Mag. Martin Lisec: »Za nami je čas ranljivosti in velikih izzivov. Čas, ki nas vrača k sebi in terja odgovore.«

Svetovalnica | 13.07.2020, 00:13 Mirjam Judež

Logoterapija se osredotoča na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje smisla. Ne izključuje duhovne razsežnosti človeka. Ravno zato je ta smer terapije zelo uspešna in strokovnjaka mag. Martina Lisca smo povprašali o tem, koliko gotovosti premoremo v negotovih časih: »Živimo v času, ko je zelo pomembna osebna odgovornost. Nihče ne bo namesto nas naredil česa v smislu zaščite, spoštovanja, v smislu slediti ukrepom za zajezitev virusa. Biti moramo odgovorni za sebe, kar pomeni hkrati biti odgovoren do drugega in vprašanje vrednote, odgovornosti in svobode je temeljno vprašanje, s katerim se ukvarja tudi logoterapija.« Z mag. Martinom Liscem se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Čas ranljivosti in velikih izzivov, čas, ki nas vrača k sebi in terja odgovore, čas, ko čutimo, da smo še kako živi

»Marsikaj se je spremenilo za psihoterapevte, psihologe, pa tudi za vse druge. Vsi na svoj način občutijo drugačen čas. Jaz sem ta čas sredi marca imenoval »čas ranljivosti«. Zdelo se je, da je ta svet, norenje, brzenje, nekaj tako dokončnega, da je nemogoče, da bi izstopili, potem pa smo kar nenadoma razumeli in na lastni koži občutili, kako smo ranljivi, kako je krhkost tisto, kar vemo, da ljudje nosimo v sebi, kako je bila krhkost občutena in smo se soočali z nečim novim in s tem, kako »to novo« vključiti v svoje življenje. Za vsakega od nas je bil to čas velikih izzivov.«

Logoterapija je zdravljenje z odkrivanjem življenjskega smisla

»Logoterapija je ena od psihoterapevtskih metod, znana je tudi pod imenom 3. dunajska šola psihoterapije, njen utemeljitelj je Viktor Frankl, ki je živel od 1905 do 1997. Sam izraz logoterapija pomeni zdravljenje z odkrivanjem življenjskega smisla. Frankl je na podlagi svoje izkušnje in teoretičnih spoznanj (bil je psihiater, zdravnik, psiholog) razumel oz. vzpostavil terapevtski sistem zdravljenja človeka s to mislijo, da je smisel tisto, kar ljudje potrebujemo v vsakem trenutku. Smisel, ki je najvišji izraz duhovne dimenzije človeka. V tem je logoterapija specifična, da v sam sistem zdravljenja vnese duhovno dimenzijo človeka kot temeljno dimenzijo, ki dela človeka specifičnega. Ta čas je na celi črti odprl temeljna bivanjska vprašanja: smisla odnosa, tega, kar se nam dogaja, smisla stvari, na katere nimamo nobenega vpliva. To je lahko tudi čas, ki nas vrača k sebi in terja odgovore, čas, ko čutimo, da smo še kako živi in notranje sveži.«

Prav v stiskah vsakdanjosti se zelo globoko kaže neponovljivost, dostojanstvo človeka.

Logoterapevtski pogled na življenje

»Logoterapevtski pogled na življenje je zelo preprost. Frankl je zelo vztrajal na tem, da je pomembno, da smo ljudje vraščeni v svoje življenje, da čutimo oz. da prepoznavamo znotraj vsakdanjosti tiste priložnosti, preko katerih lahko rastemo na različnih področjih. Logoterapija torej sprejema vse, kar se nam dogaja in v moči duhovne dimenzije imamo ljudje vedno priložnost, da zavzamemo odnos, stališče do stvari, ki se nam dogajajo. Vsakdanjost ni usodna, ni nekaj, na kar nimamo vpliva, ampak je vsakdanjost vedno nekaj, na kar lahko odgovorimo s svojimi izbirami, odločitvami, s svojo svobodo. Prav v stiskah vsakdanjosti se zelo globoko kaže neponovljivost, dostojanstvo človeka. Prav v trenutkih bolečine, trpljenja, ko človek ozavesti, da gre skozi težke procese, ko vztraja v težkih trenutkih, se na najgloblji način kaže njegovo dostojanstvo. To pomeni, da smo sposobni v najrazličnejših situacijah, obdobjih življenja odkriti smisel v sebi in narediti korak naprej.«

En od učinkovitih načinov, kako premagovati strah pred prihodnostjo, je živeti intenzivno to sedanje življenje: biti tukaj in sedaj, sprejemati vsak dan posebej in ukoreninjenost v zaupanje.

Kaj lahko naredimo z napačnimi odločitvami v preteklosti, z občutki krivde? Ne moremo tega spremeniti, lahko pa spremenimo odnos do te resničnosti, na katero nimamo neposrednega vpliva.

