Prvi september z masko

Slovenija | 02.09.2020, 07:29 Jure Sešek

Prvi september. Vsako leto prinaša nov začetek, veliko neznanega, nekaj skrbi, precej veselja in novih pričakovanj. Vedno znova nas spomni tudi kako hitro teče čas, kako hitro minejo počitnice in dopust. Letošnji vstop v novo šolsko in katehetsko leto pa je vsemu omenjenemu dodal še vse, kar je povezano s preganjanjem virusa, skrbmi, ki jih prinaša pandemija, ki je pred meseci ustavila običajni tek izobraževanja in pokazala kako nemočni smo lahko pri kovanju naših načrtov.

Ni bilo lahko. Od marca, pa do uradnega konca prejšnjega šolskega leta, se je pokazalo kaj vse je mogoče storiti. Šolanje na daljavo, računalniške in spletne povezave, nad pretirano uporabo katerih se sicer tako radi razburjamo, so rešile vrsto težav. Nešteto člankov, prispevkov, pogovorov, oddaj (tudi v našem programu) je razglabljalo o posledicah, dobrem in slabem odtisu pouka na daljavo. Upali smo, da se bodo čez poletje razmere umirile, hkrati pa je iz tedna v teden kazalo, da se ne bomo mogli kar naenkrat vrniti na stare in brezskrbne poti.

Ne predstavljam si zahtevnosti dela tistih, ki odločajo o tem kako naj poteka pouk v novih razmerah. Kako ugoditi zdravstveni stroki in njenim zahtevam, kako hkrati ne preslišati pedagoških nasvetov, želja staršev in predvsem želje otrok po druženju. Verjetno je nemogoče upoštevati vse, izpeljati leto tako, da bo socializacija neokrnjena, zdravstvena slika odlična ... Iskanje kompromisov je bilo nujno, v prihodnjih tednih in mesecih se bo pokazalo tudi kako uspešno. Razumem tudi opozarjanja odgovornih v šolskih ustanovah, ki si želijo, da bila navodila jasna, pravočasna, realna. In hkrati vem, da so razmere na terenu tako različne, da se marsikaj nekje »lahko izpelje«, v drugi šoli pa pač ne. Vsi vpleteni bodo morali biti razumljivi do odločitev in pripomb drugih, vsi bodo morali imeti pred seboj le dobro otrok in vleči razumne poteze, ki se ne izgubljajo v birokratskih odločbah in neživljenjskih rešitvah.

Ne predstavljam si zahtevnosti dela tistih, ki odločajo o tem kako naj poteka pouk v novih razmerah. Kako ugoditi zdravstveni stroki in njenim zahtevam, kako hkrati ne preslišati pedagoških nasvetov, želja staršev in predvsem želje otrok po druženju.

Vse, kar prinaša začetek vsakega šolskega leta je torej tudi letos tukaj, Na potenco. Neznanega je veliko več, kot sicer, skrbi, ki so povezane s širjenjem virusa, prejšnja leta nismo niti poznali, več je tudi veselja, saj se učenci in dijaki niso videli dolge mesece, nekateri od marca. Vstopili smo torej v nenavadno šolsko in veroučno leto.

Vsako leto znova nas odgovorni opozarjajo na varnost v cestnem prometu, cela vrsta akcij opozarja na to, da so otroci znova na šolskih poteh. Zdi se, da je letos ta klic nekoliko šibkejši prav zaradi glasnosti besed, ki so povezane z novim šolskim pripomočkom - masko. Pa vendar: odgovorni nas pozivajo k največji stopnji pazljivosti, za katero se posebej zahvaljuje 21.000 prvošolcev.

Pomembno vlogo pri upoštevanju vseh opozoril imamo, že od nekdaj, ne le v spremenjenih razmerah, starši. Ko danes pod spletnimi članki, ki poročajo o priporočenih maskah v skupnih prostorih šole, berem odzive staršev, spoznavam, da ni teme, v kateri bi se strinjali. Da je nemogoče, da bi v teh razmerah in časih, ki so polni teorij zarote in dvomov »stopili skupaj«. Ne bo šlo.

Prvi od staršev, ki se je oglasil na enem od portalov, je zakričal: »Moji ne bodo nosili mask v šoli!« V nekaj naslednjih zapisih so tisti, ki so pripomnili, da bi bilo pa to vendar modro, označeni za ovce brez razuma, preplašene lažnivce. Eni so »gnila banda«, drugi »nori divjaki«, tretji vladi očitajo, da se je »spravila na otroke«. Mnogih oznak ne bom prebral na glas, popolnoma neprimerne so. Prerekanju in žalitvam ni konca. Vmes misel o neodgovornih starših, pa spet o škodljivosti mask ... Jeza in nemoč. In kaj storiti? Kako naj ravnajo starši? Kako in kaj naj svetujejo učiteljice in učitelji? Koliko dvoma lahko vnašamo mediji? Nešteto vprašanj in prav toliko odgovorov.

Pa še nekaj, na Boga, ki nas vodi tudi na videz zapletenih poteh, ne smemo pozabiti.

Sam verjamem, da je prav upoštevati priporočila odgovornih, verjamem, da je na področjih, kot je to, v katerega smo ujeti, prav prisluhniti stroki, pa čeprav glasni na različnih omrežjih vpijejo, da ji večina Slovencev ne zaupa, njeni strokovnosti pa dodajajo narekovaje. Zanimivo: skoraj vse, kar je povezano s Covid-om 19 in pandemijo je globalno. Karantene, priporočila, zapiranje meja, barvanje držav, dvomi, glasnost nasprotnikov ukrepov, protesti, pa tudi preštevanje smrtnih žrtev zaradi bolezni. O slednjem se morda še najmanj govori ...

Zato, še enkrat: drugačen prvi september je tu, zdi se mi, da je pred nami nenavadno šolsko leto. Še eno. In upam, da se motim, da bodo dvomi in skrbi čez kratek čas le oddaljen spomin. Naj bo res tako!

Osnovnošolcem in dijakom, učiteljem in staršem, vsem vpletenim v šolski proces želim, da bi veselje nad napredkom, lepota novih znanj in druženja preglasili omenjene skrbi. Pa še nekaj, na Boga, ki nas vodi tudi na videz zapletenih poteh, ne smemo pozabiti. V molitvi ga prosimo:

»Gospod, bodi z mano v tem letu.
Vodi moje misli, ko bodo zašle,
vodi moje besede, da bodo prijazne,
roke, da bodo delale dobro,
noge, da bodo hodile po pravih poteh.
Pomiri me, ko me bo strah,
potolaži me v žalosti,
spodbudi me, ko bom brez moči,
prebudi me, če se me bo lotila lenoba.
Hvala, ker me imaš rad in si vedno ob meni!«

No, poglejte, kratka molitev, pa so skrbi skoraj odšle. Ja, tudi za zaupanje gre. Vse dobro vsem!