogovarjati. Midva sva se včasih pogovarjala po vse noči. Ljudje smo na različnih duhovnih nivojih, rastemo, zorimo, se izpopolnjujemo, zato je treba delati na sebi, da zmoremo skozi številne družbene izzive. Treba pa se je ob tem vprašati, kaj je, ne samo dobro zame, ampak kaj je dobro tudi za vse ostale. In, spet smo pri odnosih. Da smo ljudje ljudem.«