»Vemo, da smo mnogi obremenjeni s stvarmi, ki so se zgodile, posledice pa čutimo še danes v obliki krivde. Frankl govori o tragični triadi, ki so tri resničnosti življenja: krivda, bolečina, smrt, ki odpirajo globoka eksistencialna vprašanja. Krivda sodi v polje preteklosti, bolečina v polje sedanjosti, smrt pa v polje prihodnosti. Kaj lahko naredimo z napačnimi odločitvami v preteklosti, z občutki krivde, če se z njimi srečujemo? Ne morejo tega spremeniti, lahko pa spremenimo odnos do te resničnosti, na katero nimamo neposrednega vpliva. Ko sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti, tudi občutke krivde, se začne proces zdravljenja, ki ni samo psihološki, ampak je tudi globoko duhoven. Ko govorimo o krivdi, če jo želimo sprejeti, premagati, govorimo tudi o odpuščanju, to ni stvar psihičnega sveta, ampak tudi duhovnega razvoja. Prav zato nas trpljenje spreminja, preko njega rastemo, zaradi spoznanj, duhovne rasti, ki jo trpljenje v nas sproža. Če želimo premagati trpljenje (strah pred smrtjo, bolečina sedanjosti, občutki krivde iz preteklosti), vse to zahteva od nas notranjo rast, zato je trpljenje blagoslov. Kristjani vemo, da ni smisel v velikem petku, ampak je veliki petek nujno pot do velike noči.«

Ko sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti, tudi občutke krivde, se začne proces zdravljenja, ki ni samo psihološki, ampak tudi globoko duhoven.

Poslušalko Stanko skrbi, ker se pri njej, pa tudi med vernimi ljudmi, pojavlja strah pred prihodnostjo, pred jutrišnjim dnem. Ve, da imamo trdno oporo v Bogu, ampak včasih tudi v to podvomimo.

»O teh strahovih se pogovarjajmo. Da ubesedimo strah, stisko, ki je ne moremo kontrolirati, da o tem spregovorimo. Prav nek namišljen strah pred stvarmi, ki naj bi se zgodile, da nas to zelo obremenjuje v naši sedanjosti. Vsak od nas ima tako izkušnjo v življenju. Za kaj vse smo se sekirali, pa se niti 5 ali 3 % tistega, za kar smo se grozno bali, obremenjevali, kako bo, sploh ni zgodilo. Če pogledamo svojo izkušnjo, če jo znamo »brati«, nam je naša lastna izkušnja največja šola, kar pomeni, da se prav iz tega spoznanja rojeva hkrati neko zaupanje. Frankl govori o prazaupanju, globoko prepričanje v nas ljudeh, ki je položeno v nas, da tudi ko nimamo vseh zagotovil v duši, da bo šlo »uredu«, čutimo, da se bo uredilo, kot se je vedno doslej. En od zelo učinkovitih načinov, kako premagovati ta strah pred prihodnostjo, je živeti intenzivno to sedanje življenje: biti tukaj in sedaj, sprejemati vsak dan posebej, ne se predajati dolgočasju, prebrati dobro knjigo, verjeti, da je dovolj dnevu lastna teža in ukoreninjenost v zaupanje.«

Viktor Frankl: Življenje ni nekaj, ampak je priložnost za nekaj. In v špranji »za« je osebna odgovornost in priložnost, da pustimo ta svet lepši, kot smo ga dobili.

Literatura, ob kateri lahko rastemo in morda razrešimo tudi težji konflikt

»V branje priporočam knjigo Teologija odnosov, vse knjige Viktorja Frankla, Dolga pot odpuščanja (Tomaž Erzar), Kako odpustiti, knjige o komunikacijskih tehnikah. Zdi se mi pomembno, da se učimo tudi tehnik komunikacije. Vseh stvari se učimo, samo na področju odnosov, pogovora ... pa mislimo, da vse znamo. Ni pomembno samo povedati kaj, ampak tudi, na kakšen način neko stvar skomuniciramo. Ko pridemo v konflikte, rečemo, moramo se pogovarjati, a kako naj se pogovarjamo v konfliktnih situacijah, če se sredi vsakdanjega življenja ne znamo pogovarjati, slišati. V konfliktih je treba govoriti o globokih stvareh, o občutjih, o tem, kaj povzroča neka situacija v meni, zato bi priporočal tudi knjige, ki učijo lepe komunikacije: od mediacijskih tehnik, do družinske mediacije. Na inštitutu Stopinje imam tudi različna predavanja. Poslušalci lahko pogledajo na spletno stran stopinje.si ali pa naj pokličejo 040 731 115.«

Zakaj se človek obrne na terapevta?

»Nekateri, ki pridejo k terapevtu po pomoč, rabijo kar nekaj časa, da se odprejo, drugi pa se berejo kot odprta knjiga. Odvisno od posameznika, življenjske situacije, problemov, vprašanja, s katerimi se obrne posameznik na terapevta. Nanj se obrnejo v trenutku, ko sami oz. v svojem primarnem socialnem krogu ne morejo več reševati težav, stisk, ki so se v življenju nakopičile (osebnih stisk, stisk v odnosih) in takrat potrebujemo nekoga tretjega, ki ni čustveno obremenjen, je nevtralen, nam nastavi ogledalo, da lahko mi sami preko pogovora lahko bolje vidimo, ocenimo lastno situacijo, predvsem pa sprejmemo neke odločitve, si zastavimo nove cilje in spremenimo določena ravnanja.«

Zdi se mi pomembno, da se učimo tudi tehnik komunikacije. Vseh stvari se učimo, samo na področju odnosov, pogovora ... pa mislimo, da vse znamo.