Papež Frančišek: Verovati sredi viharja pomeni, imeti srce naravnano na Boga

Svet | 09.08.2020, 16:28 s. Brigita Zelič

Mineva 75 let od tragičnega atomskega napada na Nagasaki in še prej na Hirošimo. Na to je opoldne, po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu, spomnil papež Frančišek in dodal, da se s hvaležnostjo in ganotjem spominja svojega lanskega obiska teh krajev. Hkrati znova poziva k molitvi in k zavzetosti za popolno atomsko razorožitev.

Za tem je sveti oče ob misli na Libanon pozval k prizadevanju za vnovično vzpostavitev za Libanon značilne odprtosti za sožitje različnih kultur, pri čemer naj bo zlasti tamkajšnja Cerkev posebej blizu ljudem, ki v tem času doživljajo svojo Kalvarijo. Mednarodno skupnost je ob nedavni katastrofi prosil za velikodušno in izdatno pomoč Libanonu.

Papež Frančišek se je tudi danes opoldne v svojem nagovoru oprl na evangeljski odlomek, ki smo ga slišali pri sveti maši. Govori o Petrovi želji da bi tudi sam hodil po vodi, kot je sredi viharja videl hoditi Jezusa. Jezus Petra povabi, naj stopi iz čolna, a po začetnih korakih se Peter ob vetru in valovih prestraši. Začne se potapljati. Ko vzklikne »Gospod, reši me!« ga Jezus prime za roko in mu reče: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Sveti oče je ob vzkliku »Gospod, reši me!« povabil, naj ostajamo zazrti v ta Jezusov neposredni odziv, ki je izraz Božje ljubeče bližine. Nato je pojasnil, kaj pomeni verovati v stiski: »Imeti vero sredi viharja pomeni, imeti srce naravnano na Boga, na njegovo ljubezen, na njegovo nežnost Očeta. To je Jezus hotel naučiti Petra in svoje učence, in danes tudi nas. V mračnih trenutkih, v trenutkih žalosti, On ve, da je naša vera slabotna – vsi mi smo ljudje šibke vere, vsi, tudi jaz. On ve, da je naša pot včasih težka, da jo lahko blokirajo nasprotne sile. Vendar je on Vstali! Ne pozabimo tega. On je Gospod, ki je šel skozi smrt, da bi nas rešil – potegnil na varno. Še preden ga mi začnemo iskati, je On že ob nas. In ko nas dviga iz naših padcev, nam pomaga rasti v veri. Morda mi v temi kričimo: »Gospod! Gospod!« in mislimo, da je daleč. On pa nam pravi: »Tukaj sem!« Saj res, bil je z menoj! Takšen je Gospod.«

Papež Frančišek je v nadaljevanju spomnil, da je čoln, ki ga premetava vihar, podoba Cerkve, ki se v vseh časih sooča z nasprotnim vetrom, s trdimi preizkušnjami. Pomislil je na na dolga in kruta preganjanja preteklega stoletja, ki so ponekod prisotna tudi danes. In ravno v takšnih trenutkih najmočneje zasije pričevanje vere, ljubezni in upanja. Milost pričevanja vse do mučeništva, od koder vzklijejo novi kristjani ter sadovi sprave in miru za ves svet, daje ravno prisotnost vstalega Kristusa v njegovi Cerkvi.

Opoldanski nagovor je sklenil s prošnjo k Božji Materi, naj nam takrat, ko tema in viharji življenja postavljajo v krizo naše zaupanje v Boga, pomaga vztrajati v veri in v medsebojni ljubezni