Starši, imejmo v mislih: domača žival bo navsezadnje naša skrb

Svetovalnica | 21.08.2020, 13:05 Mirjam Judež

Mnoge družine si želijo kakšno malo žival, otroci »pritiskajo«, danes pa se bomo vprašali, kaj vse to prinese. Naša sogovornica Hana Venturini Povše iz Dobrne, ki je sicer tudi tajnica Slovenske zveze društev gojiteljev pasemskih malih živali, je odgovarjala na vprašanja o skrbi za hrčke, morske prašičke, papige ... Nekaj bomo izvedeli tudi o svetu, ki mnogim ni dobro znan: o vzreji pasemskih malih živali. Venturini Povšetova je doma pustila več kot sto malih živali: vzrejnih pasemskih morskih prašičkov, papig, okrasne perutnine. O njenih začetkih: »S soprogom sva začela ljubiteljsko, za kar je kriva tašča, ki je rekla: »Moj sin je s kmetije, bi pa res lahko imeli kakšno piško pri hiši.« Jaz sem čisto »betonski otrok«, doma smo imeli muce, kužke, kakšno papigo, pišk pa res ne. Tašča me je nekega dne presenetila in prinesla osem kokoši nesnic in enega petelinčka. Ko sem vsako jutro pobirala tista jajčka, sem bila vesela kot petletni otrok in tako se je naš svet začel.« Pogovor je vodil Jure Sešek.

Gojiteljev je vedno več

»V Slovenski zvezi društev gojiteljev pasemskih malih živali je 43 društev, v njih 1.200 članov, ponudba je kar pestra, gojiteljev je vedno več. Naše razstave so kar precej obiskane, ljudje so presenečeni, ko vidijo tako okrasno perutnino. Obstaja pasma kokoši »Phoenix«, to je pritlikava in standardna kokoš, petelini imajo rep do 1,3 metra. Pasma »Onagodori« z Japonske - tam rep zraste tudi do 13 metrov! Imamo jih v treh barvah, res je prelep pogled na to perutnino. Svilena kokoš se vedno več pojavlja na slovenskih kmetijah. Podobna je simpatični lutki, ker ima namesto perja dlako. Je zelo dobra nesnica. Tudi pozimi, ko vse druge kokoši odpovejo, ta kokoš »da vse od sebe«. Svet gojiteljev je precej zaprt. Rejci smo bolj povezani med sabo, medtem ko en tuj človek, ki pride in zagleda vso to perutnino, samo nemo stoji in opazuje. To so živali, ki jih resnično nikjer ne vidiš. To je drag hobi. Na razstavah en petelin lahko doseže do največ 300 €, tudi kunci. Treba je poskrbeti za pravilno prehrano. Vsaka kokoš ima nekaj specifičnega, samo koruza ni dovolj. Imamo kar nekaj evropskih prvakov, kar je zelo pohvalno in ni kar tako, saj vse evropske države pridejo na to tekmovanje.«

Žival ni igrača, ne kupujmo je za darilo!

»Starši morajo biti res odgovorni in skrbni in otroka učiti od malega, kaj pomeni imeti hišnega ljubljenčka, kakšna mora biti skrb zanj. Preudarnost in odgovornost mora biti predvsem in najprej na strani staršev. Če otroku kupimo žival, to ni igrača, to je živo bitje, ki čuti in ga boli. Starši najbolj poznajo otroka in najlažje ocenijo, kaj je sposoben in česa ne. Kupiti nekomu žival za darilo je največja napaka, ki jo človek lahko stori. Nikoli ne vemo, kako bo ta žival končala. Pogosto se zgodi, da je treba tem živalim, ki so bile podarjene, poiskati nov dom. Eno je želja, druga pa je realnost. Ko je žival doma, je treba zanjo poskrbeti. To je že velika odgovornost. Tudi če je samo hrček, rabi čisto steljo, hrano, čisto vodo, kletko je dobro očistiti vsaj dvakrat na teden.«

Morski prašiček je veliko bolj potrpežljiv kot hrček

»Zanimivo je, da starši za mlajše otroke izberejo največ hrčke, ki pa niso najboljša družba, saj imajo zelo nizek prag tolerance in se zelo hitro maščujejo z ugrizom v prst. So bolj občutljivi, znano pa je, da so bolj aktivni predvsem ponoči, ne podnevi. Za otroke je bolj primeren morski prašiček, ki ima zelo visok prag tolerance, ne bo kar tako ugriznil. Starši se morajo pred nakupom vseh teh živali zavedati, da bo to na koncu njihova odgovornost oz. njihova skrb. Na koncu marsikatera od teh živali, ko se tudi starši naveličajo skrbeti zanjo, roma iz doma v dom, kar ni prav.«

Otroci, ki skrbijo za živalco, so veliko bolj telesno, psihično in duševno zdravi

»Študije so pokazale, da je duševno zdravje otroka na zelo visokem nivoju, ko ima domačo žival. Z njo se uči zgodnje socializacije. Otroci, ki imajo domačo žival, so veliko bolj odporni na kakršnokoli bolezen. Živali imajo bakterije, ki ne vplivajo negativno na otroka in mu s tem ojačajo imunski sistem. Stik in odgovornost se krepita, otrok ima prvi stik z empatijo do živali, ki jo danes v vsem človeštvu zelo primanjkuje. Otrok gleda to živalco, jo ljubkuje, tukaj pridejo na dan pristna čustva, ker je to njegovo. Otrok skrbi za to žival, zato se počuti samozavestnega, ker je nekaj dobrega naredil zanjo. Tak otrok je tudi veliko bolj duševno in psihično zdrav. Vse to vpliva na njegov razvoj. Za otroka je domača žival zelo dobrodošla, na žalost pa starši niso ravno ljubitelji takih idej.«

V blok sodi morski prašiček, na deželo pa kokoške

»Tudi blokovski ljudje imajo na balkonih kakšno kokoško, to ni nič novega. Danes dobiš že tako lep kokošnjak, da služi kot okras na vrtu. Štiriletna punčka je prišla k nam po morskega prašička in ko je zagledala kokoš, je začela jokati, ker te živali še ni nikoli videla. Otroci bi morali imeti stik z naravo, z živalmi. Za družine v bloku bi bil pravšnji morski prašiček ali mali kunec. Oba sta zelo nezahtevna. Če nimamo dosti časa in je žival dosti časa sama, je dobro, da imamo vsaj dva morska prašička, da imata družbo. Kunec pa ni tako družaben, tudi sam bo zadovoljen in se ne naveže na človeka. Morski prašički so zelo dejavni podnevi. Ti pa se navežejo na človeka. Ko slišijo, da stopiš v prostor, zažvižgajo. Hrčki živijo do dve leti, morski prašički od 5 do 7 let, kunci do 10 let. Zelo sem previdna, komu gre žival v roke, pa tudi, če samo morski prašiček. To pa zato, ker ne želim, da naše živali pristanejo v nekih zapuščenih domovih, kjer nihče ne bi skrbel zanje.«

Papiga nam bo vzela uro do dve časa 

»Papiga ob neskrbnem lastniku zelo trpi, ker rabi človeško bližino. Tudi če imamo samo skobčevko, ji moramo nameniti uro do dve našega časa, jo izpustiti iz kletke, da malo raztegne krila, mora imeti svežo vodo, zdravo prehrano, kak kos jabolka. S papigo se moramo ukvarjati. Ne more biti cel dan v kletki. Če se odločamo za papigo, je to velika odgovornost, ker nekatere papige živijo tudi do 80 let. Dobro je treba razmisliti, kdo bo poskrbel zanjo v naslednji generaciji.«

Ara ni za začetnika, ampak za izkušenega z veliko prostega časa

»Ara ni primerna za ljubljenčka, sploh ne za začetnika. Imeti moraš veliko znanja, are imajo posebno prehrano, zelo močen ugriz, moramo poznati njihovo psihologijo, vedeti, kdaj papiga ni dobre volje. Ara je za človeka, ki je zelo osamljen in bo imel ogromno časa zanjo, 7 do 8 ur. Ara potrebuje zelo veliko kletko. Mi smo jih naučili, da so na prostem, so zelo socializirane, ta stik pa je težko ustvariti, sploh na začetku. Pri večjih in srednjih papigah, če se ne ukvarjaš z njo, si iz dolgčasa puli perje, lahko se populijo do golega. Sivi žakoji so na ravni petletnega otroka. To je zelo zahtevna papiga, na žalost je preveč priljubljena, potem pa se nihče ne ukvarja z njo. Vedno mora biti motivirana, imeti dovolj igrač in zanjo si moramo vzeti ogromno časa. Sploh pri papigah smo zelo natančni, v kakšne roke gre in ostanemo v kontaktu s tistim, ki jo kupi. Vedno ljudem ponudimo, da če pride karkoli narobe, so vrata vedno odprta in jo lahko pripeljejo nazaj. Občasno se tudi to zgodi. Ampak smo srečni, ker najdemo drugi dom tej živalci.«

Prepeličke naj bodo na toplem

»Prepeličke so zelo priljubljene živali. Glas samčka, nenavaden, poseben zvok, ti zjutraj polepša dan. Njihova jajčka imajo veliko več vitaminov kot kokošja. Vedno me srce boli, ko vidim prepeličke v vzrejnih kletkah. Pri nas prosto tekajo in imajo dovolj prostora. Zanje je najbolje kupiti specializirano hrano, ki jo ima vsaka kmetijska zadruga in vsebuje vse, kar prepelica potrebuje za svoj imunski sistem in čisto vodo. Prepelice ne smejo biti na manj kot na 17 stopinj, ko je hladneje, jih je treba prestaviti v toplejši prostor, sicer ne bodo znesle jajc. Potrebujejo tudi več svetlobe, zato tudi kakšna lučka ne bo odveč.« 

Vrata so odprta!

»Gojitelji smo zelo prijazni, radi pokažemo, svetujemo, vrata imamo vedno odprta. Pri nas doma je vedno gneča, prihajajo turisti mimo, vsi si ogledujejo te živali. Kdorkoli ima željo, lahko pride pogledati in vpraša za nasvet. Sčasoma je to delo vzreditelja preraslo v najin posel, zaposlitev. Dela nikoli ne zmanjka, ne moreš si vzeti dan, dva za počitek, živali te rabijo, saj so v celoti odvisne od tebe. Dva do trikrat dnevno moramo poskrbeti za svežo vodo, hrano in vso možno oskrbo. Lahko nas obiščete tudi nenapovedano, veseli pa bomo, če pokličete, da smo res doma. V Dobrni bodo vedeli, kje so Povšetovi. Od septembra do decembra se odvijajo razstave po vseh koncih in krajih Slovenije, ki so objavljajo na spletni strani Zveze gojiteljev pasemskih malih živali.«